VSRS sodba II Ips 165/2014

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je (med drugim) toženki naložilo, da mora tožniku za nepremoženjsko škodo plačati (še) znesek 30.453,00 EUR (prej 7,297.804,00 SIT) z obrestmi. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnika in toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo spremenilo tako, da je znesek 30.453,00 EUR (prej 7,297.804,00 SIT) nadomestilo s pravilnim zneskom 22.107,00 EUR (prej 5,297.804,00 SIT).

3Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Poudarja, da je prisojena odškodnina prenizka glede na trajanje in intenzivnost bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem, na intenzivnost in trajanje strahu ter na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Meni, da bi mu morali sodišči prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz teh naslovov. Zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jo utemeljuje s tem, da iz izvedenskih mnenj ne izhaja, da naj bi tožnikovo obstoječe duševno stanje v bodoče izzvenelo. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, utemeljena s tem, da iz izvedenskih mnenj ne izhaja, da naj bi tožnikovo obstoječe duševno stanje v bodoče izzvenelo, vsebinsko pomeni izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. Ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog(1), na podlagi takih navedb tožnik z revizijo ne more uspeti.

7Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

8S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnik (ob škodnem dogodku star 22 let) v prometni nesreči 30. 7. 1997 utrpel obsežne defekte kože na levi strani čela, rano na nosu, defekte na levi zgornji veki, levi obrvi in posttravmatski stresni sindrom, ki se je kazal v strahu in prizadetosti zaradi spremenjenega videza in popolni socialni izoliranosti približno leto dni po škodnem dogodku. Sodišče druge stopnje je pri odmeri pravilno ovrednotilo bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Primerjava prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato je sodišče druge stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

9Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.