VSL Sodba I Cpg 742/2010

I.

Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba spremeni:

a) v izpodbijani I. točki izreka tako, da se glasi:
„1. Znamka tožene stranke Orel hotel reg. št. 9671275 pri URSIL, se razveljavi za storitve oglasa in poslovna dejavnost, gostinske in hotelske storitve, ki ne spadajo v druge razrede, hotelske rezervacije, storitve s področja turizma, ki jih ne obsegajo drugi razredi, organiziranje časovne uporabe turističnih in zdraviliških objektov, razvoj in raziskave s področja medicinske in terapevtske opreme, fizioterapevtske storitve, kiropraktične storitve, storitve v zvezi z nudenjem medicinske pomoči, farmacevtsko svetovanje, storitve v zvezi z bolnišnicami, zdravstvenimi klinikami, okrevališči, domovi za oskrbo ostarelih in sanatorij, storitve lepotnih salonov, vključno z masažo in manikuro, storitve s področja psihološkega testiranja, profesionalno neposlovno svetovanje, računalniško programiranje;

2. Znamka tožene stranke Terme Maribor reg. št. 9671273 pri URSIL, se razveljavi za storitve oglasna in poslovna dejavnost, gostinske in hotelske storitve, ki ne spadajo v druge razrede, hotelske rezervacije, storitve s področja turizma, ki jih ne obsegajo drugi razredi, organiziranje turističnih in zdraviliških objektov, razvoj in raziskave s področja medicinske in terapevtske opreme, fizioterapevtske storitve, kiropraktične storitve, storitve v zvezi z nudenjem medicinske pomoči, farmacevtsko svetovanje, storitve v zvezi z bolnišnicami, zdravstvenimi klinikami, okrevališči, domovi za oskrbo ostarelih in sanatorij, storitve lepotnih salonov, vključno z masažo in manikuro, storitve s področja psihološkega testiranja, profesionalno neposlovno svetovanje, računalniško programiranje;

3. Znamka tožene stranke Hotel Habakuk reg. št. 9671271 pri URSIL se razveljavi za storitve oglasna in poslovna dejavnost, gostinske in hotelske storitve, ki ne spadajo v druge razrede, hotelske rezervacije, storitve s področja turizma, ki jih ne obsegajo drugi razredi, organiziranje turističnih in zdraviliških objektov, razvoj in raziskave s področja medicinske in terapevtske opreme, fizioterapevtske storitve, kiropraktične storitve, storitve v zvezi z nudenjem medicinske pomoči, farmacevtsko svetovanje, storitve v zvezi z bolnišnicami, zdravstvenimi klinikami, okrevališči, domovi za oskrbo ostarelih in sanatorij, storitve lepotnih salonov, vključno z masažo in manikuro, storitve s področja psihološkega testiranja, profesionalno neposlovno svetovanje, računalniško programiranje;

4. Znamka tožene stranke Fontana reg. št. 9671276 pri URSIL, se razveljavi za storitve oglasna in poslovna dejavnost, gostinske in hotelske storitve, ki ne spadajo v druge razrede, hotelske rezervacije, storitve s področja turizma, ki jih ne obsegajo drugi razredi, organiziranje turističnih in zdraviliških objektov, razvoj in raziskave s področja medicinske in terapevtske opreme, fizioterapevtske storitve, kiropraktične storitve, storitve v zvezi z nudenjem medicinske pomoči, farmacevtsko svetovanje, storitve v zvezi z bolnišnicami, zdravstvenimi klinikami, okrevališči, domovi za oskrbo ostarelih in sanatorij, storitve lepotnih salonov, vključno z masažo in manikuro, storitve s področja psihološkega testiranja, profesionalno neposlovno svetovanje, računalniško programiranje;

5. Znamka tožene stranke Piramida Hotel reg. št. 9671274 pri URSIL, se razveljavi za storitve oglasna in poslovna dejavnost, gostinske in hotelske storitve, ki ne spadajo v druge razrede, hotelske rezervacije, storitve s področja turizma, ki jih ne obsegajo drugi razredi, organiziranje turističnih in zdraviliških objektov, razvoj in raziskave s področja medicinske in terapevtske opreme, fizioterapevtske storitve, kiropraktične storitve, storitve v zvezi z bolnišnicami, zdravstvenimi klinikami, okrevališči, domovi za oskrbo ostarelih in sanatorij, storitve lepotnih salonov, vključno z masažo in manikuro, storitve s področja psihološkega testiranja, profesionalno neposlovno svetovanje, računalniško programiranje;
b) v izpodbijani II. točki izreka pa tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 8.767,26 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.189,96 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Dejansko stanje in trditvena podlaga

