VDSS VDS sodba Pdp 655/2004

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami nosita svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati za čas od 1.9.1997 do 31.12.2001 po odtegnitvi davkov in prispevkov od bruto zneska skupaj 2.258.530,00 SIT ustrezni neto znesek razlike plače, od vsakokratnega neto zneska pa plačati tudi zakonite

zamudne obresti od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec od zapadlosti posamezne razlike v plači do izplačila (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 149.893,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2003 dalje do plačila (točka 2. izreka).

S sklepom o popravi sodbe z dne 16.3.2004 je sodišče prve stopnje zgoraj navedeno sodbo v 2. tč. izreka popravilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v višini 149.893,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2003 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu in osebno, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pooblaščenka tožnice v pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica lahko napredovala le ob kumulativnem izpolnjevanju vseh pogojev iz 2. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede (pravilnik o napredovanju, Ur. l. RS št. 41/94, 49/95, 66/96, 54/99, 2/2001 in 39/2002). Napačnost stališča izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I 91/97 z dne 1.2.2001, saj se odprava 5. čl. pravilnika o napredovanju nanaša samo na delavce, ki so pred nastopom dela v vzgoji in izobraževanju delali na delovnih mestih enake ali podobne stopnje zahtevnosti izven vzgoje in izobraževanja. Ti delavci niso mogli izpolnjevati pogojev za zasedbo delovnega mesta, ker so prišli iz gospodarstva ali drugih področij. Dodaja še, da je tožnica pridobila pedagoško - andragoško izobrazbo 18.4.2000 in bi bila upravičena do ponovne razporeditve vsaj od tedaj dalje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožnica v pritožbi navaja, da bi tožena stranka pri prvi razporeditvi morala upoštevati celotno delovno dobo tožnice, ne samo v šolstvu, temveč tudi v gospodarstvu in tožnici priznati višji količnik. Ustavno sodišče je s svojo odločbo izenačilo zaposlene v gospodarstvu in negospodarstvu (šolstvu), tako da imajo vsi tisti, ki so bili zaposleni v gospodarskih dejavnostih pred zaposlitvijo v šolstvu, enake pravice v zvezi z razporeditvijo in napredovanjem kot zaposleni v šolstvu. Opozarja, da strokovnega izpita (ki se zahteva za delo v šolstvu) ni mogla imeti opravljenega pred nastopom dela v šolstvu, ker je pred tem delala v gospodarstvu in je tam opravila ustrezen strokovni izpit.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarja, da ustavna odločba v tem sporu ne pride v poštev. Tožnica je izpolnila pogoje za zasedbo delovnega mesta, ko je zaključila pedagoško - andragoško izobraževanje in opravila strokovni izpit in s tem izpolnila teoretične pogoje za napredovanje. Za tožnico se je ocenjevalni list izpolnil šele potem, ko je izpolnila vse pogoje za zasedbo delovnega mesta in teoretično tudi pogoje za napredovanje. Priglaša stroške pritožbenega

postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje razlike v plači za obdobje od 1.9.1997 do 31.12.2001, ki naj bi ji nastale zaradi neustrezne prve razporeditve v plačilni razred. Tožnica se je s 1.9.1997 zaposlila pri toženi stranki na delovnem mestu učiteljica ekonomskih predmetov. Tožena stranka ji je ob prvi razporeditvi določila osnovni koeficient za navedeno delovno mesto in sicer v višini 3,25 iz razloga, ker tožnica ni izpolnjevala pogojev za napredovanje. Tožnica je pred 1.9.1997 delala skoraj 20 let v gospodarstvu in ob nastopu dela v šolstvu ni imela pedagoško - andragoške izobrazbe ter opravljenega strokovnega izpita. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS, št. 12/96 do 23/96 - 64/01) kot pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu učitelja strokovno teoretičnih predmetov določa izobrazbo ustrezne smeri, pedagoško - andragoško izobrazbo ter strokovni izpit (3. odst. 92. čl., 2. odst. 96. ter 100. čl. ZOFVI). Tožnica, ki ni imela končanega izobraževanja po visokošolskem študijskem programu za pridobitev izobrazbe, ki vključuje tudi pedagoško - andragoško izobrazbo, si jo je bila dolžna pridobiti v skladu s 100. čl. ZOFVI. Zakon o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (ZPDJVZ - Ur. l. RS, št. 16/92 - 42/93) je v 1. odst. 14. čl. določal, da delavcu, ki nima pedagoške - andragoške izobrazbe, določene z zakonom, pripada 95% osnovne plače za delovno mesto, na katero je razporejen.

