VSK sodba Cpg 275/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 440,18 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 5.190,48 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sodbe izhaja, da se je tožeča stranka sklicevala na določbo 86. in 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in zahtevala povrnitev stroškov zdravljenja ki jih je plačala svojemu zavarovancu, delavcu tožene stranke. Zahtevek je bil zavrnjen, ker toženi stranki ni mogoče očitati kršitve predpisov o varstvu pri delu.

3Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Navaja, da je sodišče zapisalo, da naj bi bil ugovor tožene stranke, da sploh ni izkazana poledenelost cestišča, utemeljen, pri tem pa je spregledalo, da je poledenelost tožena stranka dejansko priznala v odgovoru na tožbo. Poleg tega poledenelost izhaja iz priložene dokumentacije. Napačna je tudi navedba, da je med posipanjem in nezgodo poteklo 12 ur, dejansko je bilo 16 ur, saj se je čiščenje in posipanje zaključilo ob 16. uri, nezgoda pa je bila naslednjega dne ob 6. uri zjutraj. Napačna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka ravnala z ustrezno skrbnostjo. Po prepričanju tožeče stranke posipanje in čiščenje ob 16. uri ne zadošča za zagotovitev varnega delovnega okolja. Temperature so bile ves čas pod lediščem, tožena stranka je tista, ki bi morala svojim delavcem zagotoviti varen prihod na delo. Pri tem ni pomembno, da je ob prihodu na delo zdrsnilo le enemu delavcu, ostalim 100 delavcem pa ne. Soljenje 14 ur pred jutranjim prihodom ob 10 stopinjskem nihanju verjetno ne predstavlja zadostne zaščite pred zdrsom. Tožena stranka je pravna oseba, ki je dolžna svoje obveznosti izvajati z višjo stopnjo odgovornosti.

4V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev. Opozarja, da je poleg čiščenja in posipanja s soljo naročila in izvedla tudi pluženje. Poledenelost tal ni bila izkazana, še manj pa, da so bila tla poledenela na mestu, kjer je delavec padel.

5Pritožba ni utemeljena.

6Določba 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) vzpostavlja odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki je nastala Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) v zvezi s povrnitvijo stroškov zdravljenja za zavarovanca, ki se je poškodoval pri delu za delodajalca in je posledica neizvedbe ustreznih ukrepov varstva pri delu. Trditveno in dokazno breme, da delodajalec ni izvajal predpisanih in odrejenih ukrepov varstva pri delu, je na Zavodu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni kršila predpisov o varstvu pri delu in je izvedla vse zahtevane ukrepe, da bi zagotovila varnost svojih delavcev ob prihodu na delo. Tožena stranka je namreč zimsko službo za okolico svoje poslovne stavbe zaupala profesionalnem izvajalcu za to vrsto del, dan pred nezgodo je izvajalec izvedel čiščenja snega na parkirišču in pločnikih, odvoz snega in tudi posipanje s 300 kg soli (okrog 16. ure). Do nezgode je prišlo naslednji dan ob 6. uri zjutraj, vmes ni bilo ponovnega sneženja, temperature so bile ves čas pod lediščem (razmere so bile torej stabilne). Opisana dejstva za stranki niso sporna. Ne glede na to, ali je tožeča stranka sploh izkazala, da je do padca sploh prišlo na poledenelem delu, se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da padca zavarovanca tožeče stranke na poti iz parkirišča v poslovno stavbo tožene stranke ni mogoče pripisati neizvajanju ukrepov varstva pri delu. Odgovornosti delodajalca za povrnitev škode po 87. členu ZZVZZ namreč ni mogoče razlagati tako široko, da bi moral delodajalec preprečiti vsako poškodbo svojih delavcev in da že dejstvo, da je do poškodbe prišlo, kaže na kršitev predpisov (kot si to očitno razlaga tožeča stranka). „Prepričanje“ tožeče stranke in njeno ugibanje o zadostnosti ukrepov ob povedanem ne zadoščata za drugačno odločitev.

7Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8Ker s pritožbo ni uspela, mora tožeča stranka povrniti toženi njene stroške pritožbenega postopka v znesku 440,18 EUR (tar. št. 3210 glede na vrednost spora, tar. št. 6002, vse povečano za DDV).