VSC sodba Cp 992/99

I. Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se
p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
II. Pritožbi tožeče stranke se u g o d i in se stroškovni del sodbe
sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da je tožena stranka
dolžna povrniti tožeči stranki 286.404,00 SIT pravdnih stroškov z
zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1998 dalje do plačila, v roku
15 dni, da ne bo izvršbe.

:

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in naložilo

toženi stranki, da mu izplača odškodnino za škodo, ki jo je utrpel

zaradi ravnanja njenih organov. Brez zakonite podlage so zasegli

njegov osebni avtomobil in ga brez razloga in brez vsakršne

utemeljitve zadrževali kar 115 dni. Zahtevku za plačilo odškodnine za

gmotno škodo je ugodilo do zneska 84.030,92 SIT, za negmotno škodo pa

do zneska 100.000,00 SIT, višji zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki

je naložilo še, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku

19.967,05 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja dalje.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je pritožila le zoper stroškovni del sodbe, trdila

je, da je sodišče prve stopnje uspeh njenega pravdanja zmotno

ocenilo. Ni upoštevalo, da je po vložitvi tožbe tožena izpolnila

glavni del zahtevka, ko je tožniku zaseženi osebni avtomobil z

ustreznimi dokumenti vrnila. Tožnik je torej uspel s svojim zahtevkom

skoraj v celoti, tožena stranka pa le z minimalnim delom. Zato mora

tožniku povrniti vse pravdne stroške. Tožnik je predlagal, da

pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in stroškovni del sodbe

sodišča prve stopnje tako spremeni, da mu prizna vse stroške

postopka.

Tožena stranka je v svoji pritožbi opozorila na napaku pri zapisu

sodbenega izreka, ki pa jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne

23.4.1999 popravilo. Sicer pa trdi, tožena stranka v pritožbi, da je

sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni

nedvomno razvidno, da se tožnikov zahtevek za gmotno škodo nanaša

zares na posledice začasnega odvzema vozila. Gre zlasti za stroške

telefona, voženj v Celje, čiščenje oblačil in avtomobila, obrabo

čevljev pa tudi avtobusne vožnje na delo in iz dela. Sodišče bi

moralo upoštevati, da tudi vožnja z avtomobilom ni brezplačna in

tožniku priznati samo morebitno razliko v stroških.

Odgovorov na pritožbo ni bilo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni

utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku

(Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek

nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ,

št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in

27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana

pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Sodišče prve stopnje res

ni pravilno ocenilo uspeha pravdanja, ko je odločalo o stroškovnem

zahtevku v tej pravdi. Tožena stranka je šele po vložitvi tožbe

izpolnila glavni del zahtevka in tožniku vrnila avtomobil, ki ga je

neupravičeno in brez pravne podlage zasegla in zadrževala kar 115

dni. Tožeča stranka je tako del zahtevka, ki se je nanašal na

zročitev avtomobila, umaknila in vztrajala le pri plačilu odškodnine

za škodo, ki ji je v zvezi s tem nastala. V tem primeru je po čl. 158

ZPP/77 gredo stroški za ta del zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče

pritožbi tožeče stranke ugodilo glede na uspeh pravdanja in glede na

uspeh pravdanja naložilo toženi, da tožeči povrne ustrezni del

stroškov. Tožeča stranka je ocenila vrednost svojega zahtevka na

1,500.000,00 SIT, zavrnjen pa je bil v znesku 335.163,08 SIT. Tožeča

je uspela skoraj s štirimi petinami svojega zahtevka. Zato ji gredo

4/5 pravdnih stroškov. Tožena pa je uspela z nekaj več kot enopetino

zahtevka in ji zato gre 1/5 njenih stroškov. Sodišče prve stopnje je

potrebne stroške pravdnih strank odmerilo po čl. 155 ZPP/77 in

skladno z veljavno taksno ter odvetniško tarifo. Stroški tožeče

stranke so odmerjeni na 404.824,00 SIT, 4/5 od tega zneska so

323.859,00 SIT. Stroški tožene stranke so odmerjeni na 187.279,00

SIT, 1/5 tega zneska pa 37.455,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je

tožena stranka dolžna tožeči plačati 286.404,00 SIT pravdnih stroškov

tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Tožena stranka pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega

stanja ni obrazložila. Trdila je nasplošno, da sodišče zahtevek

tožnika ni dokazno preverilo. Ta očitek pa ni utemeljen. Sodišče prve

stopnje je odločitev za tožnikovo gmotno škodo oprlo deloma na pisne

dokumente (o višini stroškov registracije, o višini prevoznih

stroškov na podlagi tedaj veljavne tarife za prevoz potnikov, računov

o stroških čiščenja obleke, avtomobila itd.) deloma pa na tožnikovo

strankino izpovedbo. Ni mogoče, da bi tožniku ne verjelo, da je v

času 115 dni trajajoče zadržanosti osebnega avtomobila brez vsakih

argumentov, urgiral neštetokrat po telefonu in osebno pri raznih

uradih, da je imel stroške s prevozi z javnimi prevoznimi sredstvi in

vsakodnevno 5 km dolgo hojo v službo in nazaj. Zato pritožba tožene

stranke odločitve sodišča prve stopnje glede gmotne škode ni omajala.

Pritožba tožene posebej ni napadla odločitve sodišča za plačilo

odškodnine za negmotno škodo. Pritožbeno sodišče je zato uradoma

preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje za to obliko škode (čl.

365/II ZPP/77). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno

uporabilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo

(čl. 200 ZOR) in odločilo skladno z II. odst. tega zakonitega

določila o zahtevku tožnika za plačilo pravične odškodnine zaradi

psihičnih bolečin, ki jih je prestajal v zvezi z okrnjeno častjo in

dostojanstvom. Verjeti mu je, da je bil osramočen, ko so delavci

tožene stranke brez vsakršnega razloga zaplenili njegov avto in ga

zadrževali, njegovi znanci v službi in v okolici, kjer živi pa so

sklepali, da ga je pridobil s kaznivim dejanjem.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče

stranke ugodilo in spremenilo stroškovni izrek odločbe sodišča prve

stopnje (čl. 373/IV ZPP/77), pritožbo tožene stranke pa zavrnilo kot

neutemeljeno (čl. 368 ZPP/77) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka ni zaznamovala pritožbenih stroškov. Tožena pa s

pritožbo ni uspela in ji zato pritožbeni stroški ne gredo (čl. 166

zvezi s čl.154 ZPP/77). Stroškovni izrek v tej odločbi je torej

odpadel.