VSC sklep Cp 1688/2002

Pritožba se kot neutemeljena z a v r n e in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se upnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Upnik je predlagal, da sodišče prve stopnje izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatev in sicer naj se dolžniku prepoveduje dajanje monografije Ž. v promet ali nadaljevanje že začetega prometa ali kakršnegakoli razpečevanja. Nadalje naj bi sodišče izdalo sklep, da v kolikor dolžnik krši prepoved dajanja monografije Ž. v promet ali če se kljub prepovedi nadaljuje s prometom monografije, sodišče izreče dolžniku denarno kazen v znesku 7,000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v razlogih za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe ugotovilo, da upnik ni dokazal vseh pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe po določilu čl. 170 Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na strani 35 navedene fotomonografije ne gre za takšen poseg v avtorsko pravico, ki bi opravičeval izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da z objavo fotografije niso kršene upnikove pravice in tudi ni podana verjetnost kršitve izključnih avtorskih pravic upnika, ki so predpisane v čl. 14 do 19 in po čl. 23 in 24 ZASP. Zoper izdani sklep se je pravočasno pritožil upnik. Izpodbijal je izdani sklep iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zmotne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe napravilo v tem, da ni bil namen dolžnika, da so deli upnika v originalu ali reprodukciji dajejo v promet. Resnica je takšna, da je dolžnik izdal doslej 1500 izvodov fotomonografij, namenjenih prodaji. Samo dejstvo, da je fotografija bila objavljena brez dovoljenja avtorja, ne izkazuje niti verjetnost objektivnega in drugega posega v upnikove avtorske pravice. Izpodbijani sklep je spregledal, da upnik uveljavlja tudi kršitev po čl. 19 ZASP, ko je objavljena fotografija skažena, Kristusu manjka del nog in rok in negativ njegovega korpusa ni v celoti viden in se ne ve, kam spada. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa je pritožba mnenja, da nikjer v ZASP ni zaslediti določila, da je namen sicer z objavo avtorskega dela kršenih avtorskih pravic lahko ekskulpacijski razlog za odgovornost kršilcev. Nadalje pritožba našteva, katere so avtorjeve moralne in materialne pravice na avtorskem delu. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba upnika ni utemeljena. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ni izdalo predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji iz 170. čl. ZASP, v katerem je regulirana možnost izdaje začasne odredbe. Takšna možnost je podana takrat, kadar upravičenec izkaže za verjetno, da je njegova izključna pravica iz tega zakona kršena. V takem primeru lahko sodišče na njegov predlog izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po ZASP. Drugače kakor ZIZ zahteva ZASP obstoj le ene predpostavke, to je verjetno kršitve izključne pravice. To v bistvu pomeni obstoj štirih podpogojev, in sicer verjetnost obstoja avtorskega dela ali predmeta sorodnih pravic, verjetnost obstoja izključne pravice, verjetnost imetništva te pravice po predlagatelju in verjetnost kršitve. Obstoj drugih pogojev iz ZIZ pa ni potreben. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne glede na obstoj prvih treh prej navedenih pogojev upnik ni izkazal verjetnosti kršitve njegove izključne avtorske pravice. Iz pritožbenih razlogov je razbrati, da upnik vseskozi najprej zatrjuje, da je dolžnik posegel v njegovo izključno avtorsko pravico iz 19. čl. ZASP. Po tej določbi ima avtor pravico do spoštovanja njegovega dela, ki se kaže v tem, da ima izključno pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi ali ta uporaba lahko okrnili njegovo osebnost. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje pa objava sporne fotografije v sporni fotomonografiji mesta Ž. ne pomeni poseg v izključno pravico avtorja iz 19. čl. ZASP. Pri kršitvi te vrste avtorske moralne pravice gre za neposredne posege v samo delo s tem, da pride do prizadetosti oz. okrnitve avtorjeve osebnosti. Podan mora biti torej neposreden poseg v samo delo. Objava sporne fotografije pa objektivno ne predstavlja takšnega dejanskega stanu, ki bi ustrezal pojmu pravnega standarda skazitve avtorskega dela. Ne glede na kvaliteto objavljene fotografije, ko pritožba trdi, da je z nepopolno fotografijo skaženo avtorjeve delo, pa po zaključku sodišča druge stopnje fotografiranje avtorskega umetniškega dela ne pomeni neposrednega posega v samo avtorjevo stvaritev. Nadalje tudi niso z objavo fotografije kršene avtorjeve materialne pravice na avtorskem delu iz čl. 23 in čl. 24 ZASP. Te kršitve izrecno uveljavlja upnik v svoji pritožbi, na njihovo smiselno kršitev pa je opozoril tudi že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe. Po čl. 23, ki ureja pravico do reproduciranja, je ta pravica izključna pravica, ki se kaže v tem, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali drugem primerku, ne glede na vrsto postopka in primerka ali njihovo število. Delo se reproducira zlasti v obliki grafičnega razmnoževanja, tridimenzionalnega razmnoževanja, zgraditve oz. izvedbe arhitekturnega objekta, fotografiranje, tonskega ali vizualnega snemanja ter shranitve v elektronsko obliko. Sama objava fotografije avtorjevega dela, ki ga v naravi predstavlja, kot to trdi upnik, bronasti kip, pa ne predstavlja takšnega posega v pravico reproduciranja, ki bi utemeljeval uporabo izdane začasne odredbe. Avtorjevo delo, ki ga ponazarja kip K., bi se tako reproduciral zlasti v obliki tridimenzionalnega razmnoževanja kipca z istimi potezami, kot jih vsebuje zaščiteno avtorsko delo. Po zaključku sodišča druge stopnje tudi z objavo sporne fotografije v fotomonografiji mesta Ž. dolžnik ni posegel v pravico distribuiranja kot izključno avtorjevo materialno pravico varovano v 24. čl. ZASP. Pravica do distribuiranja je izključna pravica, da se izvirnik ali primerki dela dajo v promet s prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice ali s tem namenom ponudijo javnosti. Zgolj objava fotografije kiparskega avtorskega dela pa ne pomeni, da so s primerki dela dajali v promet s tem, ko je bila njegova fotografija objavljena v sporni fotomonografiji. Ker tako upnik ni izkazal kršitve ali za verjetno kršitve izključne avtorske pravice, je zato sodišče druge stopnje pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V kolikor pa avtor uveljavlja kršitve kakšne druge osebnostne pravice, pa predlog o tem nima razlogov o dejstvih. Sodišče druge stopnje je zato sprejelo to odločitev ob uporabi 2. tč. 365. čl. ZPP. Pri tem je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s čl. 170 ZASP in 17 ZIZ, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl.ZPP). Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. v zvezi s čl. 165 ZPP).