VSRS sklep VSRS II DoR 139/2014

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno odreklo vsebinsko odločanje o toženčevi pritožbi.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja nepremičnina ID znak ..., ki v naravi predstavlja dvosobno stanovanje št. 41 v 10. etaži, s shrambo v 1. etaži, v skupni izmeri 69,23 m2, v večstanovanjski stavbi z ident. št. 2121-392, parc. št. 405/5, k. o. ..., da znašata lastninska deleža na navedeni nepremičnini za tožnico do 33,8 %, za toženca do 66,2 %, za razliko od 33,8 % deleža na tej nepremičnini do 50 % pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Ugotovilo je še, da v skupno premoženje pravdnih strank spada osebni avtomobil Ford Fiesta, letnik 2004 in da znašata lastninska deleža na navedenem premoženju za vsakega do ene polovice (2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (4. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu 1. točke izreka potrdilo. Toženčevo zavzemanje za višji delež na predmetni nepremičnini je zavrnilo že iz razloga, ker ga toženec ni uveljavljal z nasprotno tožbo, pri čemer se je sklicevalo na stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 98/2013 z dne 16. 5. 2013.

3Zoper drugostopenjsko sodbo je toženec vložil predlog za dopustitev revizije. Poudarja, da je z vložitvijo ugovora nadpolovičnega deleža in ne nasprotne tožbe, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ravnal v skladu s takrat uveljavljeno sodno prakso. Tudi prvostopenjsko sodišče je navedlo, da glede na to, da je toženec že vpisan kot lastnik celotnega stanovanja, mu za uveljavljanje deleža na skupnem premoženju nad 50 % ni bilo potrebno vlagati posebne nasprotne tožbe, pač pa po starejši sodni praksi zadošča ugovor. Pred sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 98/2013 so bila stališča višjih sodišč glede tega vprašanja neenotna, sodišča pa so upoštevala tako ugovor nadpolovičnega deleža, kot ugovor. Sodbo sodišča prve stopnje z dne 9. 4. 2013 je toženec prejel 27. 5. 2013. Toženec ob prejemu sodbe in tudi v času pritožbenega roka z omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča ni bil seznanjen, velika verjetnost pa je, da v času pritožbenega roka ta sodba sploh še ni bila objavljena. Ustavno sodišče je v odločbi Up-771/11-10 z dne 21. 2. 2013 menilo, da je v situaciji, ko je toženec vpisan v zemljiško knjigo, mogoče nadpolovični delež uveljavljati z ugovorom, Vrhovno sodišče pa je kasneje odločilo, da je treba v takem primeru vložiti nasprotno tožbo. Sodna praksa tako v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem ni bila enotna. Tudi Ustavno sodišče se je v omenjeni odločbi sklicevalo na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1186/2005, ki je menilo, da je dovolj vložiti le ugovor in ne nasprotne tožbe. V času odločanja pred sodiščem prve stopnje je tako po mnenju toženca veljalo omenjeno stališče Ustavnega sodišča. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 941/2013 z dne 18. 9. 2013 je razvidno, da je višje sodišče v podobni zadevi pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje na prvo stopnjo, saj je glede na neenotno (ustavno) sodno prakso menilo, da bi sodišče na prvi stopnji v okviru odprtega sojenja stranki moralo razkriti, da sámo sledi tistemu delu sodne prakse, ki se zavzema, da je treba pri zatrjevanju nadpolovičnega deleža vložiti nasprotno tožbo. Toženec sodne prakse Vrhovnega sodišča o tem, ali bi višje sodišče glede na spremenjeno sodno prakso vseeno moralo vsebinsko obravnavati pritožbo, ni našel, zato meni, da je izpolnjen pogoj iz druge alinee 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za dopustitev revizije. Gre za odstop od dosedanje sodne prakse, tožencu pa je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Strankam je bilo v postopkih, končanih pred obdobjem, ko naj bi se uveljavila drugačna sodna praksa, sodno varstvo nudeno, zato je bil toženec neenako obravnavan. Toženec, ki je ob vložitvi tožbe spoštoval takrat veljavno sodno prakso, ne sme biti v neenakem položaju v primerjavi s tožnikom, ki bi tožbo vložil danes in bil seznanjen s spremenjeno prakso. Poleg tega je višje sodišče neenako obravnavalo toženca v primerjavi s strankami, ki tudi niso ravnale v skladu s sodno prakso, vendar jim je višje sodišče z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo v obravnavanje prvostopenjskemu sodišču omogočilo, da bodo tožbeni zahtevek oblikovale v skladu z njo. Tožencu je bila kršena tudi ustavna pravica do pravnega sredstva iz 24. člena Ustave. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali bi moralo višje sodišče glede na navedeno vsebinsko obravnavati pritožbo toženca oziroma bi mu moralo omogočiti, da v razveljavljenem postopku ravna v skladu s spremenjeno sodno prakso tako, da vloži nasprotno tožbo?

4Vrhovno sodišče je ocenilo, da so glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa

,

pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni (prvi odstavek 367. a člena ZPP), zaradi česar je revizijo v tem obsegu dopustilo.