Tožnica je izpolnila pogoje za zasedbo delovnega mesta učiteljice dne 20.2.2001 (18.4.2000 je zaključila pedagoško - andragoško izobraževanje, 20.2.2001 pa je opravila strokovni izpit). Po izpolnitvi pogojev je napredovala za en plačilni razred - določen ji je bil količnik 3,40 (odločba z dne 30.5.2001 - priloga A 17).

Tožnica v tem sporu zatrjuje, da bi ji glede na odločbo Ustavnega sodišča moral biti že ob prvi razporeditvi v septembru 1997 določen količnik 4,20. Ustavno sodišče naj bi delodajalcem naložilo, da pri napredovanju delavcev upoštevajo tudi njihovo delovno dobo izven šolstva na delovnih mestih enake ali podobne stopnje zahtevnosti. Glede na 20 letno delovno dobo v gospodarstvu bi tožnica morala v letu 1997 napredovati v 5. plačilni razred (količnik 4,20).

Bistveno vprašanje za odločitev tem sporu je, ali je tožnica, ki ob prvi razporeditvi v letu 1997 ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta učitelja, lahko napredovala v skladu s pravilnikom o napredovanju in ustavno odločbo.

Razvrstitev v ustrezni plačilni razred ob prvi razporeditvi tožnice v letu 1997 sta urejala Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur. l. RS, št. 18/94 - 36/96) ter pravilnik o napredovanju. Količnik za določitev osnovne plače tožnice je bil odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta (ta je znašal 3,25) oz. količnika, ki bi ga tožnica pridobila z napredovanjem (7. čl. ZRPJZ). Tožena stranka je tožnici v septembru leta 1997 priznala (le) količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta - 3,25.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila takšna razporeditev tožnice zakonita. ZRPJZ je namreč v 2. odst. 13. čl. določal, da zaposleni lahko napreduje praviloma vsaka tri leta, če izpolnjuje predpisane pogoje. Pri tem se upošteva čas, prebit na delovnih mestih enake oz. podobne stopnje zahtevnosti. Pravilnik o napredovanju je pogoje za napredovanje specificiral in sicer je v 2. čl. določal, da na delovnem mestu lahko v višji plačilni razred napreduje zaposleni, ki:

- ima zahtevano strokovno izobrazbo na delovnem mestu na katerega je razporejen,

- izpolnjuje druge zahtevane pogoje za razporeditev na delovno mesto in

- izpolni pogoje za napredovanje, določene z zakonom in tem pravilnikom.

V 1. odst. 5. člena pa je pravilnik o napredovanju določal, da zaposleni lahko napreduje po preteku najmanj treh let od zadnjega napredovanja (v nadaljevanju: napredovalno obdobje). Pri tem se upošteva dejanska delovna doba. Pravilnik o napredovanju je v 22. čl. še določal, da se ob prvi zaposlitvi zaposlenega praviloma uvrsti v plačilni razred, v katerega je uvrščen količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, na katerega je zaposleni razporejen, razen če izpolnjuje pogoje, določene za napredovanje v tem pravilniku za uvrstitev v višji plačilni razred, o čemer odloča ravnatelj ob sklenitvi delovnega razmerja. Pripravnik se po končanem pripravništvu in opravljenem strokovnem izpitu uvrsti v plačilni razred, v katerega je uvrščen količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, za katero je sklenil delovno razmerje.

Na podlagi takšne ureditve napredovanja delavcev pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnica do 20.2.2001 ni izpolnjevala pogojev za napredovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo določbo 2. čl. Pravilnika o napredovanju, ko je zaključilo, da bi tožnica lahko napredovala le, če bi kumulativno izpolnjevala vse pogoje za napredovanje. Tožnica je nedvomno imela zahtevano strokovno izobrazbo za delovno mesto učitelja (1. alinea 2. čl. pravilnika o napredovanju), ni pa izpolnjevala drugih zahtevanih pogojev za razporeditev na delovno mesto učitelja ekonomskih predmetov - tožnica ni imela pedagoško - andragoške izobrazbe in strokovnega izpita (2. alinea 2. čl. pravilnika o napredovanju). Tožena stranka tako za tožnico utemeljeno ni presojala izpolnjevanje pogojev za napredovanje iz 3. alinee 2. čl. pravilnika o napredovanju, ki se nanašajo na dodatna funkcionalna znanja, interdisciplinarno usposobljenost, itd. (9. čl. pravilnika o napredovanju). Tožnica v obdobju od 1.9.1997 do 20.2.2001 ni mogla napredovati v višji plačilni razred in pridobiti višjega količnika za določitev osnovne plače od količnika 3,25, ker ni izpolnjevala pogojev za napredovanje.

