UPRS sodba I U 7/2014

I. Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovila, da je 1. točka izreka odločbe št. 06122-3259/2007-21(8204) z dne 23. 11. 2011 postala izvršljiva 31. 1. 2012 in je dovolila njeno izvršbo (1. točka izreka). Inšpekcijskim zavezancem, med njimi tudi tožniku, je določila dodatni rok (do 16. 9. 2013) za uskladitev gradnje zidanega objekta, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 572/1, 572/2 in 572/3 k. o. ..., z gradbenim dovoljenjem št. 351-69/2007-10 z dne 7. 5. 2007, če v dodatnem roku obveznosti ne bodo izpolnili, pa bo to storil pooblaščeni izvajalec, in navedla, da bodo o datumu izvršbe obveščeni naknadno (2. točka). Nadalje je odločila, da stroškov postopka ni bilo (3. točka) ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (4. točka).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim pojasnjuje, da je zoper izpodbijani sklep mogoča le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, da je sklicevanje tožnika na ničnost inšpekcijske odločbe neutemeljeno, ker tožnikovi zahtevi za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe ni bilo ugodeno in da tudi sklicevanje na predlagano obnovo postopka ni razlog za odpravo izpodbijanega sklepa. Zavrnil je tudi pritožbeno zanikanje personalne pristojnosti gradbenega inšpektorja A.A. in v zvezi s tem pojasnil, da se s personalno pristojnostjo določi, katera uradna oseba je pooblaščena za vodenje upravnih postopkov in katera za odločanje v upravnih zadevah. Ker A.A. po javno objavljenih podatkih ima pooblastilo za odločanje v upravnih postopkih na področju gradbene, stanovanjske in geodetske inšpekcije, je po navedenem tudi personalno pristojen za odločanje v upravnih zadevah. Glede na pritožbene navedbe pa je pojasnil še, da vprašanje izpolnjevanja pogojev za opravljanje inšpekcijskega nadzora spada v okvir delovnega prava in ne sodi v pristojnost pritožbenega organa v tem postopku. Kljub temu organ pojasnjuje, da omenjeni inšpektor izpolnjuje s četrtim odstavkom 204. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določene pogoje za gradbenega inšpektorja.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da postopka za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe in obnova postopka, v katerem je bila izdana inšpekcijska odločba, predstavljata predhodno vprašanje, in da bi zato drugostopenjski organ moral prekiniti postopek zoper izpodbijani sklep. V obširni tožbi navaja razloge, s katerimi utemeljuje svoje stališče, da gradbeni inšpektor, ki je vodil inšpekcijski postopek, ne izpolnjuje pogoja glede izobrazbe za gradbenega inšpektorja in da je zato odločal kot personalno nepristojen organ. Navaja tudi, da je bilo v inšpekcijskem postopku dejansko stanje napačno ugotovljeno, drugostopenjskemu organu pa očita, da ni preveril vseh dejstev in dokazov, ki jih je predložil. Sklicuje se na 4. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zatrjuje kršitve 2., 14., 15., 22., 33., 67. in 120. člena Ustave, ki naj jih sodišče ugotovi, izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka. Podrejeno predlaga, naj sodišče ugotovi, da imenovani gradbeni inšpektor ne izpolnjuje predpisanih pogojev za zasedbo delovnega mesta gradbenega inšpektorja, ugotovi opustitev dolžnega ravnanja in s tem kršitev prej navedenih ustavno varovanih pravic in naj odpravi inšpekcijsko odločbo z dne 26. 9. 2007.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge sklepa organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

V zadevi ni sporno, da tožnik v roku iz inšpekcijske odločbe z dne 23. 11. 2011 ni izpolnil naložene obveznosti, sporno je, ali je izvršitev te odločbe odvisna od ničnosti inšpekcijske odločbe z dne 26. 9. 2007, in od odločitve o predlogu za obnovo postopka, v katerem je bila izdana odločba z dne 23. 11. 2011. Že drugostopenjski upravni organ je tožnikovo sklicevanje na ničnost inšpekcijske odločbe zavrnil, ker tej tožnikovi zahtevi ni bilo ugodeno. Tožnik se v tožbi sicer sklicuje na upravni spor I U 1539/2013 v zvezi s tem, vendar sodišče po vpogledu v vpisnik tukajšnjega sodišča ugotavlja, da je bila tožnikova tožba v navedeni zadevi zavrnjena s sodbo z dne 13. 2. 2014.

