UPRS sklep I U 1848/2013

I. Tožba se zavrže.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijanimi sklepi v 1. točki izreka zavrgla tožničin predlog za izrek ničnosti posameznega od tam navedenih gradbenih dovoljenj, in sicer št. 351-307/2007-8, 351-305/2008-13 in 351-114/2007-7. V 2. točki izreka omenjenih sklepov pa je zavrgla predlog A.A. za izrek ničnosti istih gradbenih dovoljenj. Drugostopenjski organ je njuni pritožbi zavrnil.

Tožnika sta zoper omenjene sklepe vložila skupno tožbo z več tožbenimi zahtevki, vendar pa je sodišče presodilo, da za tako ravnanje niso izpolnjeni pogoji iz 35. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ta določa, da lahko tožnik z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče.

Sodišče je namreč ugotovilo, da tožnika ne le da izpodbijata tri samostojne sklepe (vsak od njih se nanaša na odločanje o ničnosti posameznega od treh gradbenih dovoljenj), v vsakem od sklepov je bilo s samostojno točko izreka posebej odločeno o tožničinem ponovnem predlogu za izrek ničnosti konkretnega gradbenega dovoljenja in posebej o tožnikovem predlogu. Poleg tega iz obrazložitve sklepov izhaja, da je različna tudi podlaga za zavrženje predlogov za ničnost: pri tožnici zato, ker je bilo o njenih predlogih za izrek ničnosti posamičnega od gradbenih dovoljenj že pravnomočno odločeno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), pri tožniku, ki ni bil stranka v postopkih za izdajo posameznega od gradbenih dovoljenj, pa zato, ker ni izkazal pravnega interesa za vložitev izrednega pravnega sredstva.

Glede na navedeno in v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (I Up 237/2013, I Up 206/11) je sodišče tožnika pozvalo, da v popravita vloženo tožbo, tako da vložita vsak samostojno tožbo, v kateri bosta izpodbijala vsakega od prvostopenjskih sklepov le v delu, ki se nanaša na posameznega od njiju. Navedeta naj tudi, za katero od obeh tožb naj sodišče šteje, da je bila zanjo plačana taksa v višini 148,00 EUR, saj bo treba tudi za drugo tožbo plačati takso v enaki višini. Opozorjena sta bila še, da če pomanjkljivost v roku ne bo odpravljena, zaradi česar zadeve ne bo mogoče obravnavati, bo sodišče štelo, da je tožbo z dne 1. 8. 2013, za katero je bila plačana sodna taksa, vložil le v njej prvonavedeni tožnik A.A., tožba B.B. pa bo zavržena na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1. Tožnica je omenjeni poziv prejela 2. 11. 2013, A.A. pa 14. 11. 2013 (fikcija vročitve).

Tožnica v postavljenem roku navedene pomanjkljivosti ni odpravila in ni vložila samostojne vloge s tožbo, zato ji sodišče ni moglo poslati plačilnega naloga za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji (prim. stališča Vrhovnega sodišča RS v že omenjenih zadevah). Ker je plačilo sodne takse za tožbo oziroma za postopek predpostavka za vodenje postopka (prvi odstavek 105. a člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), saj se v primeru neplačane sodne takse šteje, da je vloga umaknjena (tretji odstavek istega člena ZPP), pomeni, da zadeve v obravnavanem primeru ni mogoče obravnavati.

Glede na navedeno je sodišče tožničino tožbo zavrglo (drugi odstavek 31. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).