VSC sodba Cp 989/2010

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska ter od že plačanega zneska (v točki 2 izreka sodbe) in glede odločitve o stroških v celoti (točka 3 in točka 4 izreka sodbe) tako, da po spremembi v teh delih poslej glasi: 2. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki tudi: zakonske zamudne obresti od zneska 54.025,94 EUR od dne 30. 11.2002 do dne 10. 6. 2003, zakonske zamudne obresti od zneska 23.368,38 EUR od dne 30. 11. 2002 do 10. 6. 2003.
Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 4.366,40 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje.
Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh nakazati 2.006,00 EUR na TRR Okrožnega sodišča v C. št. …, sklic …, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.
V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 54.025,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2003 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od 23.368,38 EUR od 11. 6. 2003 do 26. 10. 2003 in 25,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2002 dalje do plačila (točka 1 izreka sodbe). V presežku glede še zahtevanih 36.943,85 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od 54.025,94 EUR od 30. 11. 2002 do 10. 6. 2003 in od 23.368,68 EUR od 30. 11. 2002 do 10. 6. 2003 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2 izreka sodbe) in odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 3.783,64 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje (točka 3 izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh nakazati 1.901,62 EUR na TRR Okrožnega sodišča v C., št. ..., sklic …, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka … izreka sodbe).

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje določilo tožnici kot pravično denarno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode znesek v višini 83.400,00 EUR. Ker pa je tožena stranka tožeči stranki dne 27. 10. 2003 na račun nepremoženjske škode že nakazala znesek 23.368,38 EUR (kar na dan sojenja znese 29.374,06 EUR), je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo še 54.025,94 glavnice iz naslova nepremoženjske škode.

Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, strahu, skaženosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede na intenzivnost same nezgode in na hude posledice, ki jih je tožnica utrpela, glede na sodno prakso prenizka. Pri tem povzema ugotovitve izvedencev ter sodišča prve stopnje in navaja sodno prakso, ki tožnico upravičuje do celotnega zneska odškodnine po navedenih pravnih naslovih. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je valoriziralo plačani nesporni del. Meni tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode za obdobje od 30. 11. 2002 do 10. 6. 2003, saj je toženka prišla v zamudo po izteku roka, ki ji ga je tožnica postavila za izpolnitev obveznosti, to je 30. 11. 2002. Pri tem poudarja, da je nesporno, da je bila toženka obveščena o nastanku škodnega dogodka že z zahtevkom prejšnjega pooblaščenca. Glede stroškovne odločitve očita zmotno izračunan uspeh tožeče stranke v postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP), sodbo sodišča prve stopnje pa izpodbija v ugodilnem delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino nad zneskom 35.051,91 EUR, ter v stroškovni odločitvi. Meni, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin, skaženosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede na ugotovljeno dejansko stanje previsoka. Predlaga znižanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za 19.000,00 EUR ter posledično spremembo stroškovnega izreka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede obsega nepremoženjske škode, katerega pa ne izpodbija konkretizirano, ker ne pove, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno oziroma jih sploh ni ugotovilo, pa bi jih moralo. Zato ta pritožbeni razlog ni podan in je pritožbeno sodišče presojalo utemeljenost pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ob upoštevanju dejanskega obsega škode, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z odmero denarne odškodnine tožnici iz naslova utrpelih fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ugotovilo, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela odprti vtorni zlom čelnice in temenske kosti lobanje na levi strani ter možganske kontuzije v predelu levega čelnega režnja pod odprtim zlomom čelnice. V zvezi s temi poškodbami pa je tožnica trpela hude bolečine do uspavanja in intubacije (do prve operacije je nato dobivala močna protibolečinska sredstva), srednje hude bolečine 1 teden, bolečine v obliki glavobolov 14 dni (do druge operacije), nato pa po drugi operaciji 1 dan hudih bolečin, 5 dni srednje hudih bolečin, 14 dni lahkih bolečin, še vedno pa trpi telesne bolečine v obliki glavobolov, ki so občasni in srednje močni in jih bo trpela tudi v bodoče (kot posledico postkontuzijskega sindroma). Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je tožnica utrpela intubacijo in sedacijo, nato prevoz na Nevrokirurško kliniko v L., kjer so jo zaradi odprtega zloma lobanje operirali in naredili rekonstrukcijo odlomkov kosti lobanje z dvigom kosti in zaprli možgansko ovojnico, 3 dni je bila anestezirana in umetno predihavana, nato so jo zbudili, dobivala je antibiotike, antiepileptike in analgetike po potrebi, po odpustu z bolnice se ji je začela nabirati likvorska tekočina v podkožju glave, ponovno je bila hospitalizirana od 14. 10. do 3. 11. 2001 zaradi alergije na antiepileptična zdravila in sindroma Stevens-Johnson, ukinili so ji prevetnivno zdravilo proti epileptičnim napadom in simptomatika sindroma je postopoma izzvenela, od 20. 11. do 27. 11. 2001 je bila ponovno hospitalizirana na nevrokirurški kliniki, kjer so ji v splošni anesteziji naredili osteoplastično trepanacijo na temenskem delu glave levo, razplastili kosti in naredili kritje defekta v predelu čela levo s polovičko parietalne kosti in prejšjim večjim odlomkom, drugi dan so ji morali s punkcijo odstraniti nekaj tekočine, sicer pa je bil potek po operaciji normalen. Glede na ugotovljen obseg tovrstne škode, je tudi po presoji pritožbenega sodišča denarna odškodnina v višini 18.000,00 EUR, kot jo je tožnici določilo sodišče prve stopnje, pravična denarna odškodnina po merilih in kriterijih iz čl. 200 in čl. 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), in sta pritožbi tožeče in tožene stranke v tem delu neutemeljeni. Na tem mestu je tožeči stranki še pojasniti, da v pritožbi navedena sodna praksa za obravnavani primer ni upoštevna, saj ne gre za primerljive primere po stopnji in trajanju fizičnih bolečin ter obsegu nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. V zadevi II Ips 389/2009 je oškodovanka trpela hude bolečine 12 dni, občasne hude 4 dni, celotno prestano bolečinsko obdobje pa je trajalo 9 tednov in pol, prav tako pa se je pri tej oškodovanki razvila epilepsija. V zadevi II Ips 316/2006 bolečinsko obdobje iz priložene sodbe (priloga A ... spisa) ni razvidno, je pa razbrati, da je oškodovanec sedaj izpostavljen pogostim epileptičnim napadom, zaradi katerih je moral v bolnišnico. Prav tako je obdobje hudih bolečin večje v zadevi II Ips 596/2005, kjer je oškodovanec trpel hude telesne bolečina vsaj 17 dni in občasne hude še 7 dni, v priloženi (priloga A ... spisa) zadevi II Ips 92/92 pa je glede te postavke razvidno le, da je oškodovanec bil 7 x operiran, ter da je imel, poleg odprtega zloma lobanjskega dna, zlomljeno tudi levo zgornjo čeljust in desno pogačico. Odškodnina, odmerjena tožnici iz tega naslova znaša 18,6 povprečnih mesečnih plač, primerljiva zadeva za pritožbeno sodišče pa je zadeva II Ips 302/96, kjer je bilo sicer večje trajanje hudih telesnih bolečin, vendar zgolj lahke bodoče bolečine, primerljiv obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, oškodovanec je bil star 7 let ob škodnem dogodku, iz tega naslova pa mu je bila določena odškodnina, ki je predstavljala 18,3 povprečnih mesečnih plač (na dan sojenja).

Tudi odškodnina za strah je po oceni pritožbenega sodišča prisojena tožnici pravično in primerno. Po sodišču prve stopnje ugotovljen obseg strahu, ki ga je utrpela tožnica (kratkotrajen intenziven primarni strah, 3 tedne trajajoč srednje hud in 14 dni lažji sekundarni strah) glede na ugotovljeno krajše trajanje primarnega strahu in srednjo intenzivnost sekundarnega strahu, tudi ob (po sodišču prve stopnje upoštevanem) dejstvu, da je bila tožnica večkrat hospitalizirana in zato izven domačega okolja in brez varne bližine staršev, ne daje podlage za določitev višje denarne odškodnine, kot jo je tožnici v višini 3.200,00 EUR določilo sodišče prve stopnje in je pritožba tožeče stranke neutemeljena tudi v tem delu. Navedena sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnica, za obravnavani primer ni upoštevna, saj ne gre za primerljive primere po stopnji in trajanju strahu. Tako je v zadevi II Ips 596/2005 oškodovanec poleg primarnega strahu utrpel intenziven sekundarni strah, v zadevi II Ips 268/2002 je oškodovanec poleg (sicer primerljivega trajanja) sekundarnega strahu trpel 4 dni hud primarni strahu, v zadevi II Ips 948/2007 pa je bila intenziteta sekundarnega strahu velika zaradi zdravljenja pljučnice in v zvezi z restitucijo intelektualnih sposobnosti.

