VSM sodba in sklep I Cp 2306/2006

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

v prvem odstavku izreka s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke na parc. št. 487/2, pri vl. št. 507, k.o. P in na parc. št. 543 ,544 in 545 pri vl. št. 378, k.o. B. ter v celoti na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo, zavrne;

v prvem odstavku izreka glede ugotovitve lastninske pravice tožeče stranke na parc. št. 459/61, 459/62, 459/64 in 459/99, pri vl. št. 76, k.o. Ž. ter na parc. št. 534/189 pri vl. št. 566, k.o. B. in v drugem odstavku izreka glede odločitve o stroških postopka r a z v e l j a v i ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da so parcele št. 487/2 pri vl. št. 507, k.o. P., parc. št. 459/61, 459/62, 459/64, 459/99 pri vl. št. 76, k.o. Ž., parc. št. 543, 544, 545 pri vl. št. 378, k.o. B. in parc. št. 534/189 pri vl. št. 566, k.o. B., last tožeče stranke, kar je tožena stranka dolžna priznati in izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo (prvi odstavek izreka sodbe). Hkrati je še odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 702,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V njej navaja, da je v predmetni zadevi nesporno, da je obravnavane nepremičnine pridobila na odplačen način z lastnimi sredstvi na podlagi kupoprodajnih pogodb od fizičnih oseb, v letih 1963 do 1984. Iz z.k. izpiskov za nepremičnine, pripisane k vl. št. 507, k.o. P. in vl. št. 378, k.o. B., izhaja, da pri le-teh nikoli ni bila vknjižena pravica uporabe in s tem povezana družbena lastnina. Iz. z.k. izpiskov za vl. št. 76 k.o. Ž. in vl. št. 566, k.o. B. pa je razvidno, da je bila v letu 1999 opravljena vknjižba lastninske pravice na toženo stranko na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini – ZLNDL. Te vknjižbe tožeča stranka nikoli ni izpodbijala, kar bi morala storiti z vložitvijo ustrezne izbrisne tožbe ne pa z ugotovitveno lastninsko tožbo. Zaradi navedenega je po mnenju tožene stranke tožba tudi nesklepčna, o tem ugovoru (nesklepčnosti) pa sodba ne vsebuje razlogov. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo relevantnega zemljiškoknjižnega stanja spornih kmetijskih zemljišč. Nadalje navaja, da je z vsemi nepremičninami gospodarila kot lastnik ter jih vsakoletno obdelovala in uporabljala za gojitvene namene divjadi. O navedenih ključnih dejstvih izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepremičnino pri vl. št. 507 k.o. P. je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo kot kmetijsko zemljišče, saj na njem že več let stoji lovski dom ... in je dejansko bilo gradbeno zemljišče že v času uveljavitve Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije – ZSKZ. Prvostopenjsko sodišče tudi ni presojalo ugovora tožene stranke v smeri priposestvovanja spornih kmetijskih zemljišč, zaradi česar je ponovno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno zmotno se je prvostopenjsko sodišče pri utemeljevanju sprejete odločitve sklicevalo na ustavno odločbo U-I-78/93, ne vmesno oz. izven konteksta za obravnavano zadevo pa na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 219/2000. Zaradi vsega navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. v kolikor so podani pogoji, opravi pritožbeno obravnavo ter izda zavrnilno sodbo, tožečo stranko pa zaveže k povrnitvi vseh pravdnih stroškov tožene stranke.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Materialnopravna podlaga, na kateri temelji tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah in na katerega se je oprlo tudi prvostopenjsko sodišče, je 14. člen ZSKZ. Slednji določa, da postanejo kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) oziroma po Zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92), ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona (zakon je stopil v veljavo dne 11.03.1993) last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino.

Glede na zgoraj citirano določilo ZSKZ je pogoj za prehod lastninske pravice na tej podlagi na Republiko Slovenijo (oz. občine) ugotovitev, da je bila nepremičnina v času uveljavitve tega zakona opredeljena kot kmetijsko zemljišče ter da je bila v družbeni lastnini. Medtem ko med pravdnima strankama z izjemo ene nepremičnine (parc. št. 487/2, vl. št. 507, k.o. P.) ni sporno, da gre pri obravnavanih nepremičninah za kmetijska zemljišča, pa je sporno, ali gre za zemljišča, ki so bila ob uveljavitvi ZSKZ v družbeni lasti ali ne. Prvostopenjsko sodišče je ugovore tožene stranke zavrnilo ter zaključilo, da na spornih nepremičninah ni imela lastninske pravice temveč jih je uporabljala in z njimi upravljala v okviru družbene lastnine.

V tej zvezi pa je pritrditi pritožbi, da je takšen zaključek, glede na izvedene listinske dokaze deloma zmoten, deloma preuranjen, hkrati pa premalo obrazložen. Pravilno je sicer prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da je pravno nepomembno, ali so lovske organizacije pridobile pravico uporabe na kmetijskih oz. gozdnih zemljiščih odplačno ali neodplačno (takšna razlaga je splošno sprejeta v sodni praksi), neobrazloženo pa je ostalo (in kar je v zadevi bistvenega pomena), na podlagi česa je zaključilo, da so bila sporna zemljišča v obdobju pred 11.03.1993 v družbeni lastnini. Iz razlogov sodbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka vpogledalo v zemljiškoknjižne izpiske ter v kupoprodajne pogodbe za sporna zemljišča, vendar ni zaključkov o njihovi vsebini.

Pritožbeno sodišče po vpogledu v zemljiškoknjižne izpiske, katere sta v potrditev svojih navedb predložili obe stranki, ugotavlja, da je bila lastninska pravica na toženo stranko vknjižena na dveh različnih podlagah, kar pojasnjuje tudi tožena stranka sama.

