VSL sodba II Cp 4042/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v celoti v veljavi v točkah 1 in 3 izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. 0002 I 2003/01416-2 z dne 5.6.2003, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožniku glavnico v znesku 737,48 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka v znesku 47,57 EUR z obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi pojasnjuje, da je napačna ugotovitev prvostopnega sodišča, da terjatev tožeče stranke ni zastarala. Obrazca izpis odprtih postavk ni nikoli podpisala, zato je trditev tožnika neresnična. To je potrdila tudi že v pripravljalni vlogi. Nikoli ni prišlo do pripoznanja dolga. Na obrazec IOP bi se lahko podpisal kdorkoli. Na vse dokumente, ki jih je podpisovala v zvezi s firmo M. d.o.o., je vedno dala tudi žig podjetja. Na predloženem obrazcu IOP je še naslov firme in je brez žiga, čeprav je bila 16.12.2002 izbrisana iz sodnega registra. Sodišče bi lahko z grafologom ugotovilo, da na obrazcu IOP ni njenega podpisa.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavano sporno razmerje predstavlja spor majhne vrednosti v smislu določbe 443. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. V postopku v sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila o postopku, določena v 30. poglavju ZPP. Ob upoštevanju določbe 1. odst. 358. čl. ZPP je dopustno sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni dopusten, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožbeni zahtevek nanaša na neplačana računa za v letu 2000 dobavljeni pisarniški material, katerega je tožnik kot samostojni podjetnik v okviru opravljanja gospodarske dejavnosti prodal gospodarski družbi M. d.o.o.. Navedena gospodarska družba je bila dne 16.12.2002 izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Toženka je bila edina družbenica izbrisane družbe, zato odgovarja za obveznosti družbe, ker je upnik v roku enega leta po izbrisu od nje zahteval plačilo neporavnanih obveznosti. Niti toženka, niti gospodarska družba kot neposredni kupec, dobavljenega blaga ni plačala. Dobava materiala izhaja iz predloženih listin. Toženka osebno je dne 8.5.2003 podpisala izpis odprtih postavk, katerega ji je predložil tožnik, s čimer je potrdila, da ima do tožeče stranke neporavnane obveznosti v znesku 92.766,30 SIT in da se z odprtimi postavkami strinja.

Ob upoštevanju navedenih odločilnih dejanskih okoliščin je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna. Pravna prednika pravdnih strank sta sklenila dve prodajni pogodbi, katerih predmet je bil pisarniški material v skupni vrednosti 92.766,30 SIT. Tožnik kot samostojni podjetnik je svojo obveznost izpolnil, pravna prednica toženke kot kupec pa ne, zato je tožnik v skladu z določbo 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), katerega je potrebno uporabiti v obravnavanem primeru kot pravno podlago glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker je obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ, upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti od toženke kot edine družbenice gospodarske družbe, ki je prenehala obstajati. Njena obveznost temelji na določbah 2. odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) in 5. odstavka 27. člena ZFPPod ter glede obrestnega dela zahtevka na podlagi določbe 277. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne argumente o tem, da vtoževana terjatev ni zastarala. S tem, ko je toženka dne 8.5.2003 podpisala izjavo, s katero je soglašala, da ima do tožeče stranke neporavnane obveznosti v znesku 92.766,30 SIT, je bilo zastaranje nedvomno pretrgano v smislu določbe 387. čl. ZOR, saj se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Podpis toženke na izpisu odprtih postavk tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja izjavo dolžnika o pripoznavi dolga, zato je v skladu z določbo 1. odst. 392. čl. ZOR po pretrganju zastaranje začelo teči znova, kar pomeni, da triletni zastaralni rok do vložitve predloga za izvršbo 22.5.2003 ni iztekel. Toženkin ugovor zastaranja je glede na navedeno neutemeljen. Toženka je v svoji vlogi dne 5.6.2009 res zatrjevala, da ni podpisala nobenega izpisa odprtih postavk, vendar pa za svojo trditev ni ponudila nobenega dokaza. Tožnik je predložil izpis odprtih postavk z dne 8.5.2003 s toženkinim podpisom izjave, da se z odprtimi postavkami strinja in pojasnil, da je toženka dokument podpisala na njenem domu. Ob takšnih ugotovitvah je povsem pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je toženka dokument podpisala, saj le s pavšalno trditvijo, da tega ni storila, ne more izpodbiti pristnosti pisnega dokumenta. Njene trditve v pritožbi, da bi sodišče lahko z grafologom ugotovilo, da podpis na dokumentu ni njen, ne morejo biti upoštevne iz dveh razlogov. Kot je bilo že navedeno, je sodišče druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da je podpis njen. V vsakem primeru pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ne sme upoštevati dokazov, ki jih stranka prvič predlaga v pritožbi, kar je storila tožnica. Tudi okoliščina, da na dokumentu ni pečata gospodarske družbe M. d.o.o., ne spremeni stanja, saj 8.5.2003 ta gospodarska družba ni več obstajala. Toženka je dokument podpisala v enoletnem roku po prenehanju gospodarske družbe kot njena edina družbenica in s tem zavezanka za plačilo neporavnanih obveznosti.

Iz navedenih razlogov izhaja, da pritožba ni utemeljena, saj pritožbeni razlogi niso upoštevni ali utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialne določbe ZOR, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo, v postopku pa ni zagrešilo kakšne kršitve postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ob upoštevanju določbe 2. odst. 350. čl. ZPP. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.