VSL sklep II Cp 2892/2012

I. Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se v I., III. in IV. točki izreka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, (1) da se spremembi tožbe z dne 27. 2. 2012 in 19. 4. 2012 ne dopustita (I. točka), (2) da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati 135.980,10 EUR, drugemu tožniku pa 229.745,50 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2008 dalje (II. točka), (3) da se tožbeni zahtevek v presežku zavrne (III. točka) in (4) da sta tožnika dolžna toženki povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi (IV. točka).

2Tožnika v pritožbi zoper sklep in zoper zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka uveljavljata vse razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdita, da sta s spremembo tožbe dne 27. 2. 2012 zvišala zahtevek s prvotno zahtevanih 1.000.752,57 EUR na 1.193.862,80 EUR, s spremembo tožbe dne 19. 4. 2012 pa sta k tako razširjeni tožbi postavila še podrejeni zahtevek za plačilo 1.000.752,57 EUR in na plačilo akontacije dohodnine na ta znesek. S tem nista spremenila dejanske ali pravne podlage tožbe, ampak sta le zvišala prvotno postavljeni zahtevek oziroma poleg povečanega postavila še podrejeni zahtevek, ki pa temelji na isti dejanski in pravni podlagi. Predlagana sprememba je le posledica spremenjenega stališča tožnikov, kdo je dolžan plačati davek od odškodnine na podlagi 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Sprememba tožbe ni zahtevala oprave dodatnih procesnih dejanj, poleg tega pa toženka ni nasprotovala spremembi tožbe, ampak le utemeljenosti zahtevka. S tem, ko so bili pri ugotavljanju višine povračila upoštevani tudi stroški vzdrževanja, razni drugi stroški in stroški upravljanja, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, je bilo kršeno razpravno načelo (7. člen ZPP). Ker se tožnika o tem nista mogla izjaviti, je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba se ni opredelila do pripomb tožnikov na izvedensko mnenje. Izhaja z zmotnega stališča, da je odločilno stanje nepremičnine ob vrnitvi v last in ne ob uveljavitvi ZDen. Ugotovitve izvedenca o sedanjem stanju nepremičnine zato ne morejo biti podlaga sodbe. Poleg tega se sodba ni opredelila do pripomb glede izvedenčeve ocene donosnosti in pomenu lokacije nepremičnine. Predlagala sta zaslišanje izvedenca in angažiranje izvedenca ekonomske stroke oziroma izvedenca, ki bi pokrival tako gradbeno kot ekonomsko stroko, sodišče pa je ta predlog sprva sprejelo v dokazni sklep, dokaza pa ni izvedlo. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, ali je bila tožnikoma prisojena odškodnina v bruto ali v neto znesku. V sodbi tudi ni navedeno, katerega od priglašenih stroškov sodišče ni upoštevalo pri odmeri stroškov, potrebnih za pravdo. Napačno je izračunan uspeh tožnikov, ki sta v celoti uspela po temelju. Tožnika predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ter zavrnilni in stroškovni del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Očitek bistvene kršitve določb postopka, storjene z odločitvijo, da se sprememba tožbe ne dovoli, je utemeljen. Po prvem odstavku 185. člena ZPP je po vročitvi tožbe za njeno spremembo potrebna toženčeva privolitev, sodišče pa jo kljub toženčevemu upiranju lahko dovoli, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Po drugem odstavku istega člena se šteje, da je toženec privolil v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotoval spremembi.

6Tožnika sta v tožbi uveljavljala denarni zahtevek na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen, po katerem je denacionalizacijski upravičenec upravičen do nadomestila (odmene), povračila oziroma odškodovanja za izgubo tiste koristi, ki bi jo dosegel, če bi nepremičnino v času od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnine v posest uporabljal oziroma upravljal sam (1). Zahtevala sta plačilo 1.000.752,57 EUR z obrestmi. Po izdelavi izvedenskega mnenja sta zahtevek zvišala na 1.193.862,80 EUR, v utemeljitvi pa navedla, da glede na v vmesnem času izdano pojasnilo Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS) namesto neto zneska zahtevata bruto znesek izgubljene najemnine (vloga z dne 27. 2. 2012). Toženka se v odgovoru na pripravljalno vlogo ni strinjala z materialnopravnim glediščem tožnikov in vlogo zaključila z navedbo, da glede na navedeno ugovarja razširjenemu tožbenemu zahtevku in ga zavrača kot neutemeljenega. Tožnika sta v naslednji vlogi vztrajala pri svojem stališču, da sta glede na pojasnilo DURS onadva tista, ki bosta dolžna plačati dohodnino od prisojenega zneska, in ob postavljenem zahtevku postavila še podredni zahtevek, v katerem sta zahtevala plačilo denarnega zneska kot po tožbi, toženki pa naj se naloži plačilo akontacije dohodnine od tega zneska. Toženka je odgovorila, da "v celoti nasprotuje razširitvi tožbenega zahtevka tožnikov oziroma njunemu podrejenemu tožbenemu zahtevku iz razlogov, ki jih je tekom pravdnega postopka že navedla".