1Tožeča stranka je bila ustanovljena z Aktom o ustanovitvi družbe z omenjeno odgovornostjo. Ta akt je v obliki notarskega zapisa dne 08. 09. 2007 sprejel pravni prednik tožene stranke družbe P. p.o. (v nadaljevanju Akt o ustanovitvi B3). Na podlagi 12. točke tega Akta je tožeča stranka pridobila izključno pravico do uporabe med drugim tudi storitvenih znamk Terme Maribor, Fontana, Orel hotel, Piramida hotel in Habakuk hotel. Iz trditvene podlage tožeče stranke je med drugim razvidno, da je imetnica gostinsko-hotelskih objektov, ki imajo isto ime kot pravkar imenovane blagovne znamke. Ker pa tožena stranka omenjenih znamk ne uporablja, tožeča stranka na podlagi 120. člena ZIL-1 zahteva razveljavitev omenjenih znamk. Po ugovoru tožene stranke, da teh znamk ne uporablja zato, ker je izključno pravico uporabe prenesla na tožečo stranko, in jih ta uporablja z njenim soglasjem, je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo 08. 01. 2010 (list. št. 45) „umaknila dokazni predlog s predložitvijo spletnih strani kot dokaz pravnega interesa za vsako od znamk“, v dokaz pravnega interesa za predmetno tožbo pa v spis vložila izpiske iz registra Urada za intelektualno lastnino RS za vtoževane znamke.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, razviden iz navednic I. točke izreka te sodbe. Določilo 12. člena Akta o ustanovitvi B3 je po naravi štelo kot licenčno pogodbo, na podlagi katere tožeča stranka uporablja izpodbijane znamke, takrat registrirane za razred 35 in 42 Nicejske klasifikacije. Navedbo: „Tožnica uporabo med drugim dokazuje ...“ in umik dokaznega predloga tožeče stranke za vpogled na njene spletne strani pa je štelo kot preklic priznanega dejstva uporabe blagovnih znamk v smislu 3. odstavka 214. člena ZPP. Sklicujoč se na 9. člen ZPP, ki strankam zapoveduje pošteno uporabljati procesne pravice, je dejstvo uporabe izpodbijanih znamk s strani tožeče stranke v razredih 35 in 42 takratne Nicejske klasifikacije štelo za priznano.

Pritožbeni postopek

3Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja „vse pritožbene razloge“ in predlaga spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga

6Po določilu 1. odstavka 120. člena ZIL-1 lahko zainteresirana oseba s tožbo zahteva razveljavitev znamke, če imetnik brez upravičenega razloga neprekinjeno več kot pet let od datuma vpisa znamke v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena v Republiki Sloveniji, ne uporablja znamke za označevanje blaga ali storitev, za katere je znamka registrirana. Po določilu 3. odstavka istega člena v postopku za razveljavitev znamke je imetnik tisti, ki dokazuje uporabo znamke. Šteje se, da imetnik uporablja znamko, če se ta uporablja z njegovim soglasjem ali če jo uporablja druga oseba, ki je za to pooblaščena (4. odstavek 120. člena ZIL-1). Sledeč določilu pravkar citiranega 3. in 4. odstavka 120. člena ZIL-1, drži pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, da tožnica resno in dejansko uporablja znamko za vse tiste storitve, za katere je bila registrirana. Po določilu 7. odstavka 120. člena ZIL-1 se lahko namreč znamka razveljavi le za tisto blago ali storitve, za katere se ugotovi, da ni bila uporabljena na območju Republike Slovenije. Drži tudi, da prve navedbe v tožbi: „Tožnica je imetnica gostinsko hotelskega objekta Orel, Terme Maribor … in želi registrirati ustrezno znamko v registru znamk“ in „Tožnica uporabo med drugim dokazuje s prikazom na svoji spletni strani ...“ ni mogoče šteti kot priznanja uporabe spornih blagovnih znamk za vsako od storitev, navedenih v tožbenem zahtevku, pač pa kvečjemu kot izkaz interesa za razveljavitev izpodbijanih blagovnih znamk. Za drugačno presojo je citirana navedba tožeče stranke premalo konkretizirana. Dovolj konkretizirana bi bila le, če bi tožeča stranka navedla, da sporne blagovne znamke uporablja pri izpolnjevanju vseh storitev, ki so navedene v tožbenem zahtevku.

