UPRS sodba I U 1262/2013

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo št. 008-13/18 z dne 13. 5. 2013 je Javni sklad RS za kulturne dejavnosti v zadevi Javnega programskega poziva za izbor kulturnih programov in projektov na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti na območju tožene stranke, ki jih bo v letu 2013 sofinanciral Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti odločil, da se v letu 2013 sprejme v sofinanciranje kulturni program/projekt „A.“, ki ga je predlagal tožnik v višini 1.104,00 EUR. Odločeno je še, da se s predlagateljem sklene pogodba o višini sofinanciranja kulturnega projekta in da stroškov postopka ni.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, se je tožnik s svojo vlogo prijavil na Javni programski poziv za izbor kulturnih programov in projektov na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti na območju tožene stranke, ki jih bo v letu 2013 sofinanciral Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (Uradni list št. 12/2013, v nadaljevanju Javni poziv). V postopku je bilo ugotovljeno, da je vloga tožnika popolna in pravočasna ter da izpolnjuje pogoje poziva. Kot je pojasnjeno, je skladno z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), Zakonom o Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (v nadaljevanju ZJSKD) in Splošnimi pogoji poslovanja Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, vlogo obravnavala strokovna programska komisija. Na Javni poziv so prispele 202 vloge, strokovna programska komisija pa je na podlagi podatkov in vloge za sofinanciranje predlagala tiste, ki so v postopku ocenjevanja v celoti izpolnjevale splošne kriterije poziva in so na podlagi posebnih kriterijev prejele najmanj 400 točk. Vloga tožnika je prejela 1200 točk. Po tem, ko je bilo tožniku kot predlagatelju poslano obvestilo o predlogu strokovne programske komisije, o tem ni dal pisne izjave. Na navedeni podlagi je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Župan tožene stranke kot drugostopenjski organ zavrnil z odločbo št. 611-14/2013 z dne 22. 7. 2013. V njej je najprej povzeta vsebina prvostopenjske odločbe, nato pa je pojasnjeno, da tožnik v pritožbi navaja le pavšalne obtožbe o diskriminaciji glede na druge projekte in zahteva tehtnejšo obrazložitev, ne navaja pa nobenega dejstva, na osnovi katerega bi bilo lahko spremenjena odločitev organa prve stopnje.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija z laično tožbo. Meni, da ocenjevalna komisija ni bila strokovna, v njej pa so bili tudi člani, ki so vidni v društvih, katera so prav tako sodelovala na razpisih. Meni, da je bila narejena selekcija vlog in da se to ponavlja že šesto leto. Sprašuje se, ali ni bil kršen Zakon o prepovedi diskriminacije. Navaja, da ima status društva, ki deluje v javnem interesu, da ocenjevanje ni bilo izvedeno pravilno in da ni bil spoštovan 36. člen Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1). Ocenjuje, da je bila njegova vloga odlično pripravljena, tožena stranka pa ni upoštevala Ustave RS, in sicer 22. in 14. člena. Meni, da je bil pri ocenjevanju diskriminiran in poudarja, da je raven varstva pravic manjšin pomemben pokazatelj ravni varstva človekovih pravic in stopnje demokratičnosti posamezne družbe. Sklicuje se na 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 61. člen Ustave RS. Navaja, da mu je nastala škoda ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. 1104/2003 z dne 14. 12. 2005. Pripominja, da je ocenjevalna komisija do tožnika sovražna ter dodaja, da je na obravnavanem javnem pozivu samo zveza B. prejela skupaj 57.000,00 EUR. Tožnik pa je bil skromen, saj je vrednost projekta 23.591,00 EUR. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo v katerem prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri odločitvi. Uvodoma navaja pravno podlago za objavo Javnega poziva. Sklicuje se na 11. člen ZJSKD in Splošne pogoje poslovanja Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ter povzema potek obravnavanega postopka. Poudari, da je bilo tožniku poslano obvestilo o odločitvi strokovno programske komisije z dne 22. 4. 2013, s katerim je bil obveščen, da je bil njegov projekt ocenjen s 1.200 točkami in da je predlagan za sofinanciranje v višini 1.104,00 EUR. To obvestilo je vsebovalo tudi pojasnilo o možnosti, da se pisno izjasni o predlogu komisije. Tožnik se na to ni odzval, zato je bila izdana izpodbijana odločba.