7Sklep, da se spremembi tožbe ne dopustita, zavzema stališče, da sta tožnika s spremembo tožbe spremenila dejansko podlago in pravno naravo zahtevka. Po spremembi tožbe zahtevata škodo iz naslova izgubljenega dohodka, kar ne predstavlja več sui generis zahtevka po ZDen, marveč škodo po pravilih Obligacijskega zakonika, ta sprememba istovetnosti zahtevka pa bi bistveno zavlekla postopek.

8Pritožnika utemeljeno trdita, da odločitev temelji na napačnem razumevanju narave in podlage sprememb tožbe. Tako zvišani zahtevek kot podredno postavljeni zahtevek temeljijo na isti dejanski podlagi, razlika med njimi pa je le v gledišču, ali se pri ugotavljanju višine odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen upošteva odbitek davščin, ki bi jih bila tožnika dolžna plačati, če bi v relevantnem obdobju upravljala s premoženjem, ali je to obveznost, ki jo bosta tožnika dolžna plačati po pravnomočni prisoditvi te odmene.

9Ker izpodbijana odločitev temelji na zmotnem razumevanju narave in podlage spremenjene tožbe, ni mogoče izključiti, da bi bila v nasprotnem primeru sprememba tožbe dovoljena in odločeno o utemeljenosti celotnega zahtevka. Gre torej za kršitev določb ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

10Pritožbeno sodišče dodaja, da toženkina izjava glede sprememb tožbe sicer ni nedvoumna, vendar pa glede na izostanek izrecnega nasprotovanja dopustitvi spremembe – toženka v obeh vlogah predlaga "le" zavrnitev zahtevkov – in dejstvo, da so predlagane spremembe tožbe le posledica negotovosti tožnikov o vprašanju, kdo je oziroma bo dolžan plačati davek od prisojenega zneska, ni videti prepričljivih razlogov, ki bi mogli utemeljevati stališče, da dopustitev spremembe tožbe ne prispeva k dokončni ureditvi razmerij med pravdnima strankama.

11Ne glede na to, da že navedeno predstavlja zadostno podlago za ugoditev pritožbi tudi v delu, v katerem izpodbija zavrnilni in stroškovni del sodbe (2), pritožbeno sodišče zavzema stališče tudi do ostalih pritožbenih navedb, ki bodo relevantne v novem sojenju.

12Tako je utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela, ker so bili pri ugotavljanju višine povračila upoštevani stroški vzdrževanja, razni drugi stroški in stroški upravljanja, česar toženka ni zatrjevala. Sodna praksa te stroške upošteva pri ugotavljanju višine odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen, vendar ob predpostavki, da toženec zatrjuje, da je tovrstne stroške dejansko nosil(3).

13Utemeljeno je tudi stališče pritožnikov, da se pri ugotavljanju višine odmene upošteva stanje nepremičnine ob uveljavitvi ZDen – in ne ob njeni vrnitvi v posest. Kot je bilo že navedeno, gre pri zahtevku po drugem odstavku 72. člena ZDen za nadomestilo (odmeno), povračilo oziroma odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi nepremičnino v času od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnine v posest uporabljal oziroma upravljal sam. Tako opredeljena narava zahtevka narekuje sklep, da je pri ugotavljanju višine odmene odločilno stanje nepremičnine v času uveljavitve ZDen oziroma v času vložitve zahtevka za njeno vrnitev.

14Utemeljen je tudi očitek, da se sodba ni opredelila do pripomb tožnikov glede izvedenskega mnenja niti do njunega predloga za zaslišanje izvedenca oziroma za postavitev izvedenca, ki bi pokrival tako gradbeno kot ekonomsko stroko. Gre za stališča stranke, o katerih se je sodišče najkasneje v sodbi dolžno izreči. Poleg tega se v skladu z 253. členom ZPP dokaz z izvedencem primarno izvede z njegovim zaslišanjem na obravnavi; kadar je mnenje podano pisno, pa zakon predvideva dodatno zaslišanje izvedenca. Ustno zaslišanje izvedenca je v primerih, ko imata stranki pripombe na pisno izdelano mnenje, še toliko bolj potrebno. Predlog za zaslišanje izvedenca bo zato dopustno zavrniti le izjemoma.

15Ob rob razpravljanju pravdnih strank o vprašanju, ali se pri ugotavljanju višine odmene upoštevajo davščine, pritožbeno sodišče opozarja na utrjeno stališče sodne prakse, da je obveznost plačila davščin stvar razmerja med tožečo stranko in državo in ne zadeva tožene stranke (4).

16Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v I., III. in IV. točki razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Narava kršitve ni omogočala, da bi jo pritožbeno sodišče odpravilo samo. Posebni napotki na tem mestu niso potrebni, ker so razvidni že iz gornje obrazložitve.

17Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011 in tam povzeta stališča sodne prakse o vsebini zakonske določbe.

(2) Ker gre za denarni zahtevek in ker tudi zvišani zahtevek temelji na isti podlagi, razveljavitev odločitve o nedopustitvi spremembe tožbe nima nujno za posledico razveljavitve sodbe v celoti.

(3) Enako tudi sodba VSL I Cp 338/2012 z dne 26. 9. 2012.

(4) Glej odločbo VS RS II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002 in prej navedeni odločbi VS RS II Ips 313/2009 in VSL I Cp 338/2012 ter tam navedene druge odločitve višjih sodišč.