VSL sodba I Cp 1050/2013

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških v izpodbijani sodbi (II. točka izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 192,45 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.
II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 235,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati avtorski honorar v višini 475,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, tožeča zoper odločitev v celoti in tožena zoper odločitev o stroških postopka.

3Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V svojih obširnih pritožbenih navedbah pojasnjuje in utemeljuje, zakaj bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožbenem zahtevku moralo uporabiti Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik) iz leta 2006 in na njegovi podlagi sprejeto Tarifo za javno priobčitev glasbenih del (v nadaljevanju Tarifa), ker pa je uporabilo Pravilnik in Tarifo iz leta 1998, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je uporabilo materialno pravo tudi, ko je zavrnilo zahtevek na plačilo civilne kazni, pri čemer je zagrešilo še absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker tožeči stranki ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem in ker se ni opredelilo o vseh pravnorelevantnih dejstvih, zatrjevanih po tožeči stranki. Ko pritožbo utemeljuje Pravilnost uporabe pravilnika in Tarife iz leta 2006 ter utemeljenost zahtevka po plačilu civilne kazni, ponavlja v postopku pred sodiščem prve stopnje podane navedbe, katere v posameznih delih nebistveno še dopolnjuje.

4Tožena stranka se smiselno pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da tožeči stranki naloži v povrnitev toženi stranki celotne stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in je zato tožena stranka upravičena do povračila stroškov. Četudi bi pri uspehu v pravdi tožeče stranke upoštevali umik tožbe za 130,40 EUR zaradi delnega plačila med pravdo, tožeča stranka tudi v tem primeru ni uspela v večji meri in toženki zato gredo vsi pravdni stroški.

5V odgovorih na pritožbi obe pravdni stranki zavračata pritožbene navedbe nasprotne stranke, utemeljujeta pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

6Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

7Da je tožeča stranka upravičena zaračunavati izvajalcem avtorskih del honorar po tarifi iz leta 1998 in ne po tarifi iz leta 2006, je pravilno pojasnilo in s potrebnimi razlogi utemeljilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe in pritožbenemu sodišču tem razlogom v odgovor pritožbi v tem delu ni potrebno ničesar dodajati. Razlogi sodišča prve stopnje so dejansko povzete k razlogom iz odločb instančnih sodišč, ki predstavljajo sodno prakso. Zlasti je opozoriti na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 160/2011, v kateri se je o tu obravnavanem vprašanju nedvoumno opredelilo in čemur je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo v celoti sledilo. Ko pritožba citirano sodbo vrhovnega sodišča označi kot protiustavno in protizakonito, je ta trditev pavšalna brez relevantne podloge zanjo in ji zato pritožbeno sodišče ne sledi. Da bi v pritožbi zatrjevano lahko sprejeli, bi v odločbo Vrhovnega sodišča moralo poseči Ustavno sodišče ali druga ustrezna inštitucija s svojo odločbo, česar pa pritožba ne trdi, niti takega posega ni bilo. Odločbi višjega sodišča, na kateri se kot na sodno prakso pritožba sklicuje, pa sta osamljena primera drugačne odločitve in pritožniku je prav dobro znano, da je občutno številčnejša sodna praksa višjega sodišča v smeri, kot izhaja iz tu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Po sprejemu prej citirane sodbe Vrhovnega sodišča pa je tudi sodna praksa višjega sodišča v tej smeri povsem enotna.

8V kolikor pritožba glede razlogov v zvezi z zahtevkom za plačilo civilne kazni sodišče prve stopnje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tem očitku ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi podalo potrebne odgovore na vsa zatrjevana relevantna dejstva tožeče stranke, bodisi neposredno, bodisi posredno s pojasnjevanjem trditvi tožeče stranke nasprotujočega dejstva. Vse razloge pa poda ob predpostavki, da je tožeča stranka toženi stranki neutemeljeno zaračunavala avtorski honorar po Tarifi iz leta 2006, namesto pravilno po Tarifi iz leta 1998, katerega plačila tožena stranka nikdar ni oporekala oziroma ga je ob lastnem izračunu celo plačevala.

