VSL sodba I Cpg 855/2009

1Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v znesku 17.632,32 EUR (prej 4.225.411,90 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 1999 dalje (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15-ih dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.296,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožila tožeča stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

Pritožba tožeče stranka je bila 25. avgusta 2009 vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila 10. septembra 2009, torej dan po preteku 15-dnevnega roka za odgovor na pritožbo. Ker je bil odgovor na pritožbo prepozen, ga pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni smelo upoštevati.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka, ki je bila brez utemeljenega razloga odpoklicana z mesta člana uprave tožene stranke, uveljavlja pravico do odpravnine na podlagi 2. odstavka 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93, 29/94, 82/94 in 20/98 - ZGD) in od tožene stranke zahteva izplačilo odpravnine v višini šestkratne povprečne mesečne plače v obdobju, ko je opravljala funkcijo člana uprave. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je določba 2. odstavka 250. člena ZGD kogentna le v delu, v katerem določa najvišji znesek odpravnine, in da je v konkretni zadevi kot materialnopravno podlago tožbenega zahtevka treba upoštevati določbo 1. odstavka 13. člena Pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: pogodba), ki sta jo 07. 07. 1999 sklenili pravdni stranki in ki se glasi:

V primeru razrešitve člana uprave pred potekom mandata brez utemeljenega razloga ali zaradi združitve oziroma prenehanja družbe po njeni lastni volji, ima le-ta pravico do razporeditve na drugo delovno mesto v najvišjo skupino po veljavni kolektivni pogodbi

ali

pa pravico do nadomestila plač v višini najmanj šestkratne

neto

zadnje mesečne plače oziroma najvišjo odpravnino v skladu z zakonskimi določili, ki bi oziroma bodo veljali v času prekinitve pogodbe.

Sodišče prve stopnje je v okviru trditev pravdnih strank ugotovilo, da sta med pravdnima strankama sporni le dve vprašanji, in sicer, (1) ali sta pravica tožeče stranke do razporeditve na drugo delovno mesto in njena pravica do nadomestila plač alternativni obveznosti tožene stranke, in, (2) ali bi moralo v zvezi z višino nadomestila namesto »neto« pisati »bruto«. Na obe vprašanje je sodišče prve

stopnje dalo negativni odgovor – ugotovilo je torej, da je bil skupni namen pogodbenih strank, da predčasno razrešenemu članu uprave

poleg

razporeditve na drugo delovno mesto pripada tudi odpravnina v višini šestkratne

neto

zadnje mesečne plače.

Slednjo ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbi izpodbija tožeča stranka. Navaja, da iz določbe 1. odstavka 13. člena pogodbe nedvoumno izhaja, da gre razrešenemu članu uprave najvišja odpravnina v skladu z zakonskimi določili, in da je tedaj veljavni 2. odstavek 250. člena ZGD za takšne primere določal odpravnino v višini največ šestkratne povprečne mesečne plače, ki jo je član uprave dosegel v zadnjih mesecih. Dodaja, da je treba 1. odstavek 13. člena pogodbe razlagati tako, da razrešenemu članu uprave pripada šest neto plač ali najvišja zakonska odpravnina, pač tista, ki je višja.

Vsebino pogodbenega določila kot konkretnega in posamičnega pravnega pravila lahko sodišče ugotavlja le po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva. Zato bi v konkretnem primeru tožeča stranka morala zatrjevati, da ji po pogodbi, ki pomeni materialnopravno podlago vtoževane odpravnine, gre najvišja odpravnina v skladu z določbo 2. odstavka 250. člena ZGD. Temu trditvenemu bremenu pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zadostila, saj je tedaj zatrjevala le, da ji gredo bruto zneski spričo različnega tolmačenja v zvezi z davčnimi obveznostmi in prispevki v času sklepanja pogodbe. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožeča stranka pri utemeljitvi tožbenega zahtevka sklicevala le na zakonsko pravno podlago in v skladu z zakonskim določilom tudi izračunala višino odpravnine. Ker se tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala na pogodbeno določilo v delu, ki glede višine odpravnine napotuje na uporabo zakonskega določila, v pritožbenem postopku pa tudi ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pomenijo obravnavane pritožbene navedbe tožeče stranke nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP. Teh pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati. Zato je ta pritožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

V nadaljevanju je pritožbeno sodišče opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru uradoma upoštevanih razlogov (2. odstavek 350. člena ZPP) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. V konkretni zadevi je materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka pogodbeno določilo. Vsebino tega določila je sodišče prve stopnje ugotavljalo in zaključilo, da pripada tožeči stranki na podlagi pogodbe poleg razporeditve na drugo delovno mesto tudi odpravnina v višini šestkratne

neto zadnje mesečne plače

. Tožeča stranka ne v tožbi ne kasneje ni navedla višine zadnje neto mesečne plače, čeprav jo je tožena stranka na to opozorila že v odgovoru na tožbo. V tem smislu zato pogodbena podlaga tožbenega zahtevka za tožečo stranko ni mogla pomeniti presenečenja, sodišče prve stopnje pa v tej smeri tudi ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva v smislu 285. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni navedla višine zadnje neto mesečne plače, je njen tožbeni zahtevek glede višine nesklepčen in ga je zato treba zavrniti. Čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Posledično se pritožbeno sodišče tudi ni opredeljevalo do pritožbenega očitka, ki se nanaša na vprašanje, ali dejstvo, da je tožeča stranka leto dni po razrešitvi prejemala višjo plačo, kot bi ji šla na podlagi 1. odstavka 13. člena pogodbe, pomenilo nadomestno izpolnitev obveznosti izplačila odpravnine. Če na podlagi trditev tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, kolikšna odpravnina bi ji šla na podlagi 1. odstavka 13. člena pogodbe, tudi ni mogoče ugotavljati, ali je bila ta obveznost tožene stranke izpolnjena z nadomestno izpolnitvijo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče prepoznega odgovora na pritožbo tožene stranke v skladu z določbo 2. odstavka 344. člena ZPP ni smelo upoštevati, je bil kot tak za pritožbeni postopek nepotreben (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tudi tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.