VSK sklep Cpg 63/2013

I. Pritožbi tožene stranke se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v osmih dneh povrniti 603,36 EUR stroškov pritožbenega postopka.

S sklepom z dne 6.2.2013 je prvostopno sodišče odločilo, da se ugovor tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru, z dne 7.12.2012 (s katerim je sodišče odločilo o predlogu tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe in mu delno ugodilo, tako da je v zavarovanje denarne terjatve za znesek 18.930,00 EUR s pp odredilo predhodno odredbo z rubežem premičnin, v preostalem delu pa je predlog zavrnilo) zavrne. V zvezi s stroški je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki v osmih dneh povrniti v višini 301,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S sklepom z dne 6.3.2013 je prvostopno sodišče odločilo, da se zavrne ugovor tožene stranke zoper sklep, ki ga je isto sodišče izdalo dne 6.2.2013, s katerim je delno ugodilo predlogu tožeče stranke za razširitev predhodne odredbe še z drugimi sredstvi zavarovanja. V zvezi s stroški, ki so nastali zaradi tega dodatnega predloga, je odločilo, da jih je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti v višini 325,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper prvo navedeni sklep (z dne 6.2.2013) se je tožena stranka pritožila zaradi kršitve določb procesnega prava in predlagala višjemu sodišču, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in razveljavi tudi 1. in 4. točko sklepa z dne 7.12.2012, tako da predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe zavrne. Stališče prvostopnega sodišča v zvezi s predhodno odredbo, da je z ugovorom tožena stranka dejansko zanikala obstoj obligacijskega razmerja, ker so njene navedbe presplošne in pavšalne, je popolnoma neutemeljeno in v nasprotju s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1, ki je štelo ugovor za obrazložen v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Do istega ugovora tožene stranke ne moreta imeti izvršilno in pravdno sodišče različnega stališča glede stopnje njegove obrazloženosti. Zato je predlagala pritožbenemu sodišču, da sklep razveljavi in zavrne predlog za izdajo predhodne odredbe.

Pritožbo zoper sklep, z dne 6.3.2013, je tožena stranka vložila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V njej je navedla, da ne drži trditev tožeče stranke, da je premoženjsko stanje tožene stranke slabo in da tudi ne posluje več. Toženka še vedno posluje in še vedno izvaja svojo registrirano gospodarsko dejavnost, saj ima še veliko število zaposlenih delavcev, res je le to, da bo svojo dejavnost postopoma ukinjala skladno z načrtom likvidacije. Tako bo med drugim v celoti tudi poplačala vse svoje upnike in delavce do leta 2016, za kar tudi pridobiva potrebna sredstva z opravljanjem svoje dejavnosti.

Na pritožbi je tožeča stranka odgovorila, predlagala njuno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi tožene stranke sta neutemeljeni.

K pritožbi zoper sklep, z dne 6.2.2013

Pritožba je zgolj pavšalno prvostopnemu sodišču očitala kršitev procesnega prava, ne da bi navedla, katero kršitev naj bi sodišče storilo, in kako naj bi to vplivalo na odločitev sodišča. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP in 15. členom ZIZ) ni zasledilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožba v tem delu ne more biti utemeljena.

Zavrnitev ugovora tožene stranke (zoper sklep, z dne 7. 12. 2012, s katerim je bila predhodna odredba izdana) je prvostopno sodišče v sklepu, z dne 6.2.2013, temeljilo na ugotovitvi, da je tožena stranka z ugovorom, ki ga je vložila zoper izvršilni sklep, z navedbo, da je vse svoje obveznosti do tožeče stranke poravnala v celoti in pravočasno, in da ji zato ničesar ne dolguje, dejansko zanikala obstoj obligacijskega razmerja. S takšnim stališčem v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pri presojanju, ali je dolžnik v ugovoru zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, ali ne, ni odločilno, kako je sam označil vsebino svojega ugovora (kot je npr. to storil v konkretnem primeru dolžnik, ko je zapisal, da izrecno izpostavlja, da ne zanika obstoja obligacijskega razmerja z upnikom), ampak je odločilno, kakšna je vsebina tega ugovora. Dolžnik lahko v zvezi z obligacijskim razmerjem z upnikom navaja vsa pravno pomembna dejstva, zaradi katerih meni, da upnik nima terjatve do njega (npr. da je dolg plačal, da je uveljavljal jamčevanje napak, da je odstopil od pogodbe ipd.) in s tem ovrže domnevo nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Če pa zgolj pavšalno navaja, da upnikova terjatev ne obstoji, da mu ni ničesar dolžan, in da je vse svoje obveznosti do upnika v celoti izpolnil (kot je to zatrjeval dolžnik v ugovoru iz te gospodarske zadeve), ne da bi pri tem svoje ugovorne navedbe kakorkoli konkretiziral in izkazal (npr. kdaj in kako je obveznost izpolnil), je mogoče takšne pavšalne ugovore uvrstiti zgolj med ugovore, s katerimi se dolžnik izogiba dolžnosti, da bi o obligacijskem razmerju med njim in upnikom karkoli povedal (1). Zato je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko je takšen vsebinsko „prazen“ ugovor uvrstilo med ugovore, s katerimi dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, in za katere velja domneva nevarnosti, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena.

