VSC sodba Cp 739/99

Pritožbi obeh toženih strank se z a v r n e t a kot neutemeljeni in
se p o t r d i vmesna sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

:

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj

odškodninske odgovornosti prvo in drugotožene stranke za škodo,

katero je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 16.7.1989, ko je pri

hoji po pločniku stopil na oljni madež, katerega sam ni videl, ker je

bil prekrit z rahlo površino vode, padel in se poškodoval. Sodišče

ugotavlja, da so bili oljni madeži na tem mestu prisotni konstantno

dalj časa in da so se obnavljali zaradi nakapljanega olja iz tam

parkiranih avtomobilov, kar pomeni, da bi pri redni kontroli in

vzdrževanju ulice odgovorni delavec moral te madeže opaziti in jih

tudi primerno ročno odstraniti.V posledici navedenega je zaključilo,

da je prvotožena stranka neredno opravljala svoje dolžne storitve in

je tako podana odgovornost kot jo opredeljuje 184. čl. ZOR. Ker pa je

imela K.C. civilno odgovornost na dan škodnega dogodka zavarovano pri

Z. T. - drugotoženi stranki, je tudi ta kot drugotožena neposredno

odškodninsko odgovorna v skladu z 940 in 941. čl. ZOR.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča sta se pritožili obe

toženi stranki.

Prvotožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava

(po tč. 1, 2 in 3 I. odst. 353. člena ZPP/77) in pritožbenemu

sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni

tako,da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da

izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Sodišče je pravilno povzelo, da je prvotožena stranka

dolžna čistiti med drugim tudi O. in sicer enkrat tedensko ročno in

dvakrat mesečno strojno. Zmotno pa zaključuje, da ta ulica ni bila

redno očiščena oziroma,da bi pri redni kontroli odgovorni delavec

moral te madeže opaziti in nato očistiti. Priča Popovič je namreč

izpovedal, da je površina z oljnim madežem zdrsljiva največ 24 ur po

nastanku madeža, ki se nato vpije v asfalt, kjer ostane sled madeža.

Glede na to, da je prvotožena stranka dolžna enkrat tedensko čistiti

to površino je mogoče, da takšen madež nastane ravno v času po

pregledu in čiščenju in se normalno do novega pregleda že zasuši. Ni

pa dolžnost prvotožene stranke, da vsak trenutek pregleduje ceste in

pločnike. Sodišče pri sprejemanju zaključkov tudi ni uporabilo določb

plana čiščenja, ki jasno določa dolžnost prvotožene stranke, s čimer

je podana napačna uporaba materialnega prava. Le neredno opravljanje

storitev brez utemeljenega razloga privede do objektivne odgovornosti

prvotožene stranke. Dejstvo, da cestni preglednik dejansko ne more

biti vsak trenutek na vseh površinah, ki jih vzdržuje, je gotovo

utemeljen razlog za to,da ni ugotovil in odstranil madeža, vendar pa

to ne gre šteti za neredno opravljanje storitev in posledično za

objektivno odgovornost. Prvotožena stranka je z enkrat tedenskim

čiščenjem O. zadostila določbam plana čiščenja za leto 1989.

Drugotožena stranka pritožbeno prav tako uveljavlja vse tri

pritožbene razloge po I. odst. 353. čl. ZPP/77 in pritožbenemu

sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne

v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Tožnik je o nastali

nezgodi obvestil toženo stranko šele po 10 mesecih oz. dejansko šele

z vložitvijo tožbe in tako prepozno, da bi si tožena stranka lahko

ogledalo kraj dogodka in bi na takšen način zavarovala dokaze.

