VSL sodba I Cpg 567/2014

I. Pritožba

se zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 55036/2011 z dne 21. 4. 2011 vzdržalo delno v veljavi v 1. in 3. odstavku sklepa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 31.525,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2008 in izvršilne stroške v višini 56,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (I. točka izreka).

Sodišče je toženi stranki še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 1.623, 76 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v izreku citirani sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Nesporno je, da sta pogodbeni stranki podpisali gradbeno pogodbo št. 03/2007 z dne 23. 4. 2007, s katero se je tožeča stranka kot izvajalec zavezala izvesti vsa gradbena, obrtniška in instalacijska dela za gradnjo objekta F13/3. Prav tako je nesporno, da sta pravdni stranki po končanju del podpisali Zapisnik končnega obračuna in primopredaje objekta (v nadaljevanju Zapisnik) z dne 29. 8. 2008, v katerem je bilo ugotovljeno, da so vsa dela na objektu izvedena zadovoljivo, razen izvedbe tal v garaži, in da »do izvršene sanacije tal v garaži investitor ne bo plačal končne situacije«. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je tožeča stranka tožbo delno umaknila za 28.474,55 EUR, s čimer je smiselno priznala stroške, ki jih je tožena stranka imela v zvezi s sanacijo tal, tožbenemu zahtevku v preostalem delu ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da so bile z zneskom 28.474,55 EUR odpravljene vse pravočasno grajane napake na objektu F13/3, da tožena stranka ni dokazala obstoja napak, ki bi upravičevale znižanje plačila v višjem znesku in da se ostale reklamacije, ki jih tožena stranka uveljavlja, nanašajo na druge objekte.

5Pritožba prvostopnemu sodišču neutemeljeno očita, da je (glede dejstva, da so bile napake odpravljene) brez pravne podlage in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso preložilo tako trditveno kot dokazno breme na toženca. Zakonsko določilo, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi ga izpodbija (212. čl. ZPP), je zelo splošno in neposredno uporabljivo le za razmeroma preproste dejanske situacije. Kdo mora zatrjevati in dokazati določeno dejstvo, je v kompleksnejših primerih odvisno od več različnih dejavnikov: od pravne koristi, ki si jo stranka obeta v posledici dokazanega dejstva; od tega, v spoznavnem področju katere od strank je to dejstvo; ne nazadnje pa tudi od (vsebine) trditev in (tehtnosti) dokazov nasprotne stranke. Zaradi množice dejavnikov, ki nanj vplivajo, gre za izjemno dinamičen in spremenljiv institut; trditveno in dokazno breme glede istega dejstva lahko v istem sporu nenehno preskakuje s stranke na stranko. Zaradi tega ga je treba ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej.

6Res je, da je v načelu trditveno in dokazno breme za dejstvo, da so napake (iz podjemne pogodbe) odpravljene, na strani izvajalca. Vendar pa navedeno pravilo velja le primeru, če napake tudi v resnici odpravlja izvajalec. V konkretnem primeru pa ni sporno, da je napake na podlagi 21. člena pogodbe odpravljala tožena stranka sama (oziroma po svojih izpolnitvenih pomočnikih). Za odpravo teh napak je najela svoje izvajalce in jim za opravljene storitve tudi plačala. Trditveno in dokazno breme o opravljeni oz. neopravljeni sanaciji tal se je s tem preneslo na toženo stranko, saj tožeča stranka ni več v položaju, ko bi se o tem dejstvu (ali je bila sanacija v resnici popolnoma opravljena) sploh lahko še izjavila. Navedeno dejstvo je v izključnem spoznavnem področju tožene stranke.

