UPRS sodba in sklep I U 907/2013

Postopek, prekinjen s sklepom tega sodišča opr. št. I U 907/2013-10 z dne 11. 9. 2013, se nadaljuje.

Tožba se zavrne.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožniku od 1. 1. 2013 dalje ne pripada več pravica do zdravstvenega varstva – plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Z isto odločbo je tudi odločil, da se odločba Upravne enote Ljubljana št. 130-2570/2007-4 z dne 15. 10. 2007 razveljavi. V obrazložitvi odločbe navaja, da 101. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki spreminja 15. člen Zakona o vojnih veteranih, določa, da se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Prvi odstavek 231. člena ZUJF določa, da se upravičencem, vojnim veteranom, ki so bili na dan 31. 5. 2012 upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. 1. 2013, po drugem odstavku citiranega člena o tem odločijo upravne enote v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci še uživajo to pravico. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo, priznano na podlagi Zakona o vojnih veteranih, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada. Zakon o vojnih invalidih v 42. členu določa, da znaša osnova za ugotavljanje pravice do veteranskega dodatka 45 % usklajene osnove iz januarja tekočega leta, kar znaša 497,15 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in da njegova pokojnina in pokojnina njegovega zakonca iz meseca decembra 2011 presega osnovo za veteranski dodatek v znesku 497,15 EUR. Ker tožnik presega določeno višino prejemkov za izračun veteranskega dodatka, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, zato mu pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 ne pripada več.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožnik v tožbi navaja, da pri odločitvi niso bila upoštevana vsa dejstva in okoliščine in se pri tem sklicuje na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 144038846 z dne 20. 3. 2013, po kateri ima tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 290,15 EUR od 1. 6. 2012 dalje. Navaja, da je dopolnil 55 let starosti in da je invalid prve kategorije kot slepa oseba. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. ZUJF je spremenil Zakon o vojnih veteranih, po katerem ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Poleg navedenega pa je za priznanje pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, treba izpolnjevati kumulativno še pogoj prejemanja veteranskega dodatka oziroma izpolnjevanje pogoja za pridobitev le-tega. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2013 še dodatno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da mu odvzeta pravica pripada.

Sodišče je s sklepom opr. št. I U 907/2013-10 z dne 11. 9. 2013 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF, ker je menilo, da je navedena ureditev v nasprotju s 155. členom Ustave RS, ker posega v pravico vseh tistih, ki jim je bila že priznana pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z ustavo.

K točki I. izreka:

Skladno s 156. členom ustave se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred ustavnim sodiščem, nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Kot je zgoraj navedeno, je ustavno sodišče odločilo o zahtevi za presojo ustavnosti. Iz navedenega razloga se skladno s 156. členom ustave postopek pred upravnim sodiščem v obravnavani zadevi nadaljuje.

K točki II. izreka:

Tožba ni utemeljena.

101člen ZUJF je spremenil prvi odstavek 15. člena Zakona o vojnih veteranih tako, da se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, le v primeru, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. V obravnavanem primeru tožnik nedvomno glede na to, da je že dopolnil 55 let starosti, izpolnjuje pogoje za pravico do varstva po Zakonu o vojnih veteranih, vendar pa konkretno za pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, zakon zahteva še dodaten pogoj, in to je ta, da vojni veteran prejema veteranski dodatek ali pa če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Prvostopenjski organ je glede na prejemke tožnika ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka in tudi ne prejema veteranskega dodatka in tudi tožnik v tožbi ne zatrjuje, da prejema veteranski dodatek, pač pa dokazuje, da mu je bila priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Vendar pa priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ne vpliva na pogoje za pridobitev pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, kajti za pridobitev te pravice je potrebno bodisi prejemati veteranski dodatek ali pa izpolnjevati pogoje za pridobitev veteranskega dodatka.

Sodišče je bilo sicer mnenja, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v skladu s 155. členom ustave, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, oziroma je to mogoče le pod pogoji, določenimi v tem členu, vendar je ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi zavzelo drugačno stališče in je odločilo, da ti dve določbi nista v neskladju z ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne, zato je sodišče moralo tožbo zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).