K odločitvi o pritožbi

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka po tistem, ko je na naroku za glavno obravnavo 08. 01. 2010 (list. št. 45) umaknila dokazni predlog z vpogledom na svoje spletne strani, v drugi pripravljalni vlogi z dne 15. 01. 2010 izrecno opozorila na obrnjeno dokazno breme, da je torej tožena stranka tista, ki mora dokazati, da tožeča stranka nanjo prenesene storitvene znamke tudi uporablja. To okoliščino pritožbeno sodišče izpostavlja zato, ker bi brez tega opozorila tožeče stranke sodišče prve stopnje moralo v okviru načela materialnega procesnega vodstva pozvati toženo stranko k dokazovanju dejstva uporabe izpodbijanih blagovnih znamk za vsako posamezno storitev. Ker pa temu pozivu tožena stranka ni sledila in uporabe izpodbijanih blagovnih znamk za vsako posamezno storitev iz tožbenega zahtevka ni dokazovala, je dejstvo uporabe omenjenih storitvenih znamk ostalo nedokazano. Iz dosedanje obrazložitve torej izhaja dvoje: (1) da ima tožeča stranka pravni interes za izbris spornih blagovnih znamk že zato, ker je imetnica istoimenskih gostinsko hotelskih objektov in (2) da uporabe teh blagovnih znamk za nobeno od storitev, navedenih v tožbenem zahtevku, tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni dokazala.

8Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva ali predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Da je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati uporabo spornih storitvenih znamk s strani tožeče stranke, je bilo že pojasnjeno (3. odstavek 120. člena ZIL-1). Ker je bila na to s strani tožeče stranke tožena stranka izrecno opozorjena, bi lahko sama predlagala izvedbo umaknjenega dokaza. Če ta dokaz ne bi zadoščal, pa bi lahko predlagala še druge dokaze, s katerimi bi dokazovala uporabo na tožečo stranko prenesenih storitvenih znamk prav za vsako registrirano storitev. Umika dokaznega predloga zato ni mogoče preprosto enačiti s preklicem prvotno priznanega dejstva. V tem je tudi smisel sankcije, predpisane v 3. odstavku 214. člena ZPP, ki le za preklic prvotno priznanega dejstva (ne pa tudi za umik predlaganega dokaza, katerega lahko po umiku predlaga nasprotna stranka) dopušča možnost, da se prvotno priznano dejstvo po preklicu šteje za dokazano. Pri tem pritožbeno sodišče še enkrat opozarja, da bi za svoj uspeh v pravdi tožena stranka morala skladno z določilom 7. odstavka 120. člena ZIL-1 dokazati uporabo spornih blagovnih znamk pri vsaki posamezni storitvi, navedeni v tožbenem zahtevku.

Zaključek

9Interes tožeče stranke za razveljavitev izpodbijanih znamk med pravdnima strankama ni sporen. Tožeča stranka ga je izrecno zatrjevala (navedba na glavni obravnavi 08. 01. 2010), tožena stranka pa ga je smiselno priznala s tem, ko je priznala uporabo blagovne znamke s strani tožeče stranke. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da od ustanovitve tožeče stranke dalje tožena stranka na tožečo stranko prenesenih blagovnih znamk ni uporabljala. Ker pa iz trditvene podlage tožeče stranke ni razvidno, za katere storitve je uporabljala blagovne znamke, katerih razveljavitev zahteva, tožena stranka pa te uporabe ni dokazala, je tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijanih znamk utemeljen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo, ki je oprta na zmotno uporabljeno materialno pravo, spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe.

Sprememba odločitve o pravdnih stroških

10Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (primerjaj 3. odstavek 165. člena ZPP). Pravdne stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 8.767,01 EUR. Pri tem 6.635,76 EUR odpade na nagrado za zastopanje, 176,00 EUR na dejanske stroške tožeče stranke, 1.955,25 EUR pa na takso za vseh pet tožb. O taksi za sodbo pritožbeno sodišče ni odločalo, saj ni izkazano, da bi bila plačana. Od zahtevanih stroškov sodišče tožeči stranki ni priznalo po 200 točk za vsako konferenco s stranko ob vložitvi tožbe, saj gre za nagrado, ki je vsebovana v osnovnem opravilu. Za kratke dopise sodišču z dne 20. 05. 2009 in 28. 09. 2009 pa ji je namesto po 100 prijavljenih točk, priznalo le po 20 točk, kolikor predpisuje takrat veljavna odvetniška tarifa. Tudi za pristop na narok dne 05. 03. 2010 ji ni priznalo 1600 točk, pač pa le 750, saj upoštevajoč vrednost spornega predmeta (175.000,00 EUR), sodi ta spor pod razpon 1700 točk po odvetniški tarifi, glavna obravnava pa takrat ni bila izvedena. Tako je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki 11.850 točk, kar ob vrednosti točke (0,459 EUR) znaša 5.439,15 EUR, upoštevajoč 20 % DDV in 2 % materialne stroške pa 6.635,76 EUR.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

11Ker je tožeča stranka v pravdi uspela, ji mora tožena stranka povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo na 4.473,96 EUR, pri čemer 3.284,00 EUR odpade na takso za pritožbo, ostalo pa na nagrado za zastopanje. Za sestavo pritožbe je pritožbeno sodišče tožeči stranki (1700 točk) priznalo 975,57 EUR, upoštevajoč 2 % materialne stroške in 20 % DDV pa 1.189,96 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je oprta na določilo 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.