VSL sklep Cpg 1221/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se:

- dolžniku prepovedalo izpolnitev bianco menice, izdane s strani upnika in izročene dolžniku 30. 09. 2008 v zavarovanje obveznosti iz korporacijske garancije z dne 30. 09. 2008, kot tudi predložitev izpolnjene menice v plačilo, njeno indosiranje ali kakršnokoli drugo razpolaganje z njo oz. njeno uporabo,

- dolžnikovim dolžnikom prepovedalo kakršnokoli izplačilo z upnikovega računa ali njegovih sredstev na podlagi menic, ki bi jim jih predložil v plačilo dolžnik oz. po njegovi odredbi tretja oseba in katerih izdajatelj oz. trasant je upnik,

- v primeru dolžnikove kršitve prepovedi iz te začasne odredbe naložilo plačilo denarne kazni v višini 208.000,00 EUR,

- odredila hramba meničnega blanketa in upnikove menične izjave ter nalog za plačilo menice z dne 30. 09. 2008 izvršitelju M.

Upnik je v pritožbenem roku zoper sklep prvostopenjskega sodišča vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oz. podrejeno tako, da sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Upnik je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeval na naslednji dejanski podlagi:

- dne 05. 03. 2008 je družba M. d.o.o. postala obvladujoča družba upnika z izvedenim prevzemom upnika,

- dne 30. 09. 2008 je družba M. d.o.o. z dolžnikom sklenila posojilno pogodbo št. 1-KK/08, na podlagi katere je dolžnik dal posojilo v višini 5.000.000,00 EUR,

- istega dne je upnik izdal korporacijsko garancijo, s katero je dolžniku jamčil poplačilo družbe M. d.o.o. za obveznosti iz posojilne pogodbe,

- za zavarovanje terjatev dolžnika po izdani korporacijski garanciji je upnik dolžniku izročil eno bianco podpisano menico z menično izjavo in nalogom za plačilo menice,

- posojilna pogodba med družbo M. d.o.o. in dolžnikom je bila sklenjena za potrebe refinanciranja obveznosti, ki so nastale s prevzemom upnika.

Upnik se je glede na podano dejansko podlago skliceval, da je korporacijska garancija upnika z dne 30. 09. 2008 nična skladno z določbo 248. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 do 42/09 – v nadaljevanju ZGD-1).

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve zoper dolžnika. To sklepanje je utemeljilo na ugotovitvi, da v konkretnem primeru ni podana dejanska situacija, ki naj bi jo zajelo določilo 248. člena ZGD-1, saj iz zatrjevanih dejanskih okoliščin ne izhaja, da bi upnik preko izpodbijanega pravnega posla, to je preko poroštvene zaveze dolžniku sam na prikrit način pridobival svoje lastne delnice, ker je pri tem šlo le za posojilo, dano za refinanciranje obveznosti družbe M. d.o.o., katerih ni mogoče šteti kot lastne delnice upnika. Pridobitev delnic ciljne družbe s strani prevzemne družbe pa je zakonsko dopustna in je ni mogoče enačiti s situacijo, ko delniška družba sama na odkrit ali prikrit način pridobiva svoje lastne delnice. V konkretnem primeru pa naj bi šlo za izvajanje metode prevzema, ki je uveljavljena v angloameriški pravni in ekonomski literaturi. Tveganje, da bo nevrnitev posojila s strani posojilojemalca v končni fazi obremenila upnika kot poroka, pa naj bi bila po stališču prvostopenjskega sodišča izhajala iz vsake poroštvene pogodbe, zaradi česar naj bi bilo nepomembno, zakaj je upnik prevzel to obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča so tako podana izhodišča prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotna.