Pravilno je tudi stališče, da predlagana obnova postopka, v katerem je bila izdana odločba z dne 23. 11. 2011, na izvrševanje katere se nanaša izpodbijani sklep, ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj predlog sam po sebi še ne zadrži izvršitve odločbe, glede katere se predlaga obnova (prvi odstavek 272. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Morebitna ugoditev predlogu za obnovo postopka pa bo izvršitev odločbe zadržala že na podlagi zakona (drugi odstavek 272. člena ZUP).

Za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o dovolitvi izvršbe niso pravno odločilni niti razlogi, ki se po vsebini nanašajo na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo inšpekcijske odločbe z dne 26. 9. 2007, in kršitve pravil postopka.

V zvezi s temi tožbenimi navedbami sodišče poudarja, da je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu le sklep o dovolitvi izvršbe z dne 31. 7. 2013. Sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe pa je v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (npr. ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe, ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom, ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe, ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen). Odločitve o obsegu takšnih ugovorov je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih odločbah (I Up 532/2012, I Up 196/2010).

Zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbeni očitki o kršitvah ustavnih pravic niti tožbeno sklicevanje na prvi odstavek 4. člena ZUS-1. V zvezi s tožnikovim zatrjevanjem kršitev ustavnih pravic sodišče pojasnjuje le, da ZUS-1 v 4. členu sicer določa možnost odločanja Upravnega sodišča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To varstvo pa je bilo tožniku glede na zgoraj povedano zagotovljeno. V okviru pravnih sredstev zoper odločitev inšpekcijskega organa ima tožnik možnost uveljavljati tudi varstvo človekovih pravic. Zgolj sklicevanje na določbe Ustave in navajanje vsebine ustavnih jamstev, pa samo po sebi še ne utemeljuje zatrjevanih kršitev tožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Zatrjevanih kršitev ustavno varovanih pravic ni mogoče utemeljiti niti s tožbenimi navedbami o nepristojnosti gradbenega inšpektorja, ki je izdal izpodbijani sklep. Tožnik namreč ne ugovarja ugotovitvi pritožbenega organa, da je imenovani gradbeni inšpektor med drugim pooblaščen tudi za odločanje na področju gradbene inšpekcije. To pomeni, da ni sporno, da je izpodbijani sklep izdal gradbeni inšpektor, ki je tako po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) kot po ZGO-1 pristojen za izdajanje odločb v inšpekcijskih postopkih. Bistvena kršitev po 1. točki drugega dostavka 237. člena ZUP torej ni podana (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 81/2012 z dne 14. 6. 2012).

Glede na tožbene trditve, da je v inšpekcijskem postopku odločala oseba, ki ne bi smela biti pooblaščena, ker za to ne izpolnjuje formalnih pogojev, pa sodišče pojasnjuje, da tudi če te trditve držijo, to ni vplivalo na odločitev. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe namreč ni bilo vsebinsko odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali njeni pravni koristi, o obveznosti uskladitve obravnavane gradnje z gradbenim dovoljenjem je bilo namreč odločeno z odločbo z dne 23. 11. 2011. S sklepom o dovolitvi izvršbe se naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v tožnikove pravice ali pravne koristi, tožnik pa dejstvu, da v roku iz inšpekcijske odločbe z dne 23. 11. 2011 ni izpolnil naložene obveznosti, ni oporekal v upravnem postopku, niti temu ne oporeka v tožbi.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.