Tožnica si napačno razlaga ustavno odločbo. Ta ustavna odločba je posegla v 5. člen pravilnika o napredovanju in je delodajalcem nalagala, da so bili pri razporeditvi delavcev v plačilne razrede dolžni upoštevati vso delovno dobo, ki jo je delavec pridobil na delovnih mestih izven področja vzgoje in izobraževanja, za katere se je zahtevala enaka stopnja strokovne izobrazbe. V praksi je to pomenilo, da so bili do izdaje nove odločbe o prvi razporeditvi v plačilne razrede po ustavni odločbi upravičeni tisti strokovni delavci, ki se jim kot pogoj za napredovanje ni upoštevala delovna doba, ki so jo pridobili pred nastopom dela v vzgoji in izobraževanju, čeprav so delali na delovnem mestu enake oz. podobne stopnje zahtevnosti in iz tega razloga (dolžine delovne dobe) niso mogli napredovati v višji plačilni razred. Ustavna odločba je posegla v kategorijo delavcev, ki so izpolnjevali vse pogoje za napredovanje iz 2. čl. pravilnika o napredovanju, vendar niso bili uvrščeni v plačilni razred iz razloga števila let dejanske delovne dobe. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah

pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 49/95 je namreč v 11. členu določal, da je strokovni delavec pri prvi razporeditvi v skladu z določili zakona (ZRPJZ) ter tega pravilnika uvrščen v plačilni razred na podlagi števila let dejanske delovne dobe oz. dobe zaposlitve, kot so opredeljeni v 5. členu pravilnika in ocene ravnatelja o izpolnjevanju pogojev za napredovanje, v 14. členu pa je določal, da se strokovni delavec, ki izpolnjuje pogoje za napredovanje, uvrsti v plačilni razred, ki bi ga lahko dosegel, če bi glede na število let dejanske delovne dobe napredoval vsaka tri leta.

Tožnica se tudi neutemeljeno zavzema, da bi se ji dosežena delovna doba v gospodarstvu upoštevala v obdobju po 20.2.2001, ko je izpolnila vse predpisane pogoje za opravljanje dela na delovnem mestu učiteljica ekonomskih predmetov. Pri razporeditvi tožnice v plačilne razrede (in napredovanju) je tožena stranka lahko upoštevala le delovno dobo, ki jo je tožnica pridobila po izpolnitvi pogojev za delo v vzgoji in izobraževanju. Šele od 20.2.2001 je za tožnico začelo teči prvo napredovalno obdobje (1. odst. 5. člena pravilnika o napredovanju).

Tožena stranka je tožnico po 20.2.2001 pravilno razporedila v 1. plačilni razred s količnikom 3,40. Pravilnik o napredovanju je v 6. čl. določal, da zaposleni, ki je izpolnil pogoje za napredovanje, napreduje za en plačilni razred. Izjemoma je lahko zaposleni hkrati napredoval za več plačilnih razredov, če je bil nadpovprečno delovno uspešen (6. in 16. čl. pravilnika o napredovanju), vendar je predlog za takšno izjemno in pospešeno napredovanje moral podati zaposleni

ravnatelju v pisni obliki (6. čl. pravilnika, Ur. l. RS, št. 54/99). Ker tožnica v postopku ni dokazala, da bi ravnatelju podala takšno zahtevo, je zakonita odločba o njeni razvrstitvi v 1. plačilni razred s količnikom 3,40. Višina količnika 3,40 izhaja tudi iz tabele, ki je sestavni del ZRPJZ. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo nastalih razlik v plači tudi za obdobje po izpolnitvi pogojev za napredovanje.

Glede na vse zgoraj navedeno in na podlagi 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (popravljeno s sklepom z dne 16.3.2004). Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z navedbami v odgovoru na pritožbo ni bistveno prispevala k razrešitvi spora (1. odst. 165.

čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).