VSL sodba III Kp 12124/2011

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba pod točko I izreka spremeni v odločbah o pravni opredelitvi in kazenskih sankcijah tako, da se kazniva dejanja pod I/1-4 izreka pravno opredelijo kot štiri kazniva dejanja tatvine po členu 204/1 KZ-1,

po členu 204/1 KZ-1 se obdolženemu D. G. za vsako kaznivo dejanje določi kazen 6 (šest) mesecev zapora.

Po členu 53/1 in 2, točka 2 KZ-1 se obdolžencu ob upoštevanju določenih kazni za kazniva dejanja tatvine, v izpodbijani sodbi določene kazni za kaznivo dejanje prikrivanja (točka II – 1 mesec zapora) in kazni, določenih v preklicanih pogojnih obsodbah Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. II K 9986/2009 (sedem mesecev zapora) in Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI K 85282/2010 (en mesec zapora), izreče

enotna kazen

2 (dve) leti in 7 (sedem) mesecev zapora.

Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod I spoznalo obdolženca za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po členu 204/1 KZ-1, za katero mu je določilo kazen enega leta in dveh mesecev zapora ter odločilo, da se stranska denarna kazen ne izreče, pod točko II pa kaznivega dejanja prikrivanja po členu 217/1 KZ-1, za katero mu je določilo kazen enega meseca zapora. Preklicalo je pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. II K 9986/2009, v kateri je bila obdolžencu določena kazen sedem mesecev zapora in Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI K 85282/2010, v kateri je bila obdolžencu določena kazen enega meseca zapora in mu izreklo enotno kazen enega leta in osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti in pripora. Oškodovani družbi P. je priznalo premoženjskopravni zahtevek 3.913,20 € v celoti, obdolženca pa oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornik je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obdolženca, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Okrožna državna tožilka je vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da bi pritožbeno sodišče obdolžencu za vsako od kaznivih dejanj tatvine določilo kazen šest mesecev zapora in mu nato ob upoštevanju določene kazni za kaznivo dejanje prikrivanja in določenih kazni iz zgoraj citiranih pogojnih obsodb izreklo enotno kazen dveh let in osem mesecev zapora. Zagovornik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe državne tožilke.

Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožba zagovornika ni utemeljena.

Pritožbene navedbe zagovornika v zvezi z dejanskim stanjem obdolžencu očitanih kaznivih dejanj tatvine (točka I izreka), češ, da iz samih posnetkov nadzornih kamer ni razvidno, da je storil očitana kazniva dejanja prav obdolženec, priča D. P. pa naj ne bi točno opredelil, pri katerih najemih kombiniranega vozila Fiat Ducato je govoril z obdolžencem oziroma naj bi samo sklepal, da je govoril z njim, izpodbijana sodba pa naj o tem tudi ne bi imela razlogov, so neutemeljene. Nobenih pomislekov ni v oceno sodišča prve stopnje, ki je ocenilo izpoved D. P. kot verodostojno in zaključilo, da ni dvoma, da je obdolženec izvršil vsa očitana kazniva dejanja tatvin. Priči se je obdolženec predstavil kot D., na glavni obravnavi ga je tudi prepoznal, čeprav je bil gladko obrit, v času izvršitve kaznivih dejanj pa je imel majhno brado, kar je razvidno tudi iz fotografij v spisu. Izrecno je izpovedal, da je obdolženec v vseh primerih klical zaradi sklenitve najemnih pogodb, katere pa so bile sklenjene na drugo ime, vendar je obdolženec vsakokrat prišel z najemodajalcem po vozilo, enkrat ga je tudi vrnil namesto najemnika. Iz zapisnika o zaslišanju priče na glavni obravnavi (list. št. 244 do 248) je razvidno, da je odgovoril na vsa vprašanja strank, tudi na podrobna vprašanja zagovornika, o obdolžencu je ves čas govoril kot o D., nihče ni izrazil dvoma, da je govoril o pravi osebi, glede telefonske številke, ki jo je napisal pod imenom S. S., pa izpovedal, da je obdolženčeva, enaka telefonska številka je tudi na pogodbi z M., v primeru najemne pogodbe z I. K. ga je ravno tako poklical obdolženec, ko pa je prišel s K. po vozilo, pa je na pogodbo napisal K. telefonsko številko. V postopku tudi ni bilo nobenega dvoma, da se na posnetkih nadzornih kamer nahaja obdolženec, katerega je sodišče na video posnetku tudi samo prepoznalo. Sodišče prve stopnje je po izčrpni oceni izvedenega dejanskega stanja popolnoma zanesljivo zaključilo, da je obdolženec pri prvih treh očitanih kaznivih dejanjih izvršil tatvino goriva skupaj z neznanimi sostorilci, pri zadnjem pa sam, v cisterno, ki se je nahajala v kombiniranem vozilu Fiat Ducato je natočil gorivo z namenom, da si ga protipravno prilasti, nato pa odpeljal z bencinskih črpalk, ne da bi ga plačal.

