VSL sklep I Cpg 612/2006

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje na podlagi pripoznave (1., 2., 3a., 4., 5., 6. in 7. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 31.3.2006 sodbo na podlagi odpovedi in sodbo na podlagi pripoznave.

S sodbo na podlagi odpovedi je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se razveljavijo sklepi skupščine tožene stranke z dne 23.6.2005 o zmanjšanju osnovnega kapitala (sklepi skupščine pod točko 3 in sicer za podtočke b do e).

S sodbo na podlagi pripoznave pa je v preostalem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Proti sodbi sta pritožbo vložili tožena stranka in intervenient ..., d.o.o., K.. V pritožbi uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v tej zadevi ob vložitvi odgovora na pritožbo priglasil intervencijo v pravdi delničar tožene stranke ... d.o.o., K.. V izjavi je navedel, da se v pravdi vsebinsko odloča tudi o njegovih glasovalnih pravicah in zato podaja izjavo o vstopu v pravdo in predlaga, da se dopusti njegova intervencija.

Sodišče prve stopnje do izdaje izpodbijane sodbe ni odločilo o tem, ali dovoli vstop v pravdo družbi ... , d.o.o., K., zato se njegova pravna dejanja ne morejo izključiti (2. odst. 200. člena ZPP). Zato je njegova pritožba tudi dovoljena.

Pritožnika v pritožbi izpostavljata vprašanje, ali je tožena stranka z vlogo, prispelo na sodišče prve stopnje dne 10.3.2006 (vloga na list. št. 32 in 33), pripoznala tožbeni zahtevek v celoti ali le zahtevek pod točkami 3 c do 3 e, kot se trdi v pritožbi oziroma ali je bila izjava tožene stranke sploh jasna.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožena stranka prej navedeno vlogo vložila v zvezi s pozivom sodišča prve stopnje, da se tožena stranka izjavi o tem, ali privoli v delni umik tožbe, ki ga je tožeča stranka podala z vlogo z dne 27.1.2006 (vloga na list. št. 28). V 1. točki vloge tožene stranke je tožena stranka izjavila, da ne privoli v delni umik tožbe. S tem je torej izjavila, da ne privoli, da se postopek ustavi glede tožbenega zahtevka pod točkami 3 b do 3 e (na kar se je nanašal delni umik tožbe) in torej zahtevala, da se o tem delu tožbenega zahtevka izda sodba. V II. točki prej navedene vloge pa je tožena stranka navajala razloge, zakaj ne pride v poštev privolitev v umik tožbe glede sklepa skupščine o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom lastnih delnic. Izjava tožene stranke se v tej točki tudi nanaša na sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala in na noben drug skupščinski sklep. Tudi uvodni stavek zadnjega odstavka vloge tožene stranke se nanaša zgolj na sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala. Edini stavek v vlogi tožene stranke, ki bi kazal na to, da je tožena stranka pripoznala zahtevek tožeče stranke, ki se je nanašal tudi na druge skupščinske sklepe, je zadnji stavek v toženkini izjavi, ko navaja, da v celoti pripoznava tožbeni zahtevek tožeče stranke z dne 20.7.2005 in da predlaga, da brez nadaljnjega obravnavanja sodišče izda sodbo na podlago pripoznave. Toda samo zaradi tega zadnjega stavka v vlogi tožene stranke, ni mogoče zaključiti, da je izjava o pripoznavi tako jasna, da bi bilo na njeni podlagi mogoče zaključiti, da je tožena stranka pripoznala zahtevek glede vseh sklepov skupščine, ki so predmet vložene tožbe. Vlogo tožene stranke je namreč treba upoštevati v celoti in zato zadnjega stavka vloge ni mogoče obravnavati izven konteksta celotne vsebine vloge. Na podlagi celotne vsebine vloge pa ni mogoče zaključiti, da je izjava volje tožene stranke v tej vlogi bila jasna in da se je nanašala na vse skupščinske sklepe, ki so bili predmet tožbe. Pri tem je treba upoštevati, da je bila izjava tožene stranke dana v zvezi z delnim umikom tožbe. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno ocenilo, da je bila izjava tožene stranke jasna in da se je nanašala na vse skupščinske sklepe, ki so predmet tožbe.

Izjava ni bila jasna in nedvoumna, zato na njeni podlagi sodišče ni moglo izdati sodbe na podlagi pripoznave glede vseh skupščinskih sklepov.

Zato pritožnici utemeljeno trdita, da so bila z izdajo sodbe na podlagi pripoznave kršena določila ZPP, saj je sodbo na podlagi pripoznave mogoče izdati zgolj na podlagi jasne in nedvoumne izjave volje (1. odst. 316. člena ZPP).

Poleg tega pa je za odločitev v tej zadevi pomembna tudi okoliščina, da je v tej zadevi v odgovoru na tožbo intervencijo v pravdi priglasila družba ... d.o.o., K., ki je delničar tožene stranke.

Sodna odločba, s katero se odloča o veljavnosti sklepov skupščine, ima na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah, ki je veljal v času sprejemanja izpodbijanih sklepov, učinek proti vsem delničarjem (367. člen ZGD). Zato je ... d.o.o., K. z izjavo o vstopu v pravdo uveljavljal položaj sosporniškega intervenienta po 1. odst. 202. člena ZPP in ne položaj stranskega intervenienta z intervencijskim učinkom. Zato mu je v pravdi tako priznati enak položaj, kot ga ima enotni sospornik po 196. členu ZPP. Po ZPP pa se učinki pravdnih dejanj enega enotnega sospornika raztezajo na druge in sicer v takem smislu, da se dejanje enega sospornika razteza na drugega, če je to dejanje koristno za drugega sospornika, upoštevajoč končni cilj v pravdi. Glede na to, da je intervenient ..., d.o.o., K., ki uveljavlja položaj sosporniškega intervenienta, v odgovoru na tožbo prerekal tožbeni zahtevek in nasprotoval tožbenemu zahtevku v celoti, je bilo procesno dejanje tožene stranke (izjava o pripoznavi zahtevka) v koliziji s procesnimi dejanji delničarja tožene stranke ..., d.o.o., K.. Sosporniški intervenient lahko opravlja vsa procesna dejanja, tudi taka, ki so v nasprotju z dejanji stranke. V kolikor dejanja stranke in sosporniškega intervenienta nasprotujejo, veljajo v pravdi dejanja tistega, ki so koristna za pravdo. Ker v našem primeru sosporniški intervenient sodeluje na pasivni strani, so koristna in aktivna dejanja tista, ki vodijo k zavrnilni sodbi. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati toženkine izjave o pripoznavi (četudi bi bila jasna in nedvoumna), ker je bilo to dejanje v koliziji z dejanji sosporniškega intervenienta. Zato je situacija taka kot, da izjave o pripoznavi ni bilo in je sodišče prve stopnje sodbo na podlagi pripoznave tako izdalo v nasprotju z določilom 1. odst. 316. člena ZPP. Do tega pa je prišlo, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila 1. odst. 202. člena ZPP v zvezi s 196. členom ZPP.

Sodbo sodišča prve stopnje je bilo v izpodbijanem delu zato treba razveljaviti že zaradi prej navedenih razlogov in se zato se sodišču druge stopnje z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami v tem pritožbenem postopku ni bilo treba ukvarjati (1. odst. 354. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).