Zaslišane priče niso videle samega načina padca in točnega kraja

padca, prav mogoče pa je, da bi lahko bil vzrok padca tudi drugje in

sicer bi se lahko tožnik spotaknil ob robnik pločnika in zato padel.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja je mogoče tudi zaključiti, da je

kritičnega dne deževalo, zaradi česar bi lahko do padca prišlo tudi v

posledici slabše vidljivosti ter večje zdrsnosti tal zaradi same

mokrote v posledici dežja. Dež, ki pade na mastne površine, ki sicer

ob suhem vremenu ne povzročajo zdrsnosti, povzroči določeno kemično

reakcijo, zaradi katere se sicer že navidezno stabiliziran in nedrsni

oljni madež v suhem vremenu ob padavinah razredči, kar lahko povzroči

tudi večjo zdrsnost. V kolikor na mestu, kjer je padel tožnik pred

kritičnim dnem, ko je bilo cestišče še suho, oljni madež ne bi

povzročil zdrsnosti pri hoji, tedaj tudi toženi stranki, v kolikor bi

bili le-ti zadolženi za čiščenje in odstranjevanje oljnih madežev,

najverjetneje ne bi bili odškodninsko odgovorni. Zmotno pa je

sodišče tudi uporabilo materialno pravo in sicer Zakon o komunalni

dejavnosti, ki je veljal v času škodnega dogodka, po katerem se za

komunalne dejavnosti šteje med drugim vzdrževanje čistoče v

naseljih, ki obsega čiščenje javnih površin. Glede na določila zakona

je prvotožena stranka v letu 1989 sklenila pogodbo s planom čiščenja

ulic v okviru teh dejavnosti pa je dolžna opravljati strojno

izpiranje mestnih ulic in trgov. Za vsa ta dela je po planu izdelan

cenik-finančni predračun, ki je sestavni del plana čiščenja ulic in v

skladu s tem je tožena stranak opravljala dejavnost, ki ji je

naloženo z zakonom in na podlagi plana in pogodbe sklenjene med

občino in občinsko komunalno skupnostjo O. C.. Vsa dodatna dela, ki

niso zajeta v plan čiščenja se izvršijo le po predhodnem dogovoru in

naročilu. Po planu pa tožena stranka ni bila dolžna odstranjevati

oljnih madežev. Ker so površine na katerih je padel tožnik javno

dobro bi bila pasivno legitimirana po tožbi kvečjemu O. C.. Tožena

stranka opravlja nadzorno službo in vsakodnevno pregleduje ceste z

osebnim vozilom, ki ga ima na razpolago. Sodišče ni dokazno ocenilo

ali je tožena stranka v spornem primeru prekršila pravila določena v

pogodbi in planu o čiščenju ulic, ki je v času škodnega dogodka

opredeljeval obseg in vsebino skrbnosti s katero je tožena stranka

morala opravljati naloge v zvezi s pregledom cest. V kolikor bi

pregledi cest presegali okvire nalog tožene stranke določene v

navedenem planu in tudi zakonske okvire potem odgovornost tožene

stranke ne bi bila podana. Odgovorna bi bila kvečjemu občina, ki ni

zagotovila večjih finančnih sredstev in ki ni zahtevala od komunale,

da opravi preglede še z večjo skrbnostjo s kakršno jo je opravljala

do škodnega dogodka. Meni,da bi bilo potrebno zaslišati tudi

pooblaščenega predstavnika S.O.C., ki je sklenil pogodbo s planom

čiščenja ulic in bi lahko povedal kakšna konkretna dela so bila

naložena prvotoženi stranki za opravljanje dejavnosti. Predvsem bi

naj pojasnil ali je bila prvotožena stranka izrecno zadolžena čistiti

tudi oljne madeže in kakšna finančna sredstva so bila zagotovljena za

čiščenje le-teh. Ugotoviti bi bilo potrebno tudi ali so bili

pregledi, katere je opravljala tožena stranka v obdobju 14 dni

oziroma 5 ali 6 dni zadostni za zagotovitev skrbnosti, ki se zahteva

od tožene stranke pri opravljanju svoje dejavnosti v smislu določbe

484čl. ZOR.

Odgovora na pritožbi ni bilo.

Pritožbi obeh toženih strank sta neutemeljeni.

Na podlagi določbe I. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP/99, Ur.l. RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče postopek

nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977

(ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ker je bila

izpodbijana vmesna sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega

zakona.

