VSK sklep I Ip 244/2012

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 16.3.2012 zavrne.

Dolžnik je dolžan povrniti upniku 737,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti do plačila.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Idriji ugodilo dolžnikovemu predlogu in sklep o izvršbi z dne 16.3.2012 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka) ter upnika zavezalo k povrnitvi stroškov ugovornega postopka v znesku 884,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se po pooblaščenki in neposredno pritožuje upnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da proti dolžniku dovoli prisilno izterjavo terjatve v višini 191.104,00 EUR s pp. V pritožbi, ki jo je vložila pooblaščenka, pritožnik navaja, da je stališče prvostopenjskega sodišča, ki je z izpodbijanim sklepom v celoti sledilo navedbam dolžnika tako, da je štelo, da je njegov ugovor utemeljen, ker naj bi bila podana ovira, ki dolžniku omogoča, da zadrži izplačilo vrednosti poslovnega deleža, zmotno. Poudarja, da je rok za izpolnitev terjatve določen v pravnomočni in izvršljivi sodni odločbi in tega roka dolžnik ne more spreminjati niti ga ne more spreminjati sodišče. Pritožba meni, da se določba 6. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) nanaša samo na primere, ko se vlaga izvršba za izterjavo nedospelih terjatev, ne pa za primer zadržanja plačil. Meni, da bi upnik glede na določbo 502. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) imel možnost uveljavljati druge inštitute, ki mu jih daje na razpolago ZIZ, in sicer bi lahko predlagal odlog izvršbe, če meni, da je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve kakšne upnikove obveznosti. Dolžnik je v ugovornih navedbah dokazal obstoj le ene terjatve, in sicer v višini 39.758,00 EUR in ta znesek bi lahko uveljavljal v pobot in predlagal utesnitev izvršbe za navedeno terjatev, nikakor pa ne more vplivati na izdan sklep o izvršbi. Upnik je tudi prepričan, da je sodišče, s tem ko je razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo predlog za izvršbo, določbo 6. točke 502. člena ZGD-1 razlagalo preširoko, saj je v celoti sledilo navedbam dolžnika glede premoženjskopravnih zahtevkov, ki jih je dolžnik vložil v kazenski zadevi, ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici v zadevi II K 1. Upnik je bil v delu, ki se nanaša na oškodovanje družbe v celoti oproščen vseh obtožb, dolžnik pa je bil s svojim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napoten na pravdo. Za te premoženjskopravne zahtevke ni bila vložena še nobena tožba in upnik je prepričan, da bi lahko dolžnik zadržal izplačilo ocenjene vrednosti njegovega poslovnega deleža samo do višine pravnomočno priznanih terjatev oziroma vloženih tožb oziroma tistih terjatev, za katere je vložil tožbo. V kolikor bi sledili stališču sodišča v izpodbijanem sklepu, potem bi prišlo do izigravanja določbe 502. člena ZGD-1, saj bi se ga družbe začele posluževati v vseh primerih, ko bi morale izplačati ocenjeno vrednost poslovnega deleža družbenika, ki so ga izločile. Ne glede na utemeljenost odškodninskih zahtevkov, bi glede na navedeno sodišče štelo, da terjatev kljub pravnomočni in izvršljivi sodni odločbi, še ni zapadla. V tem času bi ostali družbeniki družbo s poslovnimi potezami namerno prezadolžili in izključeni družbenik ne bi nikoli mogel priti do poplačila svojega poslovnega deleža. Nenazadnje je zakon določil dovolj dolg rok za izplačilo poslovnega deleža, ki je kar šest let od dneva izključitve in je dolžnik dobro vedel, da bo moral poslovni delež izplačati. Pritožba opozarja še na dejstvo, da je zaradi zavarovanja upnikove terjatve bila vpisana predznamba zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini s parcelno št. 569 k.o. G. Predhodna odredba je na podlagi prve in druge točke 51. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) veljala do 10.3.2012 oziroma do poplačila upnikove terjatve po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. P1, vendar največ osem dni potem, ko bo postala sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici izvršljiva. Sodišče je štelo, da je postala sodba izvršljiva in na podlagi sklepa o izvršbi v konkretni zadevi vknjižilo pri navedeni nepremičnini hipoteko. Glede na izpodbijani sklep, s katerim je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi in predlog upnika za izvršbo zavrnilo, bo upnik ostal brez ustreznega zavarovanja za svojo terjatev. Več kot očitno je, da se dolžnik namerno izčrpava. Kot izhaja iz bilance stanja in izkaza uspeha dolžnice, ki je v prilogi, dolžnik iz leta v leto posluje slabše, čisti prihodki od prodaje v letu 2011 znašajo le 24.283,00 EUR ter izkazuje 91.027,00 EUR izgube. Upnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, saj je vložil izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe in je njegov zahtevek po prisilni izvršbi utemeljen. