6. člen ZDDDČPNO

Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, ta ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje, zakon pa zasleduje ustavno dopusten cilj - preprečiti pretirano nagrajevanja poslovodstev in članov nadzornih svetov v družbah, ki prejemajo državno pomoč. Razveljavitev določbe 12. člena ZDDDČPNO po odločbi Ustavnega sodišča pomeni, da ureditev po ZDDDČPNO ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1.1.2009 do 5.10.2009.

Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, zakon ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. Razveljavitev določbe 12. člena ZDDDČPNO po odločbi Ustavnega sodišča pomeni, da ureditev po ZDDDČPNO ne velja za dohodke, ki so jih davčni zavezanci prejeli v času pred uveljavitvijo tega zakona, to je v času od 1. 1. 2009 do 5. 10. 2009.

Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, kot je to v obravnavani zadevi, zakon ni retroaktiven in zato po presoji sodišča tudi ni v nasprotju z Ustavo. Posega zgolj v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. S predpisano davčno stopnjo pa zakon po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja namreč le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, dohodki do predpisanega limita pa niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo. Odprave izpodbijane odločbe tudi ne narekuje vsebina njene obrazložitve. Ta je namreč skladna z (v razmerju do 214. člena ZUP specialno) določbo 81. člena ZDavP-2.

Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, zakon ni retroaktiven in zato tudi ni v nasprotju z Ustavo. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. S predpisano davčno stopnjo pa zakon po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno namreč velja le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, medtem ko dohodki do te meje niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina dohodkov poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.

Vprašanje retroaktivnosti se pojavi le v zvezi z določbo 12. člena ZDDDČPNO, ker se na njeni podlagi v davčno osnovo vključujejo dohodki, prejeti pred uveljavitvijo zakona. Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, kot je to v obravnavani zadevi, zakon ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja po mnenju sodišča navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje, tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da pogoji za ustavno skladno spremembo ureditve ne bi bili izpolnjeni. ZDDDČPNO s predpisano davčno stopnjo tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine. Skupna stopnja obdavčitve, ki sicer lahko doseže tudi 90 %, namreč velja le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, medtem ko dohodki do te meje niso predmet dodatne obdavčitve. Le s takšnim načinom obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospo

Vprašanje retroaktivnosti se pojavi le v zvezi z določbo 12. člena ZDDDČPNO, ker se na njeni podlagi v davčno osnovo vključujejo tudi dohodki, prejeti pred uveljavitvijo navedenega zakona. Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO (kot v obravnavanem primeru), zakon ni retroaktiven. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. Uvedba dodatnega obdavčenja navedenemu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje; tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi pogoji za ustavno skladno spremembo ureditve ne bili izpolnjeni. ZDDDČPNO s predpisano davčno stopnjo po presoji sodišča ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja namreč le za dohodke, ki po višini presegajo predpisani limit, dohodki do predpisanega limita pa niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve pa je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov pr