Pritožba tudi nima prav, da do istega ugovora ne bi smelo imeti sodišče različnih stališč glede njegove „obrazloženosti“. V petem odstavku 62. člena ZIZ je zakonodajalec za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (zaradi preprečitve izigravanja dolžnikov s „praznimi“ ugovori) predpisal, da mora ugovor biti obrazložen. Sodna praksa je izoblikovala kriterije o tem, kakšen ugovor se šteje za dovolj obrazložen, da se na podlagi njega izvršilni sklep razveljavi v dovolitvenem delu, in da se nato o utemeljenosti terjatve presoja v pravdi. Kriteriju obrazloženosti tega ugovora je zadoščeno že, če dolžnik zatrjuje negativna dejstva, za katera ne predlaga dokazov in tudi ne predlaga, da dokaze predloži upnik (2). Tako lahko navkljub relativno nizkemu standardu obrazloženosti ugovora dolžnik z njim uspe, da izvršilni sklep ne postane pravnomočen. In to je tudi prvi pogoj, da je mogoče predlagati izdajo predhodne odredbe (3), kar pomeni da bi v primeru enakih (ali enako strogih) standardih obrazloženosti v izvršilnem postopku in v postopku zavarovanja s predhodno odredbo, nikoli ne nastopila situacija o domnevanju nevarnosti, ki jo je zakon predvidel v prvi alineji 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Že iz tega je mogoče narediti zaključek, da je zmotno pritožnikovo stališče, da ne bi smelo imeti sodišče v navedenih postopkih različnih „stališč glede stopnje...obrazloženosti“ ugovora, saj četudi gre za ocenjevanje vsebine istega pravnega sredstva, sta postopka (in s tem tudi zahtevani standardi obrazloženosti) drugačna (4).

K pritožbi zoper sklep, z dne 6.3.2013

S pritožbo, v kateri izpostavlja, da dejavnost postopoma ukinja, vendar da še vedno posluje, tožena stranka z ničemer ne omaja razlogov, zaradi katerih je prvostopno sodišče zavrnilo njen ugovor zoper odločitev o izdaji še treh predhodnih odredb. S to odločitvijo (sklep, z dne 6.2.2013) je sodišče razširilo zavarovanje z novimi sredstvi zavarovanja (s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da izplačuje iz transakcijskih računov tožene stranke, z vpisom predznambe zastavne pravice na toženčevih nepremičninah in z vpisom zastavne pravice v sodnem registru na poslovnih deležih tožene stranke) in zoper takšen sklep lahko dolžnik ob smiselni uporabi 239. člena ZIZ ugovarja le, da bi že odrejeno sredstvo zavarovanja zadoščalo za zavarovanje kasnejše uveljavitve upnikove terjatve. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu obširno obrazložilo razloge, zaradi katerih je dovolilo dodatna sredstva zavarovanja (vse premičnine tožene stranke so že zarubljene, pomanjkanje sredstev na transakcijskih računih, vse nepremičnine so obremenjene s hipotekami, poslovni deleži pa z zastavnimi pravicami), katerih pa obravnavana pritožba tudi ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo oba izpodbijana sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožena stranka, kis pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrni 603,36 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo njene izdatke za nagrado za oba odgovora zoper pritožbi v višini 502,80 EUR (2 krat 251,40 EUR), odmerjeno po tar. štev 3468 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), povečane za 20% DDV (tar. štev. 6007 ZOdvT). Sodišče tožeči stranki ni priznalo pravice do povrnitve pavšalnega zneska za telekomunikacijske storitve, saj se v vsaki zadevi ti stroški priznajo le enkrat, tožeči stranki pa so bili priznani ob izdaji sklepa o predhodni odredbi.

-------------------------------------

op. št. 1: Glej tudi VSL I Cpg 773/2012

op. št. 2: Sklep VS RS II Ips 751/2006

op. št. 3: Glej prvi odstavek 257. člena ZIZ

Op. št. 4: Tako npr. v postopku izvršbe zadostuje verodostojna listina, v postopku zavarovanja pa mora upnik za obstoj domneve izkazati verodostojnost terjatve