UPRS sodba I U 615/2011

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4210-8274/2010-08111-06 z dne 26. 8. 2010, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 342 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo DT 4210-8274/2010-08111-06 z dne 26. 8. 2010 je Davčni urad Ljubljana tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo dodatni davek od dohodkov, prejetih za vodenje in nadzor poslovnih subjektov za leto 2009, od davčne osnove 19.105,71 EUR po stopnji 49%, v znesku 9.361,80 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje na določbe Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize (v nadaljevanju ZDDDČPNO) ter na tej podlagi in na podlagi podatkov o dohodkih za leto 2009, ki jih je tožnik navedel v davčni napovedi, od letne davčne osnove 19.105,71 EUR, ugotovljene v skladu s 5. členom ZDDDČPNO, tožniku izračuna in naloži v plačilo davek po stopnji 49% (iz 6. člena ZDDDČPNO).

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-498/2010 z dne 15. 2. 2011 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z zatrjevano neskladnostjo zakona z Ustavo navaja, da je davčni organ dolžan uporabljati zakon, kot je sprejet, in zato ne more odkloniti njegove uporabe, če dvomi v njegovo skladnost z Ustavo. Zavrne tudi ugovor bistvene kršitve pravil postopka in ugotavlja, da odločba v celoti sledi napovedanim in nespornim podatkom, ki jih je tožnik navedel v davčni napovedi. V takšnem primeru sme po 81. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) obrazložitev odločbe vsebovati le kratko obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na predpise, na podlagi katerih je bilo odločeno.

Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V izpodbijani odločbi so sicer upoštevani podatki, ki jih je v napovedi davčnemu organu posredoval tožnik, vendar davčni organ pravilnosti napovedi ni preveril tudi po tem, ko je tožnik vložil pritožbo in predložil plačilne liste. Stališče pritožbenega organa, da je dejansko stanje v zadevi nesporno, zato ni utemeljeno. Ob upoštevanju pravilnih podatkov bi osnova za dodatni davek lahko znašala največ 5.293,16 EUR in ne 19.105,71 EUR, kot je to ugotovljeno z izpodbijano odločbo.

ZDDDČPNO pa po mnenju tožnika v nasprotju s 155. členom Ustave učinkuje retroaktivno oziroma v nasprotju z 2. členom Ustave posega v tožnikove pridobljene pravice in njegova upravičena pričakovanja. Zato sodišču predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti ZDDDČPNO.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Ugovor bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je po presoji sodišča utemeljen. V tej zvezi sodišče namreč ugotavlja, da je tožnik davčnemu organu prihodke v letu 2009 pisno obrazložil že ob oddaji napovedi za odmero dodatnega davka od dohodkov članov poslovodstev in v njej navedel podatek o višini mesečne bruto plače za obdobje do 1. 5. 2009 in podatek o višini mesečne bruto plače za obdobje po 1. 5. 2009, ko ta po višini ni več presegla mejnega zneska za obdavčitev. Navedeni podatki po presoji sodišča utemeljujejo dvom v pravilnost napovedanih podatkov in s tem tudi zahtevo tožnika za izvedbo posebnega ugotovitvenega postopka, ki ga davčni organ ni izvedel niti po predložitvi plačilnih listov tožnika za vseh 12 mesecev leta 2009.

V zvezi z vprašanjem ustavnosti zakonskih določb pa sodišče meni, da zakon, kolikor gre za dohodke, prejete po njegovi uveljavitvi, ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre po mnenju sodišča lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja po mnenju sodišča navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje, zakon pa zasleduje ustavno dopusten cilj - preprečiti pretirano nagrajevanje poslovodstev in članov nadzornih svetov v družbah, ki prejemajo državno pomoč.

V zvezi z dohodki, ki so bili izplačani pred uveljavitvijo ZDDDČPNO, kot je to po navedbah tožbe tudi v obravnavani zadevi, pa je Ustavno sodišče z odločbo U-I-158/11-77 z dne 28. 11. 2013 zaradi ugotovljene neskladnosti s prvim odstavkom 155. člena Ustave razveljavilo 12. člen ZDDDČPNO, po katerem se zakon (ki je pričel veljati 6. 10. 2009) uporabi za dohodke po tem zakonu, prejete od 1. januarja 2009 dalje. Razveljavitev navedene določbe po odločbi Ustavnega sodišča pomeni, da ureditev po ZDDDČPNO ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1. 1. 2009 do 5. 10. 2009. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena dne 20. 12. 2013 (Uradni list RS, št. 107/2013). Skladno s 43. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) začne razveljavitev učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, po 44. členu ZUstS pa se del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Ker temelji izpodbijana odločba tudi na 12. členu zakona, ki ga je Ustavno sodišče zaradi ugotovljenega neskladja z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave razveljavilo, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da po izvedenem ugotovitvenem postopku v zadevi ponovno odloči tako, da skladno z odločbo Ustavnega sodišča kot obdavčljive po določbah ZDDDČPNO upošteva le dohodke, ki so bili tožniku izplačani v času od 6. 10. 2009 do 31. 12. 2009.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče tožniku prisodilo stroške v znesku 285 EUR, povečane za 20% DDV.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.