VSL sodba Cpg 1518/95

1. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se z njo izpodbijana odločba sodišča prve stopnje (1., 2., 3. in 6. točka izreka) potrdi.
2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se z njo izpodbijana odločba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v 4. in 8. točki izreka glasi: "4. Izrek te sodbe se na stroške toženca F. S. objavi na Radiu Ognjišče v 8 dneh, da ne bo izvršbe.
8. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 79.855,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1995 do plačila v 8 dneh." V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu 4. točke izreka prvostopne odločbe le-ta potrdi.
Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 49.250,00 SIT v 8 dneh.

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo takole: "1. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh prenehati z oglaševanjem, reklamiranjem, ponujanjem ali prodajo pralnih kroglic pod blagovno znamko "Hopla" in posnemajočimi znamkami, kot npr. "Hopy", da ne bo izvršbe.

2Tožena stranka je dolžna v 8 dneh uničiti vse pralne kroglice, proizvedene pri njej in označene z blagovno znamko "Hopla" in posnemajočimi znamkami, kot npr. "Hopy", da ne bo izvršbe.

3Tožena stranka je dolžna v 8 dneh opustiti uporabo blagovne znamke "Hopla" in njo posnemajoče znamke, kot npr. "Hopy", da ne bo izvršbe.

4Tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se to sodbo na stroške toženca objavilo v dnevnih časopisih Delo, Republika in Slovenec ter na Radiu Ognjišče, se zavrne.

5Ugotovi se, da je v preostalem delu tožba umaknjena.

6Začasna odredba opr. št. 8 Pg 355/95 z dne 25.5.1995 ostane v veljavi glede rubeža in izročitve pralnih kroglic, v kolikor so označene z blagovno znamko "Hopla" in posnemajočimi znamkami, kot npr. "Hopy".

7V preostalem delu se ugovoru tožene stranke ugodi in se cit.

začasna odredba razveljavi v delu, ki se nanaša na pralne kroglice z oznakami izven 6. točke te odločbe.

8Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija odločbo v 4. in 8. točki izreka in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da s tožbo zahtevana objava sodbe ni sankcija, ampak gre za restitucijski zahtevek, ki ni sekundarnega pomena (če z drugimi sredstvi ne bi bilo mogoče doseči ustreznega varstva). Tožeča stranka je s tožbo v bistvenem delu uspela, zaradi ostalega dela pa niso nastali posebni stroški, zato je upravičena do povrnitve vseh pravdnih stroškov. Predlaga spremembo napadenega dela sodbe tako, da bo njenima zahtevkoma na objavo sodbe in povrnitev pravdnih stroškov v celoti ugodeno.

Tožena stranka je izpodbijala 1., 2., 3. in 6. točko izreka prvostopne odločbe in v posledici tega tudi odločitev o pravdnih stroških. Pritožbenih razlogov ni navedla. Trdi pa, da blagovne znamke "Hopla" oziroma "Hopy" nikoli ni uporabljala, saj je bilo dokazano, da je uporabljala oznako "Hopy-10", kar je navedeno tudi v obrazložitvi sodbe, ki je tako v nasprotju z izrekom. Odločitev o začasni odredbi je v nasprotju z načelom razpolaganja strank z zahtevki, saj tožeča stranka zahtevka za začasno odredbo ni delno umaknila. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne odločbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

S pritožbo zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo prvostopne sodbe ni. O tem, zakaj predstavlja uporaba znaka "Hopy-10" poseg v blagovno znamko tožeče stranke in zakaj je tožena stranka storila dejanje nelojalne konkurence, ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialnopravne določbe Zakona o industrijski lastnini in Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju: ZVK). Z razlogi in pravnimi stališči sodišča prve stopnje glede tega vprašanja pritožbeno sodišče v celoti soglaša in k njim tudi glede na pritožbeno trditev nima kaj dodati.

Glede odločitve o ugovoru zoper začasno odredbo pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pač sodišče prve stopnje utemeljeno delno ugodilo ugovoru tožene stranke in zato razveljavilo začasno odredbo v obsegu, kolikor se je nanašala še na druge pralne kroglice, ne le na tiste z znakom "Hopla" in posnemajočimi znaki, kot na primer "Hopy".

Pri tem je odločilo v mejah postavljenega zahtevka, ki mu je delno ugodilo, v ostalem delu pa ga zavrnilo.

Pri določitvah, ki jih s pritožbo napada tožena stranka, torej ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče to neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo z njo napadena sodbo in sklep prve stopnje (368. člen ZPP in 2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Pač pa je delno utemeljena pritožba tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem pritožbe tožeče stranke, da je objava sodbe v sredstvih javnega obveščanja, kadar je bilo dejanje nelojalne konkurence storjeno s sredstvi javnega obveščanja, restitucija in ne sankcija, kot je menilo sodišče prve stopnje. Namen objave sodbe namreč ni sankcioniranje storilca dejanja nelojalne konkurence, ampak seznanitev in odprava škodljivih posledic takega dejanja pri tistih osebah, ki jih je doseglo sporočilo, s katerim je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence. Zato to tudi ni nek sekundarni ukrep proti storilcu dejanja nelojalne koknurence, ampak le ena od med seboj enakovrednih oblik restitucije (glej 1. in 2. odst. 26. člena ZVK). Restitucija pa mora biti kolikor je le mogoče ustrezna teži in obsegu dejanja nelojalne konkurence. Ker je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka reklamno sporočilo za pralne kroglice "Hopy-10" objavila le na Radiu Ognjišče, je sodišče druge stopnje ocenilo, da za restitucijo zadošča že objava izreka sodbe v istem sredstvu javnega obveščanja, ne pa tudi v drugih, kot je to zahtevala tožeča stranka. V tem obsegu je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v 4. točki izreka ustrezno spremenilo (4. točka 373. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).

Tožeča stranka je v pravdi uspela z bistvenim delom svojega tožbenega zahtevka in zahtevka za izdajo začasne odredbe. Predvsem pa z delom, s katerim ni uspela, niso nastali prav nobeni posebni stroški. Zato je glede na določbo 3. odst. 154. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh svojih pravdnih stroškov. Isto velja tudi za stroške pritožbenega postopka, v katerem je tožena stranka s svojo pritožbo popolnoma propadla, tožeča stranka pa z bistvenim delom uspela.

Pravdni stroški obsegajo stroške za sodne takse za tožbo, predlog za začasno odredbo, sodbo, sklep o začasni odredbi in sklep o ugovoru zoper začasno odredbo ter stroške in nagrado pooblaščencu tožeče stranke - odvetniku za sestavo tožbe in predloga za začasno odredbo, udeležbo na naroku za glavno obravnavo, poročilo stranki in ugotovitev pravnomočnosti odločbe ter za sestavo pritožbe. Odmerjeni so glede na vrednost spornega predmeta 800.000,00 SIT, v skladu z določbami Taksne tarife iz Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife ter v mejah postavljenega zahtevka tožeče stranke. Izračun je razviden iz stroškovnikov v spisu.