Po uradni dolžnosti upoštevanih (II. odst. 365. čl. ZPP/77) bistvenih

kršitev določb postopka iz II. odst. 354.čl.ZPP/77 v pravdi

pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Predmet pritožbenega izpodbijanja je vmesna sodba, ki predstavlja

odločitev o temelju odškodninske odgovornosti obeh toženih strank za

škodni dogodek z dne 16.7.1999, v katerem je tožnik pri hoji po

pločniku utrpel poškodbe.

Materialnopravno izhodišče je, za razsojo v predmetni zadevi, po

oceni pritožbenega sodišča, podano v določbi 184. čl. Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se nanaša na organizacije, ki

opravljajo komunalno in drugo podobno dejavnost - gre za dejavnosti,

ki želijo zadovoljiti potrošnika, navedeni predpis pa ga varovati, če

pride do opustitev.

Tožena stranka je bila po Odloku o določitvi, da je vzdrževanje ulic,

trgov in cest v mestih in naseljih mestnega značaja v Občini C.

komunalna dejavnost (1. člen, Ur. l. SRS, št. 27/82) veljavnem v času

nezgode in pa po takrat veljavnem Zakonu o komunalnih dejavnostih,

(Ur.l. SRS, št. 8/82),organizacija (23. čl.) med katere dejavnosti

se šteje po tč. 3 I. odst.3. čl. tudi vzdrževanje čistoče v naseljih,

ki obsega čiščenje javnih površin, urejeno zbiranje, odvoz in

odstranjevanje komunalnih odpadkov iz gospodinjstev, industrije in

drugih uporabnikov teh storitev, po tč. 4 pa tudi urejanje javnih

parkov, nasadov, drevoredov in drugih javnih površin s pripadajočimi

napravami in opremo. Upoštevaje določbo 26. čl. citiranega zakona je

komunalna organizacija dolžna v skladu z naravo svoje dejavnosti ter

v okviru razpoložljivih namenskih sredstev sama in pod enakimi

splošnimi pogoji zadovoljevati potrebe občanov v občini oz. krajevni

skupnosti ter potrebe delavcev v podjetjih.

V takrat veljavnem občinskem Odloku o komunalnih dejavnostih v Občini

Celje (Ur. l. SRS,št. 8/82), je bilo v 3. čl. določeno, da se med

komunalne objekte in naprave skupne rabe štejejo ulice, trgi in ceste

v mestu in naseljih mestnega značaja, ki niso hkrati tudi magistralne

in regionalne ceste. Komunalni objekti so tako hodniki, pešpoti,

dovozne poti in druge javne površine v naseljih (kolesarske

steze...).

Odlok v razmerju do zakona ne more oziroma ne sme ožiti ali širiti

pravice do obveznosti, ki jih ureja zakon.

Glede na naravo nalog je lahko škodno ravnanje prvotožene stranke

tudi v opustitvi dolžnega ravnanja.

Komunalna skupnost odgovarja za škodo, če ne dokaže, da je storila

vse kar terja stroka, da do škode ne bi prišlo.

Tako se ob obravnavi predmetne zadeve poraja vprašanje ali je mogoče

reči, da prvotožena stranka ni ravnala v skladu s potrebno poklicno

skrbnostjo oz. kdaj naj bi tožena stranka ravnala krivdno.

Po oceni pritožbenega sodišča bi glede na okoliščine obravnavanega

primera morala biti prvotožena stranka posebej pozorna (II. odst. 18.

čl. ZOR), saj gre za stranko, ki bi morala pri opravljanju svoje

dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po

običajih - skrbnost dobrega strokovnjaka - svoje storitve pa bi

morala opravljati skrbno in redno vse pa upoštevaje določbo 184. čl.

ZOR.

Glede na pritožbene trditve,da je delavec prvotožene stranke ravnal v

skladu z pogodbo in da mu torej ni mogoče očitati opustitve pa je

potrebno poudariti, da se za presojo o konkretnem ravnanju delavca

prvotožene stranke uporablja določba II. odst. 18. čl. ZOR, v kateri

je določena skrbnost katero mora pri opravljanju svojih del uporabiti

konkretni delavec. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, glede na

