VSK sklep CDn 39/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor udeleženca R.Đ. kot neutemeljen in predlagani vpis dovolilo v celoti. Odločilo je, da R.Đ. nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje udeleženec R.Đ. po pooblaščencu in v pritožbi najprej navaja, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do ugovornih navedb pritožnika. Pritožnik je namreč že v ugovoru izpostavil, kakšno pooblastilo mora imeti oseba, ki v imenu osebe, ki dovoljuje vpis, izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. Sodna praksa je glede vprašanja vsebine in oblike pooblastila za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila enotna, kar pomeni, da bi moralo obravnavano pooblastilo vsebovati izrecno izjavo, da je pooblaščenka C.D. v imenu pooblastiteljice družbe V. upravičena podati izrecno in nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na določeni nepremičnini (z navedbo parcelne št. in katastrske občine) na določeno (pravno/fizično) osebo. Take izjave pa obravnavano pooblastilo ne vsebuje in tega ne spremeni niti dejstvo, da je listina overjena s strani notarja, zato sodišče že iz tega razloga ne bi smelo dovoliti predlaganega vpisa. Dalje pritožba navaja, da bi sodišče predlagani vpis moralo zavrniti tudi zato, ker je v 94. členu ZZK-1 določeno, da je učinki začetka stečajnega postopka nastopijo z dnem ko je bil izdan sklep o začetku stečajnega postopka in je začetek stečajnega postopka ovira za dovolitev vpisov proti stečajnemu dolžniku, ki jih je zemljiškoknjižno sodišče prejelo po trenutku začetka stečajnega postopka. Tudi do tega se sodišče ni opredelilo, pač pa je le navedlo, da je imel stečajni upravitelj pooblastilo upniškega odbora, da nepremičnino lahko proda. Opozarja, da črnogorsko insolvenčno pravo ne pozna instituta upniškega odbora, tudi sicer to soglasje ni priloženo pogodbi, zato je izpodbijani sklep v tem delu materialno pravno nepravilen in nezakonit. Sodišče se ni opredelilo tudi do drugih ugovornih navedb udeleženca. Slednji v pritožbi ponovno podrobno opisuje potek dogodkov (nakup stanovanja od družbe V. leta 1988, ki pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila in pogodba tudi ni bila odobrena s strani pristojnega pravobranilstva zaradi obstoja predkupne pravice občine). Poudarja, da je bila predmetna nepremičnina tako dvakrat prodana, prvič pritožniku v letu 1988, drugič pa družbama A. in K. v letu 2012 (predlagani vpis) ter pojasnjuje, da je celotna situacija (njegova lastninska pravica na sporni nepremičnini) ter sporna dvojna prodaja odvetnici D. povsem znana. Dalje pritožnik poudarja, da prodajna pogodba iz leta 1988 ni bila razveljavljena, zato stečajni upravitelj ni imel pooblastila za sklenitev pogodbe leta 2012 oziroma za sklenitev pooblastiti odvetnico D. Sporna nepremičnin tudi ni bila del stečajne mase, zato soglasja upniškega odbora ali insolvenčnega sodišča ni bilo. Glede na to, da je bil stečajni postopek nad družbo V. začet 19.5.2008, se skladno z drugim odstavkom Zakona o stečaju uporabljajo določbe predhodnika tega zakona, to je Zakona o insolventnosti privrednih društva (v nadaljevanju: insolvenčni zakon). Skladno z 20. in 88. členom tega zakona je stečajni upravitelj 4.7.2012 objavil javno prodajo predmetne nepremičnine, odvetnica C.D. pa je 12.7.2012 objavila javno prodajo predmetne nepremičnine v časopisu. Dražba je bila objavljena za 26.7.2012, iz oglasa pa ni razvidno, kaj naj bi bil predmet javne dražbe, kolikšna je izklicna cena niti ostalih pogojev, pod katerimi se lahko proda, kot to določa 80. člen insolvenčnega zakona. Poleg tega je po insolvenčnem zakonu potrebna objava vsaj 20 dni pred javno dražbo, kar v konkretnem primeru ni izpolnjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Zemljiškoknjižni postopek je formalni postopek, v njem zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). V obravnavani zadevi je predlagatelj (zemljiškoknjižni lastnik) „V.“,– v stečaju, predlagal vpis lastninske pravice na nepremičnini, posameznem delu št. 901 v stavbi 54 k.o. L., v korist družb K. d.o.o. in A. d.o.o., na podlagi Prodajne pogodbe z dne 2.8.2012, sklenjene med predlagateljem kot prodajalcem in družbama K. d.o.o. in A. d.o.o. kot kupcema. Iz podatkov spisa izhaja, da navedena pogodba vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, da je bila overjena dne 5.9.2012, v imenu prodajalca pa jo je po pooblastilu stečajnega upravitelja predlagatelja sklenila odvetnica C.D.

Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu namreč opredelilo do vseh pravno relevantnih ugovornih navedb pritožnika, zavzetih stališč pa pritožba ne uspe omajati. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predložena Prodajna pogodba vsebuje ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na kupca (z vsebino kot jo določa 23. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), ustrezno (tj. skladno s 34. členom ZZK-1) pa je tudi pooblastilo za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila z dne 21.7.2011, ki je priloženo Prodajni pogodbi. Slednje je namreč, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, notarsko overjeno, v njem pa stečajni upravitelj predlagatelja pooblašča odvetnico C.D., da v njegovem imenu uredi vse potrebno za prenos lastništva, med drugim tudi podpiše kupoprodajno pogodbo in zemljiškoknjižno dovolilo ter overi podpis pri notarju. Dejstvo, da v danem pooblastilu nista poimensko navedena kupca iz Prodajne pogodbe, na veljavnost pooblastila in izdanega zemljiškoknjižnega dovolila, za kar se zavzema pritožba, ne more vplivati. Običajno je namreč tako, da pooblastitelj v času sklepanja pooblastila za sklenitev prodajne pogodbe ne ve, kdo bo dejansko kupec nepremičnine, zato je dovolj, če je v pooblastilu zapisano, da je pooblaščenec upravičen izstaviti (izrecno in nepogojno) dovolilo za vpis lastninske pravice pri njegovi nepremičnini na ime kupca ter overiti podpis na tem dovolilu. Vse navedeno je bilo v obravnavani zadevi v celoti izpolnjeno.

Neutemeljeno se pritožba tudi (ponovno) sklicuje na določbo 94. člena ZZK-1, po kateri je začetek stečajnega postopka ovira za dovolitev naslednjih vpisov proti stečajnemu dolžniku, ki jih je zemljiškoknjižno sodišče prejelo po trenutku, od katerega učinkuje začetek stečajnega postopka. Skladno s 17. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) se glede stečajnega postopka nad zemljiškoknjižnim lastnikom uporablja pravo države, ki ji pravna oseba pripada, v konkretnem primeru je to pravo Republike Črne Gore. Iz zakona o insolventnosti privrednih društva pa izhaja, da lahko od začetka stečajnega postopka s stečajno maso razpolaga in jo unovčuje le stečajni upravitelj (80. člen). Ob upoštevanju navedenega ter dejstva, da je bil v predmetni zadevi predlagan vpis na podlagi listine (Prodajne pogodbe), ki jo je po pooblastilu stečajnega upravitelja (slednji je glede na citirano določbo imel pooblastilo razpolagati s stečajno maso) sklenila odvetnica C.D., slednja pa vsebuje tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo (kot izhaja iz točke 5. obrazložitve), so bili za predlagani vpis izpolnjeni vsi pogoji po ZZK-1, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Do ostalih ugovornih navedb (obstoj dveh pogodb o prodaji sporne nepremičnine, objava javne dražbe) se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati, saj za predmetni zemljiškoknjižni postopek niso pravno relevantne in z njimi v tem strogo formalnem (in izvedbenem) postopku ob upoštevanju zgoraj citiranega 124. člena ZZK-1, ne more uspeti.

Glede na zgoraj obrazloženo je pritožba udeleženca R.Đ. neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke drugega odstavka 161. člena ZZK-1 z zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.