UPRS sklep I U 453/2012

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski organ je zavrnil tožnikovo vlogo za uveljavljanje upravičenosti do subvencije za kosilo za tožnikovega sina A.A.

Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ, to je pritožbena komisija, pa je pritožbo zavrnil, ker je ugotovil, da prvostopenjski sklep temelji na 15. in 17. členu Zakona o šolski prehrani in je bil pri odločitvi upoštevan dohodek na družinskega člana, ugotovljen v odločbi o otroškem dodatku (do vključno 5 % povprečne plače).

Tožnik se je zoper drugostopenjski sklep skladno s pravnim poukom pritožil na Svet Osnovne šole B., le–ta pa je njegovo pritožbo zavrgel, ker je ugotovil, da gre le za dvostopenjski postopek.

Tožnik v tožbi navaja, da je na odgovor sveta šole čakal štiri mesece, smiselno navaja, da je spisovno gradivo tožene stranke, ko ga je hotel vpogledati, pomanjkljivo, nikjer ni obrazloženo, zakaj je pri odločanju drugostopenjskega organa sodelovala svetovalna delavka. Nadalje tožnik pojasnjuje, da se drugostopenjski organ ni opredelil do pritožbenih navedb in zakaj se ne strinja z odločbo Centra za socialno delo C. z dne 18. 3. 2011, na kateri temelji izpodbijani prvostopenjski sklep. Sklicuje se tudi na to, da je bila njegovemu sinu v prejšnjem šolskem letu subvencija za kosilo odobrena. Predlaga, naj sodišče njegovemu mladoletnemu sinu prizna upravičenost do subvencije za kosilo, zahteva pa tudi povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da so po Zakonu o šolski prehrani do subvencije za kosilo upravičeni učenci, če iz odločbe za dodelitev pravice do otroškega dodatka izhaja ugotovljeni dohodek na družinskega člana do vključno 5 % povprečne plače. Iz priloge tožeče stranke (odločbe centra za socialno delo) pa izhaja, da je ugotovljeni dohodek na družinskega člana 6,46 %. Tožnik bi moral zadeve urediti na centru za socialno delo, če se z odločbo ni strinjal. Odločitev tožene stranke temelji na odločbah, ki jih tožnik prejme s strani centra za socialno delo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče napoti tožnika na center za socialno delo in naloži tožniku plačilo stroškov tožene stranke.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2012 izraža nestrinjanje s tem, da tožena stranka ni dolžna hraniti dokumentacije o subvencionirani prehrani dalj kot do konca šolskega leta in navaja, da nima vpliva na to, katere podatke uporabi center za socialno delo za izračun višine otroškega dodatka.

Tožena stranka se v pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2012 ponovno sklicuje na svojo vezanost na odločbo centra za socialno delo. Oporekanje tej odločbi pa ni predmet tega upravnega spora.

Sodišče je tožnika večkrat pozvalo, naj tožbo popravi tako, da v določenem roku pošlje sodišču izpodbijani prvostopenjski sklep ravnatelja Osnovne šole B. št. 1776 z dne 6. 9. 2011, ki k tožbi ni bil priložen, ter da bo sodišče tožbo zavrglo, če tožba ne bo dopolnjena v skladu z navodili v danem roku, pa sodišče zaradi tega zadeve ne bo moglo obravnavati. Med drugim je sodišče tožnika pozvalo k dopolnitvi tožbe tudi s sklepom opr. št. I U 453/2012-24 z dne 3. 10. 2013 ponovno, naj v roku 8 dni pošlje izpodbijani sklep, mu pojasnilo, zakaj je treba ta sklep priložiti, ter opozorilo na posledice, če pomanjkljivosti tožbe ne bodo odpravljene. Po prejemu tega sklepa je tožnik prosil za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe, ker je zaradi selitve dokumente prenesel na drugo lokacijo. Sodišče je tožnikovi prošnjo za podaljšanje roka ugodilo in mu s sklepom opr. št. I U 453/2012-26 z dne 4. 11. 2013 podaljšalo rok za popravo tožbe še za nadaljnjih 15 dni, vendar tožnik tudi v tem postavljenem roku tožbe mi dopolnil.

Sodišče je z dopisom z dne 16. 4. 2013 pozvalo toženo stranko, naj v roku 8 dni pošlje izpodbijani prvostopenjski akt, saj se ne nahaja v upravnem spisu. Tožena stranka je odgovorila, da tega sklepa ne hrani več, ker Pravilnik o zbiranju in varstvu osebnih podatkov določa, da se vsa šolska dokumentacija, ki se hrani v svetovalni službi, hrani do konca šolskega leta, izpodbijani upravni akt pa ni arhivsko gradivo.

K točki I. izreka:

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Skladno z 2. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V konkretnem primeru je v upravnem sporu akt, ki se lahko izpodbija, le prvostopenjski sklep ravnatelja Osnovne šole B. št. 1776 z dne 6. 9. 2011, s katerim je bila zavrnjena tožnikova vloga. Če sodišče s tem aktom ne razpolaga, ne more ugotavljati njegove zakonitosti. Ta akt k tožbi ni bil priložen. V prvem odstavku 30. člena ZUS-1 je določeno, da je treba tožbi priložiti tudi akt v izvirniku, prepisu ali kopiji. Sodišče je tožnika večkrat pozvalo, naj tožbo dopolni tako, da priloži izpodbijani sklep. Med drugim je sodišče na popravo tožbe tožnika pozvalo tudi s sklepom opr. št. I U 453/2012-24 z dne 3. 10. 2013, v katerem je podrobno pojasnilo, da je lahko le ta sklep izpodbijan v tem upravnem sporu, in ga je obenem tudi opozorilo, da drugi odstavek 31. člena ZUS-1 določa, da če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen. Po izdaji navedenega sklepa je sodišče tožniku še podaljšalo rok za nadaljnjih 15 dni, ker je za opravičljiv razlog štelo tožnikovo selitev. Tožniku je bil navedeni sklep o podaljšanju roka puščen v hišnem predalčniku dne 21. 11. 2013, skladno z določbo 142. člena Zakona o pravdnem postopku, vendar pa tožnik tudi v podaljšanem roku ni predložil izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep pa se ne nahaja niti v upravnem spisu, saj je tožena stranka sporočila, da ga ne hrani več. Sodišče sicer meni, da če je odprt sodni postopek, da bi morala tožena stranka hraniti dokumentacijo, ki je predmet sodnega postopka, vendar pa je ne glede na navedeno v upravnem sporu dokazno breme na strani tožnika, sicer pa tudi prvi odstavek 30. člena ZUS-1 določa, da je tožbi potrebno priložiti akt v izvirniku, prepisu ali kopiji. Sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru to, da akt ni priložen, taka pomanjkljivost tožbe, da je ni mogoče obravnavati, saj sodišče ne more preizkusiti akta, ki se izpodbija s tožbo, če s tem aktom ne razpolaga, pri čemer je upoštevalo, da je glede na dokazno breme predvsem dolžnost tožnika, da tak akt predloži. Ker akta, s katerim sodišče ne razpolaga, ne more preizkusiti, je to taka pomanjkljivost, da je moralo tožbo zavreči skladno z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.