ugotovitve prvostopnega sodišča, ki je v postopku zaslišalo kar nekaj

prič, ki so potrdile izpovedbo tožnika, da so se na spornem mestu -

na pločniku, oljni madeži pojavljali konstantno in da bi torej

oglednik, torej delavec prvotožene stranke, že pri povprečnem

pregledu lahko in celo moral ugotoviti, da gre za mesto, na katerega

bi moral biti pri vsakem ogledu še posebej pozoren, saj je bilo

očitno, da se na tem mestu zaustavljajo vozila in da torej obstaja

povečana nevarnost za prisotnost oljnih madežev. V kolikor bi delavec

prvotožene stranke temu primerno ravnal in prisotnost oljnih madežev,

glede na njihovo konstantnost, tudi opazil, bi se tožena stranka

lahko ekskulpirala svoje odgovornosti kot posebno skrbna oseba, če bi

seveda takšnim ugotovitvam primerno ravnala.

Tako pritožbeno sodišče, na podlagi ugotovitev prvostopnega sodišča,

zaključuje, da delavec prvotožene stranke ni ravnal kot dober

strokovnjak in je tako podana krivda prvotožene stranke za nastalo

škodo, saj ni mogoče trditi, da je dovolj le pregled voznih površin,

potrebna je namreč tudi posebna pozornost pri pregledu, torej

poklicna skrbnost delavcev prvotožene stranke. Po oceni pritožbenega

sodišča bi že povprečno skrben strokovnjak s tega področja večkrat

zašel na kraj dogodka in s tem preprečil možnost nastanka škodnih

posledic, kot so nastale tožniku v obravnavanem škodnem dogodku.

Glede pritožbenih trditev prvotožene stranke, da le-ta ni bila dolžna

odstranjevati oljnih madežev pa je dodati le-to, da je bilo v takrat

veljavnem odloku o javni snagi in videzu naselij v Občini C. (Ur.l.

SRS, št. 28/80) v čl. 25 določeno tudi odstranjevanje oljnih madežev.

Upoštevaje določbo 22. čl. cit. Odloka, so pločnike in hodnike dolžni

redno čistiti upravljalci oz. uporabniki zgradb in zemljišč v kateri

so pločniki po 25. čl. pa je potrebno pri prometni nezgodi v drugih

podobnih primerih z javnih površin takoj odstraniti nesnago in pa

predvsem oljne madeže. Pri tem je v II. odst. cit. dol. določeno,da

mora javno površino očistiti oz. razkužiti povzročitelj prometne

nezgode ali drugega dogodka. Vendar pa, če zavezanec tega ne stori,

mora to opraviti pooblaščena organizacija na stroške povzročitelja,

kar pa je v obravnavanem primeru, ravno na podlagi tega odloka in pa

zakona, pa tudi pogodbe sklenjene med občino in prvotoženo stranko,

bila ravno prvo tožena stranka, tako, da le-ta ne more s svojimi

pritožbenimi zatrjevanji izključiti obveznosti odstranjevati oljne

madeže v kolikor se ti pojavijo oz. v kolikor njihovo prisotnost

zaznajo in to ne spada v posebej določen okvir za katerega bi, kot

zatrjuje, morala dobiti posebno pooblastilo oz. naročilo.

S pritožbenimi zatrjevanji tako ne prvotožena stranka in ne

drugotožena stranka nista omajali zaključkov prvostopnega sodišča o

tem, da je podana odgovornost prvotožene stranke in ker je imela

le-ta zavarovano odgovornost pri drugotoženi stranki torej tudi

odgovornost drugotožene stranke tako, da je bilo pritožbeno očitke

obeh toženih strank kot neutemeljene zavrniti in v celoti potrditi

odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani vmesni sodbi.

Ker je torej prvotoženi stranki očitati neredno in s tem malomarno

opravljanje svojih storitev (kot je to določeno v 184. čl. ZOR), je

ugotoviti, da je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je podana

njena odškodninska odgovornost, saj upravičenih razlogov za opustitev

doložnega (posebej skrbnega, a za stroko že povprečnega) ravnanja

prvotožena stranka ne s tožbenimi, prav tako pa tudi s pritožbenimi

zatrjevanji ni uspela dokazati.

Odločitev o pritožbenih stroških obeh toženih strank se pridrži za

končno odločbo (166. člen ZPP/77).