VSL sodba in sklep IV Cp 724/2011

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na plačilo preživnine za čas od 13.10.2009 do 22.9.2010 in v stroškovnem delu razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačevati za preživljanje tožnice mesečno preživnino v višini 350,00 EUR od 13.10.2009 dalje. V presežku je preživninski tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata vse formalno opredeljene pritožbene razloge. Tožnica se ne strinja z odločitvijo sodišča, da prisojena preživnina v višini 350,00 EUR ustreza njenim potrebam in tudi preživninski sposobnosti toženca, pri čemer je iz obrazložitve sodbe razvidno, da sodišče, kljub temu, da je tožnica svoje mesečne potrebe za preživljanje v celoti izkazala, tožnici ne verjame oziroma meni, da bi se tožnica morala navaditi na nižji standard, po drugi strani pa sodišče ni upoštevalo precej visokih mesečnih dohodkov njenega očeta in zlasti tudi dejstva, da je toženec prostovoljno plačeval za tožnico bistveno višjo preživnino, kot jo je sedaj dosodilo sodišče. Meni, da je neutemeljen očitek sodišča tožnici, da bi morala življenjski standard znižati, saj za kaj takega ni objektivne potrebe. Opozarja, da je sodišče pri višini stroškov za stanovanje upoštevalo le višino tistih stroškov, ki jih tožnica plačuje poleti. Tudi izračun stroškov v zvezi z vožnjami v Ljubljano je opravljen napačno, saj tožnica opravi pet voženj vsak mesec, zato potrebuje mesečno za prevoz z vlakom 65,00 EUR in ne zgolj 55,00 EUR, kot je to določilo sodišče. Prenizko je sodišče ocenilo tudi stroške prehrane, saj tožnica potrebuje za uravnoteženo prehrano vsaj pet dnevnih obrokov. Tudi priznani stroški v zvezi s študijskimi pripomočki in plačljivimi obveznostmi ne odtehtajo dejanskih stroškov, ki jih ima tožnica na tem področju. Tožnica se ne strinja s priznanimi stroški za študijsko gradivo ter opozarja, da knjižnice nimajo na voljo dovolj izvodov literature za vse študente ter da bi tudi v primeru, da bi tožnica gradivo pridobila od starejših kolegov, za gradivo morala plačati določen denarni znesek. Tudi s strani sodišča ocenjeni mesečni strošek v višini 140,00 EUR za oblačila in obutev tožnice je ocenjen bistveno prenizko in je tožnica v tej smeri podala povsem realno oceno. Sodišče pa tudi ni upoštevalo stroškov, ki jih je imela tožnica z nakupi inštrumentov in glasbenimi inštrukcijami, kajti tožnica ima vsako leto drug glasbeni predmet. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica upravičena do razvedrila. Nadalje meni, da občasnega dela preko študentskega servisa ni mogoče šteti kot stalnega vira za preživljanje, sicer pa seštevek 70,00 EUR, ki jih prejema preko študentskega servisa, in 22,00 EUR otroškega dodatka znese 92,00 EUR in ne 102,00 EUR, kot je to določilo sodišče.