Pri nepremičninah parc. št. 487/2 pri vl. št. 507 k.o. P. ter parc. št. 543, 544, in 545 pri vl. št. 378 k.o. B., sta kot podlagi za vknjižbo navedeni (zgolj) kupni pogodbi, in sicer z dne 1.9.1968 oz. z dne 4.5.1973, na podlagi katerih je na toženko vknjižena lastninska pravica. Na teh nepremičninah je torej tožena stranka neposredno pridobila lastninsko pravico že dosti pred uveljavitvijo ZSKZ. Družbena lastnina pri le-teh v obdobju do uveljavitve ZSKZ ni bila vknjižena, tovrstnih zatrjevanj tožene stranke pa, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, tožeča stranka tekom postopka ni prerekala. Ker je tožbeni zahtevek glede ugotovitve lastninske pravice na teh parcelah neutemeljen že zaradi pravkar povedanega, ni v ničemer odločilno dejstvo, ali je šlo pri parceli št. 487/2 vl. št. 507, k.o. P., za kmetijsko zemljišče ali za gradbeno parcelo. Zato je sodišče druge stopnje v navedenem obsegu na podlagi pravilne uporabe materialnega prava ter ugotovljenih pravno odločilnih dejstev izpodbijano sodbo spremenilo skladno z določilom druge alineje 358. člena ZPP (prva alineja izreka te odločbe).

Pri nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 76, k.o. Ž. in vl. št. 566, k.o. B., je iz zemljiškoknjižnih izpiskov razvidno, da je bila lastninska pravica tožene stranke vknjižena na podlagi kupoprodajnih pogodb (z dne 15.4.1981 oz. 13.7.1984) in 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini – ZLNDL. Na podlagi citiranega določila nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. Slednje bi sicer kazalo na to, da je tožena stranka na podlagi navedenih kupoprodajnih pogodb ob njihovi sklenitvi na teh zemljiščih pridobila zgolj pravico uporabe (in da je torej šlo za družbeno lastnino), kar je v nasprotju z zatrjevanjem tožene stranke, da se je tudi na teh parcelah od prejšnjih lastnikov - fizičnih oseb prenesla nanjo lastninska pravica, ki pa se je zaradi takratnega družbenoekonomskega sistema v zemljiški knjigi vknjižila kot pravica uporabe. V tem delu pa takšnih, v postopku pravočasno postavljenih trditev, ki jih toženka izpostavlja tudi v pritožbi, ni moč preveriti, saj sodba o teh okoliščinah nima razlogov, predmetne prodajne pogodbe, v katere naj bi sodišče prve stopnje sicer vpogledalo, pa se ne nahajajo v spisu (niti niso navedene na seznamu prilog spisa). Zato zaključka prvostopenjskega sodišča, da so bile ob uveljavitvi ZSKZ navedene nepremičnine v družbeni lastnini, ni moč preizkusiti, s tem pa je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je imelo skladno z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP za posledico razveljavitev tega dela odločitve, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških (druga alineja izreka te odločbe).

V tej zvezi pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je zmotno stališče pritožbe, da bi morala tožeča stranka ti vknjižbi lastninske pravice, v kolikor meni, da sta materialnopravno zmotni, izpodbijati z izbrisno tožbo. Na podlagi slednje bi se namreč (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku) vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje in bi bili torej ponovno kot lastniki vpisani pravni predniki tožene stranke, ki so bili po njenih zatrjevanjih fizične osebe. V takšni situaciji pa tožeča stranka ne bi imela podlage za pridobitev lastninske pravice na podlagi 14. člena ZSKZ. Zato je v obravnavanem primeru ustrezna oblika pravnega varstva prav tožba na ugotovitev lastninske pravice, vložena proti zemljiškoknjižnemu lastniku – toženi stranki.

Utemeljeno pa pritožba nadalje še izpostavlja, da je materialnopravno zmotno sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, s katerim se zahteva izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. V obravnavani zadevi tožeča stranko zatrjuje izviren način pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi zakona. Kadar pa lastninska pravica nastane na tak način (originalno), je pravilen zgolj ugotovitveni zahtevek. Pravica se namreč takšnem primeru pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika, pri čemer je vknjižba v zemljiško knjigo deklaratornega značaja. Ravno nasprotno pa se z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine (do takšnega zahtevka bi bila tožeča stranka upravičena le v primeru, če bi bila tožena stranka takšen razpolagalni posel dolžna opraviti oz. bi se to v korist tožeče stranke zavezala storiti), prenaša lastninska pravica po volji dosedanjega imetnika, za pridobitev lastninske pravice pa je potrebna še vknjižba v zemljiško knjigo, ki je v tem primeru konstitutivnega značaja. K temu je zgolj še dodati, da bi vknjižbo lastninske pravice tožeča stranka v primeru uspeha dosegla na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe (3. tč. 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi). Navedeno je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe tudi tudi v tem delu, skladno z določilom pete alineje 358. člena ZPP (prvi odstavek izreka te odločbe).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati tožbeni zahtevek zgolj še v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke na parc. št. 459/61, 459/62, 459/64 in 459/99, pri vl. št. 76, k.o. Ž. ter na parc. št. 534/189 pri vl. št. 566, k.o. B., ter upoštevajoč trditveno podlago pravdnih strank ugotoviti vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva (na katera pritožbeno sodišče napotuje v zgornji obrazložitvi) in na tej podlagi sprejeti materialnopravne zaključke.

O stroških postopka s pritožbo ni bilo odločeno, ker le-ti niso bili priglašeni.