Pravično in primerno pa je tožnici po oceni pritožbenega sodišča določena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima tožnica na čelu veliko in dobro vidno brazgotino, da je tožnica odraščajoče dekle, spremembe na obrazu pa so izpostavljene in vidne drugim ter se jih težko zakrije, tožnico pa brazgotina moti in ji povzroča duševne bolečine, ni podlage za odmero višje ali nižje odškodnine iz tega naslova ter sta pritožbi pravdnih strank v tem delu neutemeljeni. Sodna praksa, ki jo navaja tožeča stranka ni primerljiva z obravnavanim primerom (v zadevi II Ips 355/2004 je poleg brazgotine na obrazu pri oškodovancu kot trajna posledica podana tudi racava hoja, v zadevi II Ips 268/2002 je imel tožnik po končanem zdravljenju ugreznjeno levo oko ter deformirano levo stran obraza, v zadevi II Ips 92/92 pa je pri oškodovancu šlo za hudo skaženost, in sicer izboklino na čelu ter pod njo krater sive barve brazgotine na glavi, na kolenih in vtisnjeno čelo). Toženi stranki pa je pojasniti, da je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje prerekala le višino nepremoženjske škode, ni pa konkretizirano prerekala dejstev v zvezi z zatrjevano skaženostjo tožnice, zato so pritožbene navedbe, da gre za del čela, ki se lahko zakrije s pričesko, prepozne in pomenijo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Glede obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je poškodovani del glave bolj občutljiv in da mora tožnica paziti. Pri tožnici se je kot trajna posledica nesreče razvil postkontuzijski sindrom, ki se kaže v spremenjenem obnašanju, psihično upočasnjenem razvoju, slabšo vodljivostjo, nemirom, motnjo čustvovanja, spominske dejavnosti, koncentracije, učljivosti, razumevanju snovi v šoli, socialnosti in druženju z vrstniki. Glede na tožničino starost ob nesreči je poškodba povzročila slabše kognitivno razvijanje in čustvene motnje. Tožnica se hitreje razjezi, težje navezuje stike s sovrstniki, prekomerno je navezana na starše, težje zaspi in vedno mora nakdo spati poleg nje, saj ima strahove. Težave ima pri vključevanju v okolico in že pri manjših obremenitvah, ob svetlobi in hrupu postane nemirna in razdražljiva. Težje sledi obveznostim in potrebuje pomoč. Ob vstopu v šolo so se pokazale težave pri branju, razlika levo-desno, pri pomnjenju, zato ni mogla slediti rednemu programu in je bilo potrebno prešolanje na osnovno šolo s prilagojenim programom. Deficit mentalnega sledenja je tolikšen, da bistveno omejuje njeno zmožnost učenja in sledenja razlagi. Pozornost in koncentracija so pri njej na nivoju mejne prizadetosti, učljivost in sposobnost formiranja nove mentalne strategije pa prizadeti. Pri tožnici je prav tako v ospredju huda posttravmatska stresna motnja. Čustvovanje je labilno, negotovo in anksiozno, psihosocialni kontakt pa zožen. Ima obsežne nevropsihološke deficite, ki trajno vplivajo na njen nadaljnji kognitivni in osebnostni razvoj, možnosti šolanja, poklicne možnosti ter psihosocialno integracijo. S končano šolo s prilagojenim programom bo lahko nadaljevala šolanje le na skrajšanih programih in verjetno bo težje zaposliva. Njene življenjske zmožnosti bodo zanesljivo manjše. V primerjavi z vrstniki in v primerjavi s pričakovanim tekom stvari, v kolikor ne bi bilo nesreče, so njene življenjske aktivnosti nedvomno zmanjšane. Zmanjšanje se odraža in se bo odražalo v procesu šolanja in pridobitnih zmožnosti, prav tako pa pri vseh drugih aktivnostih, in sicer športu, druženju z vrstniki, preživljanju prostega časa in navezovanju partnerskega odnosa. Moteno je tudi njeno spanje. Glede na ugotovljen obstoj duševnih bolečin pri tožnici je sodišče prve stopnje od zahtevanih 61.342,01 EUR odškodnine tožnici določilo odškodnino iz tega naslova v znesku 58.000,00 EUR, kar je po oceni pritožbenega sodišča tudi ob upoštevanju dejstva, da bo tožnica duševne bolečine trpela še vrsto let, pravična denarna odškodnina po merilih in kriterijih iz čl. 200 in čl. 203 ZOR. Pritožbi pravdnih strank se neutemeljeno zavzemata za spremembo odmerjene odškodnine iz tega naslova. Toženi stranki je pojasniti, da niso utemeljene njene navedbe, da tožnica v življenju funkcionira povsem normalno, saj iz (neizpodbijanih) ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja nasprotno. Tožeči stranki pa pritožbeno sodišče odgovarja, da sodna praksa, na katero se v tožbi sklicuje, ni primerljiva s tem primerom, saj se je pri večini oškodovancev v teh zadevah razvila še popoškodbena epilepsija, kar pa pri tožnici ni bilo ugotovljeno, v zadevi II Ips 355/2004 pa je pri oškodovancu bilo ugotovljeno 45 % zmanjšanje psihične splošne življenjske aktivnosti (psihoorganski sindrom in hemipareza) in 50 % zmanjšanje fizične splošne življenjske sposobnosti in gre torej za bistveno večji obseg te škode.

Glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode tožnici celotno določena odškodnina v znesku 83.400,00 EUR predstavlja odškodnino, ki je primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sicer sodišča prisojajo v podobnih primerih. Pritožbene trditve pritožnikov o neustrezno prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo se tako v celoti izkažejo kot neutemeljene.

Pravno zmotne so tudi pritožbene trditve tožnice o neobstoju pravne podlage za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo, ker je prenehal veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri zamudnih obresti. Ta zakon namreč ni neposredna podlaga valorizaciji odškodninskih obveznosti iz naslova nepremoženjske škode za čas od 1. 1. 2002 dalje. Valorizacijo odškodninskih denarnih obveznosti predpisuje II. odst. 168. čl. OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo. Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha. Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Takšno stališče v zvezi s pravno podlago za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 738/2007 in v pritožbi navedena sodba Višjega sodišča v Ljubljani, v kateri je glede valorizacije zavzeto drugačno stališče, ne predstavlja ustaljene sodne prakse. S tem pa se izkaže kot neutemeljeno pritožbeno nasprotovanje tožnice valorizaciji že plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje.

Utemeljeno pa tožnica izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode za obdobje od 30. 11. 2002 do 10. 6. 2003. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je toženka prišla v zamudo po izteku 14 dnevnega roka, ki ji ga je postavila tožnica za izpolnitev obveznosti, torej dne 30. 11. 2002. Pri tem dejstvo, da tožnica ni odpravila nejasnosti v zvezi s pooblastilnim razmerjem, ne vpliva na presojo nastanka zamude tožene stranke, saj tožena niti ne zatrjuje, da zaradi te nejasnosti tožnici ni mogla izpolniti nespornega dela zahtevka. Prav tako zahtevek ni bil nepopolna vloga, saj ga je tožena stranka obravnavala, v zvezi z nepopolnim pooblastilom pa bi se tožena stranka lahko obrnila na tožnico osebno. Ob navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici od prisojenega ter od že plačanega zneska prisodilo še zakonske zamudne obresti od dne 30. 11. 2002 do dne 10. 6. 2003.

Tožeča stranka utemeljeno opozarja tudi na nepravilen izračun njenega uspeha v tem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je izračunalo uspeh z upoštevanjem uspeha po temelju in po višini. Ob takšnem načinu tožnica utemeljeno opozarja, da je zahtevek tožnice potrebno presojati kot enoten zahtevek ter da je tožnica po temelju uspela s 100 %, po višini pa s 73 % (od zahtevanih 114.364,13 EUR je uspela z zneskom 83.400,00 EUR; potrebno je upoštevati prvotni zahtevek ter k uspehu šteti tudi delno plačilo nespornega dela odškodnine tekom pravde), kar pomeni, da je njen celoten uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje 86,5 %. Glede na to pa se spremeni tudi znesek pravdnih stroškov, do katerega je tožnica upravičena, in sicer je ugotoviti, da je tožnica skladno s svojim uspehom upravičena do povrnitve stroškov v znesku 5.289,51 EUR (86,5 % od 6.115,04 EUR). Tožena stranka pa je glede na uspeh v postopku upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 923,11 EUR (13,5 % od 6.837,82 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako toženka dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici 4.366,40 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zaradi spremenjenega uspeha tožeče stranke v postopku pa je bilo potrebno po uradni dolžnosti spremeniti tudi četrto točko izreka. Toženka je tako dolžna za stroške izvedenskih mnenj in njihovih dopolnitev, ki so bili izplačani iz sredstev sodišča, povrniti sodišču sredstva v znesku 2.006,00 EUR.

Ob zgoraj navedenih razlogih je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega in že plačanega zneska ter stroškovno odločitev spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem in še izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke pa se je glede na navedeno izkazala za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), pri tem tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako pa mora svoje stroške pritožbenega postopka kriti tožeča stranka sama (drugi odstavek 154. člena ZPP), saj je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (glede stranskih terjatev).