Toženec v pritožbi navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ne bi smelo odločiti, da je dolžan plačati preživnino od vložitve tožbe naprej, saj je preživnino od vložitve tožbe dalje plačeval. Sama tožnica je na naroku dne 5.7.2010 izpovedala, da je v času pravde prejemala od toženca preživnino. Glede priznanih stroškov najemnine za stanovanje v Ljubljani toženec meni, da navedeni strošek v višini 230,00 EUR ne izhaja iz izvedenih dokazov. Iz predložene najemne pogodbe izhaja, da je bila ta sklenjena le za določen čas, to je do 30.6.2010, česar pa sodišče prve stopnje pri svoji oceni ni upoštevalo. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnica še vedno plačevala kakršnokoli najemnino za stanovanje v Ljubljani. Zato sodišče pri določanju višine preživnine ne bi smelo upoštevati mesečnega stroška stanovanja v Ljubljani, ampak bi moralo ugotovljene mesečne osnovne življenjske stroške tožnice zmanjšati za 230,00 EUR mesečno. Sodišče prav tako ni upoštevalo, da je tožnica med študijskimi počitnicami doma, zaradi česar ji ni potrebno plačevati niti stroškov za mesečno vozovnico v višini 17,00 EUR, niti v tem času nima stroškov za prevoze iz kraja bivanja do kraja šolanja. Tudi navedba sodišča, da je tožnica predložila potrdilo o vpisu za študijsko leto 2010/2011, je napačna. Sodišče prve stopnje je tožnici previsoko ocenilo mesečni strošek za oblačila in obutev, saj se nekatera oblačila in obutev lahko nosijo več sezon in jih ni potrebno kupovati vsako leto. Toženec se prav tako ne strinja z oceno sodišča, ki se nanaša na mesečne prihodke tožnice. Kot izhaja iz dopisa P. d.o.o. je tožnica v obdobju od 30.6.2009 do 20.5.2010 mesečno prejela okoli 170,00 EUR. Glede na to, da je v omenjenem dopisu zajeto obdobje enega leta in da mesečni dohodek tožnice, ki ga zasluži preko študentskega servisa, znaša okoli 170,00 EUR, je napačna ugotovitev sodišča, da navedeni vir zaslužka niha, zaradi česar lahko tožnica po mnenju sodišča povprečno mesečno zasluži najmanj 80,00 EUR. Poleg navedenega pa sodišče tudi ni v zadostni meri obrazložilo, v kolikšnem znesku mora prispevati tožničina mati k sami tožničini preživnini, prav tako tudi ni naredilo nobene primerjave med dohodki in izdatki toženca ter med prihodki in izdatki tožničine matere ter ni določilo, glede na dohodke tožničinih staršev, v kolikšnem delu je vsakdo izmed njiju dolžan plačevati mesečno preživnino za tožnico.

Pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in sta obe predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Starši morajo otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR) ter so dolžni po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje (2. odstavek 103. člena ZZZDR). Če se redno šolajo morajo starši preživljati svoje otroke tudi po doseženi polnoletnosti (1. odstavek 123. člena ZZZDR), vendar pa je starševska dolžnost preživljanja polnoletnih otrok v primerjavi z njihovo preživninsko obveznostjo do mladoletnih otrok manj stroga, saj je polnoletni otrok tudi sam sposoben za delo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožnice, da so starši dolžni poiskati vse možnosti za dodatni zaslužek, vendar pa to velja le tedaj, ko gre za preživljanje mladoletnega otroka. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z nadaljnjim stališčem tožnice, da se položaj otroka s prenehanjem družinske skupnosti ne sme poslabšati ter da je treba upoštevati dosežen življenjski standard ob določitvi preživnine, vendar pa je po drugi strani potrebno upoštevati tudi zmanjšane preživninske zmožnosti zavezanca. Toženec ima ob izkazanih stroških za hišo, v kateri živi tožnica, še določene stroške v zvezi s stanovanjem, kjer sedaj živi oz. kjer ima prijavljeno začasno bivališče. Tudi življenjski standard tožničinih staršev (upoštevajoč zlasti dohodke matere) ni tako visok, kot to želi prikazati tožnica.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim razlogom toženca, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnica preživlja poletne mesece na domačem naslovu, prav tako pa se strinja tudi s pritožbenim razlogom tožnice, da bi sodišče moralo upoštevati višino stroškov za stanovanje, ki jih tožnica plačuje v zimskem obdobju in sicer od 240,00 do 250,00 EUR mesečno. Ob upoštevanju, da tožnica biva izven kraja svojega prebivališča le devet mesecev in ob upoštevanju, da stroški tožnice za najemnino v kurilni sezoni znesejo približno 245,00 EUR mesečno, znese strošek najetega stanovanja približno 185,00 EUR mesečno. Ni pa pravilno stališče toženca, da tožnici ni potrebno plačevati v poletnem času (obdobju treh mesecev) mesečne vozovnice v višini 17,00 EUR ter stroškov za prevoze iz kraja bivanja do kraja šolanja, saj je splošno znano dejstvo, da se v tem obdobju opravljajo izpiti. Kljub dejstvu, da je tožnici najemna pogodba potekla dne 30.6.2010, ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo znesek najemnine, saj bi vsakodnevna vožnja tožnice v kraj šolanja celo presegla priznani strošek najemnine. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje stroške prehrane tožnice v višini 140,00 EUR ocenilo prenizko in se v tej smeri sodišče strinja s pritožbenimi navedbami, da tožnica potrebuje pet obrokov na dan in je zato iz tega naslova zvišalo stroške prehrane za 20 EUR. Prav tako je tožnica upravičena tudi do stroškov, povezanih z manjkajočo glasbeno izobrazbo, ki jo potrebuje za uspešen študij na pedagoški fakulteti, kot tudi do stroškov za študijsko literaturo, zato ji je višje sodišče iz tega naslova priznalo še dodatno 25,00 EUR mesečno. Sodišče pa je tudi kritično ocenilo potrebni mesečni strošek tožnice za oblačila in obutev v višini 140,00 EUR in se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na utemeljene razloge sodišča prve stopnje v tem delu. Sicer pa določitev preživnine ne predstavlja zgolj matematične operacije, to je seštevka natančno izkazanih izdatkov, ampak je potrebna globalna ocena potreb. Kljub dejstvu, da je pritožbeno sodišče pri ocenitvi višine posameznih potreb tožnice opravilo določene korekcije, pa se celovita ocena potreb tožnice v višini 630,00 EUR izkaže za primerno.