Tožnikov projekt je bil ocenjen glede na Merila za ocenjevanje predloženih programov, ki so bila del Javnega poziva. Glede na tožnikove pripombe o sestavi komisije pojasni, da je bila komisija imenovana skladno s predpisi, sestava pa objavljena na spletni strani Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (v nadaljevanju JSKD). Zavrne tudi ugovor, da je bil tožnik že šestič izločen, saj tožnikove vloge iz preteklih let niso predmet tega postopka. Glede obravnavanega javnega poziva pa poudari, da sta bila v sofinanciranje sprejeta dva tožnikova programa, in sicer poleg obravnavanega še „C.“. Zavrne tudi tožbeni ugovor glede nastanka škode v višini 23.591,00 EUR, saj tega tožnik ni z ničemer izkazal in pojasni postopek ob zahtevi za vpogled v projektne vloge. Glede tožbenega ugovora, da je Zveza B. prejela skupaj 57.000,00 EUR pojasni, da je v to zvezo vključenih 113 društev s približno 4.000 člani ki svoje dejavnosti uresničujejo preko 123 skupin oziroma zasedb. Glede navedbe, da gre za društvo, ki deluje v javnem interesu in da bi zato, glede na 36. člen ZDru-1 moralo to biti upoštevano dodaja, da v obravnavnem pozivu, ki ga je objavila tožena stranka kot lokalna skupnost, status društva v javnem interesu glede na Merila ni kategorija, ki bi bila posebej upoštevana. Nadalje zagotavlja, da je bilo načelo enakega obravnavanja v postopku Javnega poziva dosledno izpeljano. V postopku so bili ocenjevani posamezni projekti vsakega posameznega prijavitelja. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi (odgovoru na odgovor tožene stranke) vztraja pri tožbenih navedbah. Vztraja tudi, naj se ugotovi, ali je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v tožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine. Dodaja, da je tožnikov projekt zelo zahteven. Ponovna navaja, da je Zveza B. prejela skupaj 57.000,00 EUR in v zvezi z navedbo tožene stranke, da gre za zvezo, ki ima več skupin in približno 4000 članov poudari, da tudi tožnikova Zveza D. vsebuje 130 skupin in 7.005 članov. Sprašuje se, zakaj je reševala pritožbo tožnika tožena stranka. Vztraja, da je tožniku nastala škoda v višini 23.591,00 EUR.

Tožena stranka v svoji nadaljnji vlogi prereka tožnikove navedbe in poudari, da je bila strokovna komisija imenovana skladno s predpisi, njena sestava pa je bila objavljena na spletni strani JSKD. Dodaja še, da je bil tudi Javni poziv objavljen v Uradnem listu RS št. 12 iz leta 2013 in je bilo v njem tudi navedeno, da bo predložene programe ocenila strokovna komisija, ki jo imenuje direktor JSKD.

Pojasni, da se skladno z določbo 239. člena ZUP pritožba vloži pri organu, ki je izdal odločbo na prvi stopnji. Glede na na tretji odstavek 15. člena ZJSKD samoupravne lokalne skupnosti, za katere sklad izvaja naloge skladno s tem zakonom in ki so dogovorjene s pogodbami med samoupravno lokalno skupnostjo in skladom, temu na podlagi pogodb zagotavljajo sredstva za sofinanciranje programov in projektov, ki jih izvajajo njegove območne izpostave. V tem primeru pa je bila med JSKD in toženo stranko sklenjena pogodba o financiranju javnega sklada v letu 2013, v sklop katere spadajo tudi sredstva za obravnavani Javni poziv. Glede na 24. člen Splošnih pogojev poslovanja JSKD pa je v primeru dodeljevanja sredstev lokalnih skupnosti možna pritožba na pristojno lokalno skupnost. Glede na navedeno je bila tožnikova pritožba vložena na toženo stranko, ki jo je obravnavala in je tudi tožena stranka.

Tožeča stranka v nadaljnji vlogi prereka navedbe tožene stranke in dodatno pojasnjuje svoja stališča.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v obravnavnem primeru kandidirala na Javnem pozivu, kjer je obravnavani projekt „A.“ prejel 1.200 točk in ji je bilo nato odobreno sofinanciranje v višini 1.104 EUR, kar sicer med strankama ni sporno.

Glede tožbenega ugovora o neenakopravnem oziroma diskriminatornem obravnavanju tožnikovega projekta sodišče ocenjuje, da ta ni z ničemer utemeljen in ga zato zavrača. Tožeča stranka namreč v tožbi, kljub drugačnim zatrjevanjem, ne navaja nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bila tovrstna domneva možna. Iz gradiva sodnega spisa, in sicer iz tožbe in pripravljalnih vlog ter iz predloženih upravnih spisov je glede projekta tožeče stranke v razmerju do drugih prijavljenih projektov in njihovega (ne)enakega obravnavanja razvidno le, da je bil projekt ocenjen z zadostnim številom točk, sredstva pa dodeljena glede na njihovo skupno višino. Pri tem iz nobene konkretne okoliščine ne sledi, da bi strokovna komisija (pri ocenjevanju projekta) ali pristojni organ (pri odločanju) ravnala pristransko, oziroma, da bi bil tožnik obravnavan drugače kot drugi prijavitelji ter da naj bi se na ta način ZDru-1 upošteval le za „prijatelje in favorite“, kot zatrjuje tožnik v tožbi. Okoliščina, da so drugi prijavitelji prejeli več točk oziroma bili bolje ocenjeni in da so zato v večji meri uspeli na razpisu, pa za dvom v enako obravnavanje ne zadostuje. Prav tako takega dvoma na izkazuje navedba tožnika, da tožeči stranki pri posameznih (drugih) projektih sredstva že več let niso bila dodeljena.