9Pritožbeno sodišče tudi sicer sprejema vse razloge sodišča prve stopnje, ko to utemeljuje neutemeljenost zahtevka za plačilo civilne kazni, za pravilne in so tudi v njih dejansko podani vsi potrebni odgovori pritožbi v tem delu, saj pritožba v bistvu le ponavlja oziroma povzema svoje navedbe, dane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede pritožbe v tem delu ni spregledati, da tožeča stranka v svojih navedbah in očitkih izhaja iz predpostavke, da utemeljeno zahteva plačilo avtorskega honorarja po Tarifi iz leta 2006 in če bi bila ta predpostavka podana, bi bilo mogoče pritožbi tudi slediti. Ob dejstvu, da je veljavna Tarifa iz leta 1998, pa pritožbeni razlogi v tem delu zaključkov in ugotovitev sodišča prve stopnje glede civilne kazni ne omajajo.

10Ker pri odločanju o pritožbi tožeče stranke ni bilo ugotoviti niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v z njo izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ni posegalo niti v odločitev o stroških postopka, saj ni bilo posegano v odločitev o glavni stvari.

K pritožbi tožene stranke:

11Pritrditi je pritožbi, da je materialnopravno pravilno in določbi 154. člena ZPP skladno, da je stranka upravičena do njenemu uspehu v pravdi sorazmernega povračila stroškov postopka. Ob dejstvu, da je bila tožba v obravnavani pravdi utemeljeno vložena za po vložitvi tožbe plačanih 130,40 EUR, za kar je bil tožbeni zahtevek po plačilu umaknjen, je glede tega zneska šteti, da je tožeča stranka z njim v pravdi uspela. Z upoštevanjem tega je tako uspeh tožeče stranke 22 % in nasprotno od tožene stranke 78 %, v takem razmerju pa sta skladno drugemu odstavku 154. člena ZPP stranki upravičeni do povračila svojih stroškov postopka. Pravdne stroške je pritožbeno sodišče odmerilo skladno odvetniški tarifi ter na podlagi v spis vloženih stroškovnikov. Pravdni stroški tožeče stranke skupno znašajo 279,89 EUR (55,90 EUR nagrada za postopek, 51,60 EUR nagrada za narok, 28,24 EUR stroški pristopa na narok, materialni strošek 20,00 EUR, vse povišano z 22 % DDV, 93,00 EUR sodno takso za postopek) oziroma ob upoštevanju 20 % uspeha 61,58 EUR. Stroški tožene stranke skupno znašajo 325,68 EUR (nagrado za postopek 55,90 EUR, nagrado za narok 51,60 EUR, fotokopije 12,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, stroški pristopa na narok 131,90 EUR in 20 % DDV) oziroma ob upoštevanju 78 % uspeha 254,03 EUR. Po medsebojnem pobotanju bi morala tožeča stranka toženi povrniti 192,45 EUR pravdnih stroškov za postopek na prvi stopnji.

12Pritožbeno sodišče je v posledici v prejšnji točki pojasnjenega pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo, v kolikor je pritožbo utemeljeno (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko jo je v preostalem delu (glede zahtevanega višjega povračila stroškov) kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP ter odvetniški in taksni tarifi. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in je zato dolžna te svoje stroške kriti sama in toženi stranki povrniti stroške za odgovor na njeno pritožbo. Tožena stranka pa je s svojo pritožbo v pretežnem delu uspela oziroma ni uspela le v sorazmerno majhnem delu in je tako upravičena, da ji tožeča stranka stroške za njeno pritožbo v celoti povrne, medtem ko krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka sama. Stroški tožene stranke za njeno pritožbo znašajo 153,60 EUR (48,00 EUR za postopek s pritožbo, 20,00 EUR materialni strošek, 20 % DDV 13,60 EUR in sodna taksa 72,00 EUR), za odgovor na tožbo znašajo 81,60 EUR (48,00 EUR za postopek s pritožbo, 20,00 EUR materialni strošek in 20 % DDV 13,60 EUR), kar je skupno 235,20 EUR.