VSL sodba I Cp 4459/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bili toženci dolžni plačati tožniku 12.000,00 EUR z obrestmi, v prvi številki revije D. pa objaviti opravičilo z vsebino, kot je podrobneje navedena v izreku pod točko I/2 sodbe. Tožniku je sodišče naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da so bile na drugotoženo stranko kot založnika prenesene avtorske pravice na članku avtorice A. J. Drugotožena stranka je bila torej izključni imetnik pravic in obveznosti v zvezi s člankom in njegovo promocijo, ostali toženci pa so za to vedeli. Glede na sklenjeno založniško pogodbo torej avtorica ni smela samostojno javno objavljati članka, ki v materialnem oziroma premoženjskem smislu ni bil več njen. Zato okoliščine o tem, ali so bile tožene stranke z avtoričino nedovoljeno predobjavo članka seznanjene oz. ali so z njo soglašale, za odločitev v tem sporu niso pomembne. S tem, ko je drugotožena stranka postala lastnica članka, je prevzela tudi vso odgovornost za njegovo sleherno javno pojavljanje. Drugotožena stranka in po Zakonu o medijih posledično tudi ostali toženci, so odgovorni za vsako objavo članka, ki so ga naročili. Tožnik opozarja na uporabo 72. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, ki ureja legitimacijo in določa, da imetniku avtorskih pravic pripadajo pravice, s tem pa tudi obveznosti, vključno s pravico do sodnega varstva, v obsegu, v katerem so prenesene nanj. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da prepoznavnost tožnika v promocijski objavi članka ni sporna, so toženci dolžni trpeti tudi posledice predhodne spletne objave članka, v katerem je identiteta tožnika neposredno razkrita. Sicer pa sodišče priznava, da bi bralec že brez predhodne spletne objave, samo na podlagi članka v tematski številki revije D., z zadostno mero radovednosti in raziskovalne žilice in z uporabo spletnega brskalnika lahko prišel do tožnikove spletne strani in njegovega imena. Sodišču se zdi tovrstna prepoznavnost že tako oddaljena, da pravno ni upoštevna pri presoji odškodninske odgovornosti zaradi razžalitve časti in dobrega imena, vendar je takšno stališče napačno in kaže na nerazumevanje moči in razsežnosti elektronskih medijev. Po mnenju pritožbe struktura članka bralca dobesedno nagovarja, naj razkrije identiteto predstavnika „nerazgledancev in zaslepljencev“. V članku namreč nastopa tožnik kot osrednja figura. V nadaljevanju pa izpodbija pritožba zaključke prvostopne sodbe tudi iz procesnih razlogov. Tožnik je namreč v svoji drugi pripravljalni vlogi navajal dejstva v zvezi s svojo prepoznavnostjo v tiskanem članku, tem dejstvom pa tožena stranka ni argumentirano ugovarjala, kar pomeni, da se v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje odmerilo v previsokem znesku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sklicevanje na določbo 72. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah ni utemeljeno. V navedeni določbi je določeno, da pravice, ki jih ta zakon priznava avtorju, vključno s pravico do uveljavljanja sodnega varstva, pripadajo drugemu imetniku avtorske pravice v obsegu, v katerem so z zakonom ali pravnim poslom prenesene nanj, če ni s tem zakonom drugače določeno. Določba o legitimaciji, vsebovana v 72. členu ZASP, tudi če pritrdimo stališču pritožbe, da ne ureja le aktivne, temveč tudi pasivno legitimacijo, ureja le vprašanje legitimacije v zvezi z uveljavljanjem pravic (morda tudi obveznosti), ki jih ZASP priznava avtorju. Založnik torej vstopa v položaj avtorja le v obsegu avtorjevih pravic, ki mu jih daje Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. Ni pa mogoče aktivne ali pasivne legitimacije raztezati izven okvira uveljavljanja pravic po ZASP, torej na področje uveljavljanja zahtevkov, ki imajo podlago v določbah o odškodninski odgovornosti, kot je urejena v Obligacijskem zakoniku. Upoštevajoč navedeno stališče pa toženci ne morejo odgovarjati za ravnanje avtorice članka A. J. Nedopustno ravnanje avtorice članka, za katerega toženci niso vedeli in ga tudi niso mogli preprečiti, namreč ne pomeni hkrati njihovo nedopustno ravnanje, kar je eden od elementov odškodninske odgovornosti.

Toženci torej odgovarjajo le za objavo članka v reviji D., torej za svoje lastno ravnanje, če je bilo to nedopustno in če je v posledici objave tega članka tožniku nastala škoda, ki jo vtožuje. V tej zvezi se zastavlja vprašanje prepoznavnosti tožnika v samem članku, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim stališčem, da je mogoče iz same vsebine članka, kot je bil objavljan v reviji D., odkriti tožnikovo identiteto le z zadostno mero radovednosti in raziskovalne žilice, z uporabo spletnega brskalnika. V tej zvezi pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z nadaljnjim zaključkom prvostopnega sodišča, da gre v tem primeru za tako oddaljeno prepoznavnost, da ni več pravno upoštevna.

Ne glede na spredaj navedeno pa se zastavlja tudi vprašanje obstoja vzročne zveze med objavo spornega članka v reviji D. in po tožniku zatrjevano utrpelo škodo zaradi objave tega članka. Že pred objavo članka je namreč ta članek objavila na svoji spletni strani avtorica članka, v posledici te njene objave, v kateri je neposredno razkrila identiteto tožnika, pa je tožnik utrpel po njem zatrjevano škodo. Iz ugotovitev prvega sodišča, ki temeljijo na po tožniku predloženi prilogi pod A/9, se je namreč obisk tožnikove spletne strani bistveno povečal v obdobju od objave članka na spletni strani A. J. pa do uradne predstavitve zbornika. Škoda, ki jo tožnik zatrjuje, je torej nastala že s predobjavo članka, ne pa šele z njegovo predstavitvijo oz. objavo v reviji D.

Tožnik je res v vlogi pod točko VII navedel dejstva, na katerih je gradil svoj zaključek o prepoznavnosti tudi v tiskani objavi članka v reviji D. Tem njegovim trditvam je tožena stranka oporekala na naroku in se pri tem sklicevala na svoje predhodne navedbe in dokazne predloge. Da po stališču tožene stranke tožnik v spornem članku ni prepoznaven, pa je tožena stranka zatrjevala že v predhodnih vlogah (npr. pod točko V). Tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 2. odstavka 214. člena ZPP, češ da se šteje, da tožena stranka priznava tožnikove trditve o njegovi prepoznavnosti tudi v tiskanem članku.

Tožnik pa končno neutemeljeno izpodbija tudi izrek o stroških postopka. Le-te je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika. Iz odmere na stroškovniku na list. št. 47 je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje poleg vlog in zastopanja na naroku, kot to izhaja iz pritožbe, priznalo tožencem še urnino v zvezi z narokom dne 1.9.2010 v višini 200 točk ter stroške za prejem odločbe in poročilo stranki v višini 20 točk, na vse navedeno pa 2 % materialne stroške in 20 % DDV. Navedeno je prvo sodišče utemeljeno priznalo toženi stranki, priznanje teh stroškov je namreč v skladu z uporabljeno odvetniško tarifo. Seštevek vseh stroškov zastopanja pa, kot je to razvidno iz odmere na stroškovniku znaša toliko, kot je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih izpodbijanega stroškovnega izreka (2.271 točk).

Iz prej navedenih razlogov torej pritožba ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.