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Upnik v pritožbi, ki jo je vložil neposredno, najprej opozarja, da dolžnik v ugovoru ne more navajati drugih ugovornih razlogov, če ti niso zajeti v 55. členu ZIZ. Ta člen pa ne zajema ugovornega razloga, ki ga navaja dolžnik ter na podlagi katerega je sodišče njegovemu ugovoru ugodilo. Da določbe šestega odstavka 502. člena ZGD-1 ni možno uporabiti v postopku v ugovoru zoper sklep o izvršbi pa po mnenju upnika izhaja tudi iz tega, da navedena določba določa, da sme družba izplačilo ocenjene vrednosti zadržati do pravnomočne sodbe, s katero je odločeno o tem odškodninskem zahtevku. Navedena določba torej govori o domnevni terjatvi družbe do izključenega upnika, medtem, ko upnik v tem izvršilnem postopku razpolaga s terjatvijo, ki je bila določena s pravnomočno in izvršljivo sodbo. Terjatvi upnika do dolžnika in dolžnika do upnika torej nista enakovrstni in enakovredni, zaradi česar tudi morebitne dolžnikove terjatve upnika ne morejo zadržati upnikove pravice do izplačila pravnomočno določene terjatve. V kolikor bi bil namen šestega odstavka 502. člena ZGD-1, da lahko takšen ugovor družbe oziroma da dolžnik ugovarja v izvršilnem postopku, bi bilo to v navedeni določbi tudi urejeno. Ob tem pritožnik poudarja, da je potrebno upoštevati, da določba šestega odstavka 502. člena ZGD-1 nikjer ne določa, da bi lahko družba zadržala izplačilo ocenjene vrednosti, ki je bila ugotovljena s strani sodišča ter je bil določen tudi rok za njeno izplačilo. Pritožnik meni, da je povsem neutemeljeno tudi sklicevanje prvostopenjskega sodišča na pravdno zadevo opr. št. P 1, pri čemer opozarja, da je pravnomočen le izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev. Sicer pa v izvršilnem postopku sodišče ne bi smelo zmanjšati upnikove terjatve niti za znesek 39.758,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 dalje do plačila, ki jo ima dolžnik do upnika na podlagi delno pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr.št. P 2. V zvezi s to terjatvijo, ki jo ima dolžnik do upnika, dolžnik namreč ni uveljavljal pobotnega ugovora. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v obravnavani zadevi predlog za izvršbo celo zavrnilo, je v vsakem primeru napačna. Določba šestega odstavka 502. člena ZGD-1 ima namreč namen izključno zadržati izplačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža, kar pomeni, da se sredstva ali pa premoženje, ki bi se v izvršilnem postopku zarubilo, ne izplača upniku oziroma se rezervirajo do pravnomočnosti odškodninski postopkov. Sicer pa upnik meni, da dolžnik ne more šele v izvršilnem postopku uveljavljati zatrjevano pravico do zadržanja izplačila odškodnine iz šestega odstavka 502. člena ZGD-1, pač pa bi moral to storiti v drugih sodnih postopkih, predvsem pa v postopku Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. P 1, v katerem je bil izdan pravnomočen in izvršljiv izvršilni naslov, ki je podlaga za predmetni izvršilni postopek. Ker pa dolžnik tega ni storil in zoper izvršilni naslov ni vložil pravnega sredstva, to pomeni, da se je strinjal z zneskom, ki mu ga je Okrožno sodišče v Novi Gorici naložilo v plačilo v sodbi v zadevi P 1, hkrati, oziroma predvsem pa tudi z datumom zapadlosti te terjatve upnika. Opustitve oziroma samostojne odločitve dolžnika pa se danes ne morejo sanirati v izvršilnem postopku. Ne glede na to, da dolžnik v ugovoru sploh ni podal ugovora pobota, ampak se sklicuje na stališče, da terjatev še ni zapadla, je namreč pomembno opozoriti, da je odškodninska terjatev v višini 39.750,00 EUR, ki je bila dolžniku priznana v zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. P 2 postala pravnomočna z izdajo sodbe in sklepa Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1 z dne 24.10.2011. To pa pomeni, da je odškodninska terjatev postala pravnomočna pred datumom, ko je upnik vložil predmetni predlog za izvršbo (to je dne 12.3.2012), kar posledično pomeni, da je dolžnik sicer imel možnost uveljavljati pobot ter svoje terjatve z obveznostjo, ki jo imel do upnika iz naslova izplačila ocenjene vrednosti poslovnega deleža, vendar tega ni storil. Sicer pa upnik opozarja, da je v zvezi s to odločitvijo Okrožnega sodišča v Novi Gorici že vložil izredno pravno sredstvo, kar pomeni, da obstaja možnost, da se bo ta odločitev sodišča odpravila. Nenazadnje upnik še poudarja, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici v zadevi K 1 oprostilo upnika vseh obtožb storitve kaznivih dejanj, ki bi lahko kakorkoli vplivala na morebitno odškodninsko odgovornost upnika do dolžnika, ker je ugotovilo, da upnik dolžniku ni povzročil nobene škode. To pa tudi pomeni, da obstaja velika verjetnost, da bo odločitev Okrožnega sodišča v Novi Gorici v zadevi opr. št. P 2 o odškodnini, ki naj bi jo upnik bil dolžan plačati dolžniku, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjena v korist upnika.