Upnik v pritožbi utemeljeno izpodbija izhodišče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila ničnostna posledica v smislu 248. člena ZGD-1 predpisana zgolj za tiste pravne posle, ki so namenjeni prikritemu pridobivanju lastnih delnic s strani izdajatelja delnic. Res je, da je določba 248. člena ZGD-1 vmeščena med določbe, ki urejajo vprašanje pridobivanja lastnih delnic delniške družbe, vendar tudi te določbe spadajo v ureditev pravnih razmerij med družbo in delničarji v 4. oddelku 4. poglavja III. dela ZGD-1 (členi 221 do 252). V okviru urejanja teh razmerij je eno od osnovnih načel uveljavljeno pravilo ohranjanja kapitala družbe, ki je primarno uzakonjena v prepovedi vračila in obrestovanja vložkov (227. člen ZGD-1). Ta prepoved je uzakonjena zaradi varovanja upnikov, saj zagotovljeni kapital z vplačili vložkov zagotavlja premoženje družbi za izvajanje gospodarske aktivnosti. Iz tega načela je logična tudi načelna prepoved pridobivanja lastnih delnic izven dopustnega okvira, ki ga ureja zakon. Z angažiranjem sredstev družbe za pridobitev lastnih delnic bi se zmanjševala realna vrednost premoženja družbe, zato je ekonomski učinek pridobivanja lastnih delnic enak vračilu vložkov delničarjem. V tem kontekstu je potrebno razumeti ničnostno sankcijo iz 248. člena ZGD-1 širše, kot ga je razumelo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu. V 1. odstavku 248. člena ZGD-1 je ničnostna sankcija predpisana za vsak pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic ali drug posel s primerljivim učinkom. Zmotno je razumevanje prvostopenjskega sodišča, da takšna sankcija velja zgolj za posle, ki so namenjeni financiranju prikritega pridobivanja lastnih delnic, to je v primeru, ko bi šlo za posle, na podlagi katerih bi tretja oseba za račun izdajatelja delnic pridobivala njene delnice. Besedilo 1. odstavka 248. člena ZGD-1, ki po uveljavitvi spremembe ZGD-1A celo izrecno kot nične razlagalno opredeljuje tudi „druge posle s primerljivim učinkom“, nedvoumno izkazuje, da je kot nične šteti vse tiste posle, na osnovi katerih se doseže enak ekonomski učinek, kot izhaja iz namena prepovedi pridobivanja lastnih delnic. Ta ekonomski učinek pa je zmanjšanje realnega premoženja družbe. Ta učinek pa mora biti v vzročni zvezi s pridobivanjem delnic te družbe. Ni torej odločilno vprašanje, ali gre za pridobivanje delnic v smislu prikritega pridobivanja lastnih delnic. V kolikor gre za takšen primer, je predpisana ničnost tudi tega posla med izdajateljem delnic in tretjo osebo, ki za račun družbe pridobiva njene delnice (3. odstavek 248. člena ZGD-1). Ničnost po 1. odstavku istega člena pa je predpisana za vse pravne posle, ki predstavljajo finančno angažiranje sredstev družbe za pridobivanje njenih delnic. Takšno angažiranje premoženja družbe je lahko izvedeno tako z neposrednim zagotavljanjem finančnih sredstev pridobitelju delnic v obliki predujma ali posojila (ki jih zakon izrecno omenja), kot tudi v obliki zagotavljanja stvarnih ali osebnih zavarovanj pridobitelju delnic za financiranje ali refinanciranje tega nakupa. Tudi prevzemanje poroštva za obveznosti pridobitelja delnic ima ekonomsko enak učinek, to je slabitev realnega premoženja družbe, kot v primeru, ko je družba finančna sredstva neposredno angažirala pridobitelju delnic v obliki posojila. Zato so tudi tovrstni posli podvrženi sankciji ničnosti iz 1. odstavka 248. člena ZGD-1.

Glede na to, da se prvostopenjsko sodišče v svoji obrazložitvi sklicuje na model prevzema podjetij, ki naj bi bil uveljavljen v angloameriški pravni in ekonomski literaturi v smislu prevzema podjetja z uporabo najetih kreditov, za zavarovanje katerih se uporabi premoženje ciljnega podjetja, pa pritožbeno sodišče, upoštevaje zgoraj podane materialnopravne razloge, ocenjuje, da tovrsten model prevzema podjetij s strani managementa nima podlage v določbi 248. člena ZGD-1, ki temelji tudi na primerljivem že uveljavljenem sistemu nemškega Zakona o delnicah (paragraf 71AktG).

Ker se prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo z drugimi predpostavkami, ki morajo biti izpolnjene za izdajo začasne odredbe, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici česar je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.