Po presoji sodišča tudi tožbena navedba, da je tožniku nastala škoda v višini 23.591,00 EUR, kar navaja tudi kot vrednost projekta, ni z ničemer izkazana, niti nima podlage v podatkih upravnih spisov. Glede na vse navedeno in po pregledu upravnih spisov sodišče tudi ne dvomi o pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločbe. Skupni seštevek točk, ki jih je tožnik dosegel za prijavljeni projekt „A.“ je 1.200 in temu ustrezno je bil ta sprejet v sofinanciranje. Navedenemu številu točk in višini pripadajočega zneska tožnik izrecno niti ne nasprotuje. Število doseženih točk je navedeno tudi v obrazložitvi odločbe. Sicer je pojasnitev dodelitve točk v obrazložitvi odločbe skromna, vendar je bil tožnik, kot izhaja iz navedb tožene stranke, ki jim tožnik ne oporeka, o tem pred izdajo odločbe obveščen, a se na to obvestilo ni odzval. Poleg tega je tožena stranka v odgovoru na tožbo dodala dodatno pojasnilo glede dodeljene višine točk, ki ji tožnik v svojih vlogah neposredno ni nasprotoval.

Sodišče ob tem še poudarja, da se v subjektivne ocene strokovne komisije ne more spuščati. Glede na pravno naravo sofinanciranja iz javnih sredstev na podlagi javnega razpisa in njenih učinkov na sodno varstvo v upravnem sporu, gre pri tem po že uveljavljeni upravno sodni praksi (npr. sodba tega sodišča opr. št. U 1104/2003-24 z dne 14. 12. 2005) za specifičen tip upravnega spora, kjer se mora upoštevati načelo enakih možnosti zainteresiranih udeležencev, da konkurirajo za javna sredstva. Presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev v upravnem sporu je glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Pri strokovno tehničnih vprašanjih pa je zadržana v tem smislu, da se sodišče ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oz. primerno odločitev. Izpolnjevanje razpisnih kriterijev je v tem smislu treba presojati zadržano, kar pomeni, da ima pristojni organ določeno polje proste presoje. Sodišče se namreč ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Povedano drugače to pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna (prim. sodbe Upravnega sodišča RS U 1104/2005 z dne 14. 12. 2005 in I U 1724/2009 z dne 14. 4. 2011).

Kot izhaja iz določb ZUJIK (114. do 120. člen), Pravilnika ter besedila Javnega poziva, se strokovna presoja na razpis prijavljenih kulturnih projektov in nato izbor projektov opravi na podlagi vlog predlagateljev - prijav na razpis s priloženo dokumentacijo. V merilih, na katere se sklicuje tudi Javni poziv (v 10. točki, Kriteriji poziva) in Javnem pozivu so v točki A določena Splošna merila, v točki B pa za posamezno vrsto dejavnosti posebna merila, ki v zadostni meri navajajo elemente, po katerih bodo vloge kandidatov ocenjene. Po presoji sodišča pa v obravnavnem primeru ob tako determiniranem načinu točkovanja in še posebnem obvestilu o prejetem številu točk, pred izdajo odločbe tudi ni potrebe, da se dodaja še posebna obrazložitev dodeljene ocene. Kot je že navedeno je ocenjevanje naloga za to imenovane strokovne komisije (določbe 11. in 12. člena Pravilnika), predlagatelj pa mora svojo vlogo konkretizirano in dovolj izčrpno utemeljiti ter navesti programe.

V zvezi s tožbenim ugovorom glede odločanja tožene stranke oziroma njenega župana o pritožbi tožnika, sodišče pritrjuje navedbi tožene stranke, da JSKD v smislu tretjega odstavka 15. člena ZJSKD samoupravne lokalne skupnosti, za katere sklad izvaja naloge skladno s tem zakonom in ki so dogovorjene s pogodbami med samoupravno lokalno skupnostjo in skladom, skladu na podlagi pogodb zagotavljajo sredstva za sofinanciranje programov in projektov, ki jih izvajajo njegove območne izpostave. Ob tem sodišče še pripominja, da je v 4. člena ZJSKD, ki opredeljuje naloge sklada, med drugim tudi določeno, da sklad izvaja projekte in programe za samoupravne lokalne skupnosti s področja ljubiteljske kulturne dejavnosti, skladno s pogodbo, sklenjeno med skladom in samoupravno lokalno skupnostjo (10. alinea prvega odstavka). V tem primeru je bila med JSKD in toženo stranko sklenjena pogodba o financiranju javnega sklada v letu 2013, v sklop katere spadajo tudi sredstva za obravnavani Javni poziv. Glede na 24. člen Splošnih pogojev poslovanja JSKD pa je v primeru dodeljevanja sredstev lokalnih skupnosti možna pritožba na pristojno lokalno skupnost. Glede na navedeno je tožnikovo pritožbo pravilno obravnavala tožena stranka, ki je tudi tožena stranka. Po presoji sodišča je takšen način odločanja ob upoštevanju vsega navedenega tudi skladen z 233. členom ZUP.

Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita in ima oporo v predpisih, ki jih v njej navaja tožena stranka. Sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti in je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.