VSL sodba I Cp 2417/2011

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne še preostali zahtevek v znesku 11.068,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Odločitev o stroških pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 894,97 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

1.V tej pravdni zadevi je šlo za odškodninsko zadevo, v kateri je bila med drugim tožena tudi Z.T. d.d.. S to je imela družba S. d.d. sklenjeno prostovoljno zavarovanje odškodninske odgovornosti. Tožnik se je poškodoval na delu.

2V ponovljenem postopku je bilo sporno samo še to, ali je tretjetožena stranka dolžna tožniku plačati še kaj več od zneska 23.254,19 EUR z obrestmi. Sporno vprašanje je bilo, ali je treba zavarovalno vsoto po zavarovalni pogodbi valorizirati. V prejšnjem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da je zavarovalno vsoto treba valorizirati. Pritožbeno sodišče pa je odločitev o tem delu (o presežnem delu) zahtevka razveljavilo, saj sodišče prve stopnje za takšno odločitev ni navedlo razlogov.

3Tudi v ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče pretežnemu delu še preostalega zahtevka ugodilo in tretjetoženo stranko zavezalo k plačilu 11.068,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in nazadnje odločilo o pravdnih stroških.

4Proti ugodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Tožena stranka se ne strinja z izračunom valorizacije, kot ga je napravilo sodišče. Meni celo, da valorizacija zavarovalne vsote ni bila dogovorjena in da tožena stranka jamči le do višine pogodbene zavarovalne vsote. Ker je v postopku priznala delno valorizacijo, je bila v prejšnjem postopku tudi obsojena v okviru tako priznane zavarovalne vsote. Česa več pa po lastnem pravnem prepričanju ne dolguje. Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se je sklicevalo na sklepe tožene stranke z dne 26. 06. 1989. Na ta sklep se nobena od strank ni sklicevala in tudi ni bil predmet obravnave v tem postopku.

5Uveljavljajoč vse pritožbene razloge zato pritožba sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni in zahtevek v tem delu zavrne, podredno pa, naj jo ponovno razveljavi.

6Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev. Zoperstavlja se ugovoru zavarovalne vsote, ki naj bi ga tožeča stranka postavila šele na zadnji glavni obravnavi oziroma v pritožbi proti prvostopenjski sodbi.

7Pritožba je utemeljena.

8Materialnopravno razmerje med (zdaj še) pravdnima strankama temelji na pogodbenem pravu. Predmet pogodbe je bilo prostovoljno zavarovanje odgovornosti. Kakšna je pogodbenikova obveznost izhaja iz pogodbe. Obstoj in vsebina pogodbe sta dejanski vprašanji (razlaga pogodbenega prava pa materialnopravno vprašanje). Posebnost ločevanja dejanskih od pravnih vprašanj pri pogodbenem pravu je ta, da morata stranki pri sodišču predložiti avtonomno (pogodbeno) pravo, da ga to sploh lahko materialnopravno razlaga. V tem je bistvena razlika od razlage heteronomnega (oblastnega) prava, kakršni so ustava, zakon in oblastni podzakonski akti. Pri teh velja, da jih mora sodišče poznati po uradni dolžnosti, saj so javno objavljeni in tudi vsezavezujoči.

9Vprašanje, ali je bila valorizacija v pogodbi dogovorjene zavarovalne vsote del pogodbenega prava v konkretnem primeru ali ne in dalje, če je bila, kakšna metoda valorizacije je bila dogovorjena (se pravi: kakšen odstop od načela denarnega nominalizma je bil dogovorjen), je zato v prvi vrsti dejansko vprašanje. Pri reševanju dejanskih vprašanj je sodišče vezano na trditveno podlago strank (razpravno načelo iz 7. člena ZPP (1)).

10Tožeča stranka, na kateri je izvorno trditveno breme glede obstoja in vsebine pogodbenega prava, je o kakršnem koli dogovoru glede valorizirane zavarovalne vsote molčala. Tožena stranka pa je ugovor zavarovalne vsote postavila prvič v pripravljalni vlogi z dne 21. 06. 2002 (list. št. 103), vendar obenem posredno priznala svojo pogodbeno obveznost do višine (valorizirane) zavarovalne vsote – vendar le v znesku 5.197.262,00 SIT). Trditev o metodi valorizacije ni podala, marveč je predložila svoj obračun. Na ta način je (ob že postavljenem ugovoru zavarovalne vsote) priznala več pogodbenega jamstva, kot bi bila zavezana zgolj na podlagi trditvene podlage tožeče stranke. Ni pa nikakršne podlage za sklep, da je s takšnimi navedbami priznala kakršnokoli višjo zavarovalno vsoto, kot jo je izrecno navedla, ali kakršnokoli drugo metodo valorizacije in s tem še drugačen odstop od načela denarnega nominalizma. Nikakršnih trditev, ki bi nudile podlago za tovrsten sklep (se pravi: za pogodbeno ugodnejšo valorizacijo), pa, kot že rečeno, ni bilo niti v trditveni podlagi tožeče stranke. Tudi po tej pripravljalni vlogi toženke je bila tožeča stranka z navedbami o morebitnem dogovoru glede (kakršnekoli) valorizacije zavarovalne vsote docela pasivna. Enako je ostalo tudi vnaprej, ko je tožena stranka še nadalje (glede na trajanje pravdnega postopka) ponujala nove valorizirane zneske. Tako je v pripravljalni vlogi z dne 24. 03. 2005 predložila izračun zavarovalne vsote na dan 25. 03. 2005 v višini 5.499.674,00 SIT. Na zadnjem naroku na prvem sojenju dne 19. 12. 2005 pa je predložila še novo valorizacijo zavarovalne vsote na ta dan v višini 5.572.633,12 SIT.