7Konkretizirane navedbe o neuspešni sanaciji bi morala, tako, kot je zaključilo že sodišče prve stopnje, podati tožena stranka, kar bi lahko storila tudi brez pomoči izvedenca. Pojasniti bi morala, katera dela so bila izvedena, kje je pri sanaciji prihajalo do težav, česa se ni saniralo itd. O tem se tožena stranka tekom postopka ni izjasnila. Okoliščina, da je tožeča stranka toženi stranki priznala vse stroške sanacije tal, ki jih je priglasila tožena stranka v tem postopku (po računu A., d. o. o., v znesku 680,20 EUR; po računu U., d. o. o., v znesku 447,20 EUR; po računu U., d. o. o., v znesku 506,20 EUR; po računu V., d. o. o., v znesku 23.098,92 EUR; po računu B., d. o. o., v znesku 1.320,00 EUR; po računu V., d. o. o., v znesku 1.422,75 EUR), skupaj v višini 28.474,55 EUR, napotuje na zaključek, da je imela tožena stranka povsem odprte možnosti in proste roke za izvedbo dokončne sanacije tal. Zakaj je ni v celoti opravila, ni pojasnila, zato se v odsotnosti njenih trditev tudi sodišče o okoliščinah v zvezi s sanacijo tal ni moglo opredeliti. Pravilno je zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev izvedenca in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe.

8Ob gornjih zaključkih se izkažejo kot brezpredmetni pritožbeni razlogi glede nasprotja med vsebino samih navedb strank, izpovedi prič in listin v sodbi in med posameznimi temi navedbami, pričami in listinami. Prav tako tudi ni nikjer, kot trdi pritožba, razvidno, da je obstajalo kakršnokoli soglasje med strankama, da vrednost znižanja plačil znaša 180.506,62 EUR; ne v listinah, ne v zapisnikih o izpovedbah prič, niti v izjavah strank.

9Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ker je ugotovilo, da se na sanacijo tal na objektu F13/3 nanašajo le računi (A3, A7,A10, A14) in da se druge reklamacije, ki jih je uveljavljala tožena stranka, nanašajo na druge objekte. Po pritožbenem stališču naj bi šlo za kršitev pravil o prekluziji, saj je tožeča stranka na navedena dejstva opozorila šele na drugem obravnavnem naroku. Okoliščina, kdaj je (če sploh) tožeča stranka opozorila, da se druge reklamacije tožene stranke nanašajo na druge objekte, je nerelevantna. Pritožbeno sodišče poudarja, da morajo biti ne samo zahtevki, pač pa tudi ugovori strank sklepčni. Sklepčnost pomeni, da stranka navaja natanko tista dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, pripeljala do tiste materialnopravne posledice, ki jo bodisi z zahtevkom bodisi z ugovorom terja. Sklepčnost je pogoj za vsebinsko utemeljenost zahtevka (ugovora) in jo je sodišče vselej dolžno preizkusiti ne glede na to, ali nasprotna stranka na morebitno nesklepčnost opozori. Tožena stranka je s svojimi ugovori smiselno uveljavljala zahtevek iz naslova znižanja plačila, ki je po svoji naravi jamčevalni zahtevek iz 3. odstavka 639. člena OZ. Da bi zadostila zahtevi po njegovi sklepčnosti, bi morala z zatrjevanjem sklepčnih dejstev napolniti abstraktna zakonska določila, „da je imel izvršeni posel napako, ki jo je tožena stranka pravočasno grajala in ki je tožeča stranka ni odpravila v primernem roku“ (633. do 639. čl. OZ). Navesti bi torej morala, kaj konkretno je bil predmet podjemne pogodbe, kdaj je bilo delo prevzeto, katere konkretne napake na tem delu in kdaj je opazila, kdaj jih je grajala ipd. Vse te trditve morajo biti med seboj skladne in zložene v smiselno in razumljivo zgodbo, poleg tega pa še podprte s smiselnimi in razumljivimi dokazi.

10Če je torej iz reklamacijskega zapisnika že na prvi pogled jasno razvidno, da se reklamacija ne nanaša na objekt, ki je predmet pogodbe, je sodišče dolžno navedeno neskladnost samo opaziti, kar je v obravnavanem primeru tudi storilo. Na to smiselno opozarjajo določila o dopustnosti izdaje zamudne sodbe (318. člen ZPP). Ni mogoče tolmačiti niti pravil o prekluziji niti pravil o dokazovanju (214. člen ZPP) na način, da bi bila stranka, ki v postopku aktivno sodeluje, v slabšem položaju kot tista, ki ne.

11Odločitev sodišča prve stopnje je bila tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene kršitve, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške postopka (prvi odstavek 154. čl. v zvezi z prvim odstavkom 165. čl. ZPP).