Glede na to, da dohodek tožnice iz naslova dela preko študentskega servisa ni reden dohodek, prav tako pa je treba upoštevati tudi, da tožnice delo preko študentskega servisa ne sme obremeniti v takšni meri, da bi bile lahko ovirane njene študijske obveznosti, je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje glede na dosedanje podatke o zaslužkih tožnice ter po prostem preudarku pravilno ocenilo, da iz tega naslova tožnica prejema 80,00 EUR mesečno ( pri navedbi 70,00 EUR v nadaljevanju obrazložitve sodbe je šlo očitno le za pisno pomoto) in je tudi pravilno za ta znesek znižalo znesek, ki ga morata tožnici zagotoviti starša v skladu s svojimi sposobnostmi in možnostmi.

Sodišče pa je tudi pravilno porazdelilo preživninsko breme za tožnico med oba starša. Sodišče je jasno zapisalo, da tožničina mati L. D. prejema mesečno plačo v višini 600,00 EUR ter glede na to, da tožničina mati tožnici nudi drugo oskrbo in prehrano v času, ko tožnica ni v Ljubljani, je sodišče pravilno ocenilo, da preostali del potreb v višini 350,00 EUR mesečno krije toženec. Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodba o tem nima razlogov.

Zmotno je pritožbena navedba toženca, da tožnica ni predložila potrdila o vpisu za študijsko leto 2010/2011, saj se navedeno potrdilo v spisu nahaja v prilogi A 23.

Toženec pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je toženec po navedbah obeh pravdnih strank preživnino od vložitve tožbe dalje plačeval. Pravilna uporaba materialnega prava sodišču nalaga, da pri določitvi preživnine, od vložitve tožbe do zaključka glavne obravnave, upošteva kot pravno relevantno okoliščino dejstvo, da je zavezanec v tem obdobju pokril delno oziroma v celoti življenjske potrebe otroka. Upoštevanje izpolnitve obveznosti že v pravdnem postopku nalaga tudi določba 8. točke 2. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po kateri dolžnik nima ugovora ugasle terjatve, če je tak ugovor dolžnik mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi zatrjevane izpolnitve preživninske obveznosti sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo preživnine za čas od 13.10.2009 do 22.9.2010, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo odločanje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje v obdobju od vložitve tožbe do zaključka glavne obravnave pri določitvi preživninskega bremena toženca upoštevati tisto, kar je toženec na račun preživnine že izpolnil in tožencu naložiti za to obdobje le razliko preživnine.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev glede stroškov postopka, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).