Pritožbene navedbe državne tožilke, da je sodišče prve stopnje zmotno pravno ocenilo obdolženčevo ravnanje kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine, so utemeljene. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je obdolženec specialni povratnik na področju izvrševanja premoženjskih kaznivih dejanj. Z zgoraj citirano pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil obsojen prav zaradi tatvine goriva na bencinski črpalki, zoper njega in sostorilca sta vloženi kazenski ovadbi, ker naj bi 2.1. in 11.1.2011 izvršila tatvini goriva na bencinskih črpalkah, zoper njega pa se na Okrožnem in Okrajnem sodišču v Ljubljani vodijo še drugi kazenski postopki zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, kot utemeljeno opozarja pritožnica. Glede na navedeno in ker je podan sum storitve dveh istovrstnih kaznivih dejanj časovno blizu v tej kazenski zadevi obravnavanih, pa po oceni pritožbenega sodišča v pravni opredelitvi sodišča prve stopnje, to je pri uporabi konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, ni podan element obdolženčeve enotne dejavnosti. Sodišče sicer uporablja okoliščine, ki povezujejo obdolženčevo ravnanje, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča tudi kriterijem enotne dejavnosti, ki pomeni, da so kazniva dejanja med seboj tako povezana, da posamezno dejanje izgubi svojo samostojnost in postane del celote.

Očitki zagovornika, v kolikor se nanašajo na dejanje opisano od točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje, niso utemeljeni. V tem delu je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 217. člena KZ-1 in ne zatajitve, kot napačno navaja pritožnik, ki neutemeljeno tudi meni, da v opisu ni dovolj konkretizirano primarno kaznivo dejanje, s katerim naj bi bile pridobljene registrske tablice. Iz opisa povsem jasno izhaja, da obdolženec tablic ni pridobil na legalen način, temveč, da so bile odtujene 1.3.2011, iz česar jasno izhaja, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem tatvine. Pritožnik tudi neutemeljeno meni, da niso dane podlage za obsodbo, češ, da je oškodovanka umaknila predlog za pregon tega kaznivega dejanja in se sklicuje na 4. odstavek 217. člena KZ-1. Res je, da se v primerih, ko je bila prikrita stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, ki se preganja na predlog, tudi prikrivanje preganja na predlog, vendar pa v obravnavanem primeru ni mogoče pritrditi pritožniku, da naj bi bile registrske tablice pridobljene s kaznivim dejanjem tatvine po 2. odstavku 204. člena KZ-1. Tako imenovana majhna tatvina ni podana že takrat, ko je vrednost ukradene stvari majhna, temveč mora biti izkazano, da je storilec zasledoval namen pridobitve le stvari majhne vrednosti, dokazan mora biti tako imenovani maloten naklep, zato je taka pravna opredelitev mogoča le v primerih, ko je predmet tatvine stvar, ki ima vrednostni pomen oziroma ko storilec stvar ukrade z namenom obogatitve. Ko gre pa za registrske tablice in različne druge dokumente, katerih namen je dokazovanje dejstev, pa je obstoj take privilegirane tatvine že pojmovno izključen. Storilec namreč tak predmet ne krade z namenom, da bi si pridobil neko vrednost, temveč, da bi registrsko tablico oziroma drug dokument uporabil za lažno dokazovanje nekih dejstev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državne tožilke in obdolženčevo ravnanje pod I izreka pravno opredelilo kot štiri kazniva dejanja tatvine po 1. odstavku 204. člena KZ-1. Pri določitvi vrste kazni in višine posameznih kazni je upoštevalo obteževalne okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri tem je tudi upoštevalo, da sodišče olajševalnih okoliščin z izjemo obdolženčeve mladosti ni našlo, glede na ugotovljene okoliščine pa je obdolžencu določilo tudi primerno kazen za kaznivo dejanje prikrivanja. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo obdolženčeve mladosti so neutemeljene, višina škode pa tudi ni olajševalna okoliščina, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnik. Pritožbeno sodišče pa je glede na obdolženčevo predkaznovanost tudi ocenilo, da ni nobenih pogojev za izrek pogojne obsodbe, kar je neutemeljeno predlagal pritožnik. Ob upoštevanju vseh pravilno ugotovljenih relevantnih okoliščin v sodbi sodišča prve stopnje, je obdolžencu določilo za vsako kaznivo dejanje tatvine kot primerno kazen šest mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni enega meseca zapora za kaznivo dejanje prikrivanja (točka II izreka) in kazni iz pogojnih obsodb Okrajnih sodišč v Mariboru (7 mesecev zapora) in Ljubljani (1 mesec zapora) izreklo kot primerno enotno kazen dveh let in sedem mesecev zapora. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje domnevno nezakonito preklicalo obe pogojni obsodbi, so neutemeljene. Obdolženec je izvršil sedaj obravnavana kazniva dejanja v preizkusni dobi obeh pogojnih obsodb, ki sta mu bili izrečeni zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, v enem primeru celo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, pri tem pa je sodišče tudi izrecno ocenilo, da Okrajni sodišči v Ljubljani in Mariboru obdolžencu ne bi izrekli pogojnih obsodb, če bi pričakovali, da bo nadaljeval s svojo kriminalno aktivnostjo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v okviru določil 1. odstavka 383. člena ZKP in ugotovilo, da nima napak in pomanjkljivosti, na katere mora v skladu s 1. odstavkom 383. člena ZKP po uradni dolžnosti paziti v korist obdolženca, zato je ugodilo pritožbi državne tožilke na zgoraj opisani način, pritožbo zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Upoštevajoč obdolženčeve slabe premoženjske razmere in izrečeno zaporno kazen, pa ga je v skladu s 1. odstavkom 98. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in odločilo, da bremenijo potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika proračun.