Na pritožbo je po pooblaščencu odgovoril dolžnik in pritožbo označil za neutemeljeno, zaradi česar predlaga njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

Upnik je odgovoril na odgovor na pritožbo, vendar pritožbeno sodišče te vloge ni upoštevalo, saj ZIZ v takem primeru ne predvideva vročanja v odgovor na odgovor nasprotni stranki (četrti odstavek 9. člena ZIZ).

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi predstavlja veljaven izvršilni naslov sodba in sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici, P 1 z dne 8.1.2010, ki je postala pravnomočna 10.2.2010. Iz 1. odstavka izreka sodbe, ki je postal izvršljiv 11.3.2012, izhaja, da je tožena stranka (dolžnik) dolžna najkasneje v roku šestih let, šteto od dne 10.3.2006, tožeči stranki (upniku) izplačati 191.104,00 EUR ocenjene vrednosti 50% poslovnega deleža tožeče stranke v toženi stranki po stanju na dan 10.3.2006, z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti terjatve do plačila. S sklepom o izvršbi z dne 16.3.2012 je prvostopenjsko sodišče dovolilo predlagano izvršbo. Z izpodbijanim sklepom pa presodilo, da so ugovorne navedbe dolžnika utemeljene v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, zato je sklep o izvršbi razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo. Obstoj in vsebina izvršilnega naslova za dolžnika nista sporna. V ugovoru pa je navajal, da med dolžnikom kot tožnikom in upnikom kot tožencem poteka spor zaradi plačila odškodnine, ki še ni pravnomočno končan in se pri tem skliceval na šesti odstavek 502. člena ZGD-1. Šesti odstavek 502. člena ZGD-1 namreč dovoljuje družbi, če ta ali družbeniki od izključenega družbenika zahtevajo plačilo odškodnine, da sme izplačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža zadržati do pravnomočnosti sodbe, s katero je odločeno o tem odškodninskem zahtevku, ali do sklenitve poravnave med družbo in izključenim družbenikom, vendar po prepričanju pritožbenega sodišča, to določilo ne daje podlage za zaključek v smislu obstoja ugovornega razloga iz 6. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ, saj navedeni izvršilni naslov ne vsebuje nobenega pogoja, hkrati pa je terjatev zapadla, saj je potekel rok za njeno izpolnitev, na kar pritožba utemeljeno opozarja. V izvršilnem postopku je sodišče namreč, v skladu z načelom formalne legalitete, vezano na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena ZIZ), zaradi katerega izvršilno sodišče vsebine izvršilnega naslova ne more spreminjati in je v celoti vezano na obstoj in višino terjatve, ki izhaja iz njega. Drugi vidik tega načela je tudi, da izvršilno sodišče (upniku) ne more odreči pravice do sodnega varstva s prisilno izvršitvijo zahtevka, o katerem je bilo predhodno odločeno v sodnem ali drugem ustreznem postopku. To pomeni, da izvršilno sodišče (v korist upnika in zoper dolžnika) dovoli izvršbo glede tiste obveznosti in v takšnem obsegu, kot je to določeno v veljavnem izvršilnem naslovu.

Ker je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialno-pravno stališče, da v konkretnem primeru obstaja ovira za dovolitev izvršbe, je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na takšno odločitev se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, da bi dolžnik lahko predlagal odlog izvršbe, da bi znesek v višini 39.758,00 EUR lahko uveljavljal v pobot, saj se izkaže, da te niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov (165. člen in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi se mu prizna nagrada za redno pravno sredstvo v višini 717,00 EUR (tar. št. 3468) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar skupaj znaša 737,00 EUR.