11Nobene pravne podlage ni, da bi tožena stranka morala pogodbeno jamčiti karkoli več od tistega, kar je sama priznala in s čimer je v svojo škodo presegla trditeveno podlago tožeče stranke.

12Za odločitev sodišča, da zavarovalno vsoto valorizira po metodi, katere rezultat presega tisto, kar je tožena stranka izrecno priznala, ni nobene (ne pogodbene in ne zakonske) materialnopravne podlage. Odločitev sodišča je zato materialnopravno napačna.

13Pravno napačno je tudi sklicevanje sodišča na sklep tožene stranke z dne 26. 06. 1989 (glej 3. stran izpodbijane sodbe). Res je, da se je vrhovno sodišče v zadevah II Ips 586/99, II Ips 143/2001 in II Ips 349/2004 sklicevalo na ta sklep tožene stranke, vendar pa je bil v navedenih zadevah ta sklep (ki je notranji akt tožene stranke) del procesnega gradiva. Stranke so se tam na ta sklep sklicevale zato, ker so z njim dokazovale drugačen pogodbeni dogovor glede valorizacije zavarovalne vsote. Ta sklep pa ni splošni in abstraktni pravni akt, ki bi zavezoval nedoločeno število pravnih naslovnikov, kot velja v primeru oblastvenih pravnih aktov. Nasprotno, gre za notranji pravni akt tožene stranke. Pravni pomen za vsebino pogodbenega razmerja ima le v primeru, če je sestavni del konkretnega pogodbenega razmerja. To pomeni, če je zajet v soglasju volj (čeprav ne izrecno, marveč le konkludentno). A trditev o tem, da bi bilo tako tudi v obravnavani zadevi, ni postavila nobena od strank. Na tem mestu je torej sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Dejstva, ki ga ni navedla nobena od strank, sodišče (razen v izjemnih primerih pod pogoji iz drugega odstavka 7. člena ZPP – za kar pa v tej zadevi ne gre) ne sme upoštevati.

14Glede na trditveno podlago je torej podan izhodiščni pravni položaj pri valorizaciji zavarovalne vsote prostovoljnega zavarovanja. Ta izhodiščni položaj pa gradi na načelu denarnega nominalizma (394. člen ZOR). Na takšen izhodiščni pravni položaj (torej, ko ni vsaj konkludentnega dogovora o odstopu od navedenega načela) pa se nanaša tudi odločba VS RS, II Ips 694/1993. Enako pa velja tudi v obravnavani zadevi (razen, kolikor tožena stranka s svojimi navedbami ni omogočila zvišanja nominalnega zneska zavarovalne vsote – odločitev o tem pa je zajeta v pravnomočni odločitvi iz prejšnjega postopka).

15Ker torej ni materialnopravne podlage za ugoditev zahtevku še za nadaljnjih 11.068,54 EUR (kar je predmet izpodbijane sodbe), je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tudi ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (pooblastilo iz 5. alineje 358. člena ZPP).

16Tako spremenjena odločitev je vplivala tudi na drugačno stroškovno odločitev. S preostalim delom tožbenega zahtevka je torej tožeča stranka v ponovljenem sojenju propadla. Za ta del postopka torej toženi stranki dolguje njene pravdne stroške. Prvostopnih stroškov tožena stranka na zadnjem naroku izrecno ni priglasila. Priglasila pa je pritožbene stroške za to pritožbeno zadevo v višini 110,68 EUR za takso in 30,00 EUR materialnih stroškov. Ter stroške prejšnjega pritožbenega postopka v višini 741,77 EUR za sodno takso ter 12,52 EUR materialnih stroškov. Te stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo in znašajo skupaj 894,97 EUR. Materialnopravna podlaga za stroškovno odločitev je podana v prvem odstavku 154. člena ZPP.