VSRS Sodba II Ips 190/2011

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnica je s tožbo od sodišča zahtevala, naj toženki naloži, da se je dolžna izseliti iz triinpolsobnega stanovanja v izmeri 105,86 m2, ki se nahaja v IV. nadstropju stanovanjske hiše ... in ga izpraznjenega svojih stvari ter drugih oseb izročiti v posest tožnici. Od sodišča je zahtevala, naj toženki naloži plačilo uporabnine v znesku 5.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Toženka pa je z nasprotno tožbo od sodišča zahtevala, naj tožnici naloži, da z njo sklene najemno pogodbo, in sicer primarno za profitno, podrejeno pa za neprofitno najemnino.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku za izpraznitev stanovanja ugodilo, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo uporabnine. Zavrnilo je tudi primarni in podrejeni zahtevek iz nasprotne tožbe za sklenitev najemne pogodbe. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Zoper takšno odločitev je toženka vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 129/2010 revizijo dopustilo glede vprašanj:

- ali je ob v sodni praksi sprejetem stališču, da je mogoče sklenitev najemne pogodbe zahtevati najpozneje z nasprotno tožbo v pravdi za izselitev, dopustno v primerih, ko nasprotna tožba ni mogoča, ker z njo ne bi bila tožena prava stranka (npr. le eden od solastnikov spornega stanovanja) in je toženec zato vložil samostojno tožbo z zahtevkom za sklenitev najemne pogodbe, o izpraznitvenem zahtevku odločiti pred pravnomočnostjo odločitve o tem zahtevku?

- ali lahko lastnik stanovanja s tožbo po določbi osmega odstavka 173. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) v primeru, ko nadomestilo iz tretjega odstavka istega člena za rešitev zgolj svojega stanovanjskega vprašanja prejme tisti zakonec, ki je najemnik stanovanja, zahteva izselitev njegovega razvezanega zakonca?

4Na podlagi tega sklepa je toženka vložila revizijo. V reviziji navaja, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 217/95 že odločilo, da se lahko zahtevku za izpraznitev stanovanja tožena stranka upre z nasprotnim zahtevkom za sklenitev najemne pogodbe, tega pa toženka v obravnavani zadevi ni mogla narediti, ker jo toži le eden od solastnikov. Poudarja, da je zato vložila novo tožbo zoper vse solastnike stanovanja. Opozarja, da sodišče kljub temu, da je predlagala prekinitev oziroma združitev zadev, temu njenemu predlogu ni ugodilo. Meni, da je ta odločitev napačna, ker ob morebitni drugačni odločitvi v drugi pravdi, te rešitve v tej pravdi ne bo več mogla uveljaviti in se sklicuje na članek Polone Kukovec (Drugačna rešitev predhodnega vprašanja v glavnem postopku kot obnovitveni razlog?, Pravna praksa, št. 5/2010, str. 22 in nsl). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se toženka ni bila dolžna izseliti, ker je treba šteti, da je njen mož s tem, ko se je iz stanovanja izselil, soglašal, da toženka ostane najemnik stanovanja. Odločilo je, da ugodnosti, ki jih je na podlagi tretjega odstavka 173. člena SZ-1 prejel bivši mož, toženki ne nalagajo obveznosti. Toženka opozarja, da je sodišče druge stopnje o utemeljenosti zahtevka za izpraznitev stanovanja sprejelo drugačno odločitev od sodišča prve stopnje, da pa je ta napačna in je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje. Opozarja, da je že Ustavno sodišče odločilo, da je treba zakonce obravnavati drugače kot navadne oziroma druge souporabnike stanovanja in se sklicuje na odločbo št. U-I-128/08. Poudarja, da pri izkoriščanju ugodnosti za nakup drugega stanovanja ni sodelovala, da pa tudi denacionalizacijski upravičenci oziroma novi lastniki zaradi tega niso imeli nobenih obveznosti. Meni, da je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo pravilno, nato pa zahtevku ugodilo iz drugih razlogov, za katere pa sodišče druge stopnje pravilno odloči, da niso bili utemeljeni. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi.

5Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko nista ugodili predlogu toženke za prekinitev postopka oziroma združitev te pravde s pravdo, v kateri je toženka tožbo za sklenitev najemne pogodbe vložila zoper vse solastnike stanovanja. Vrhovno sodišče je res v zadevi II Ips 217/95 zavzelo stališče, da tožena stranka v pravdi za izselitev z vložitvijo nasprotne tožbe še lahko prepreči domnevo, da je v stanovanju brez pravnega naslova. Res je tudi, da v obravnavanem primeru toženka ne more uspešno vložiti takšne nasprotne tožbe, ker na strani tožeče stranke ni vseh solastnikov stanovanja. Vendar sodišči prve in druge stopnje, kljub temu, da je bil zaradi napačne pasivne legitimacije zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnjen, nista samodejno šteli, da je toženka v stanovanju brez pravnega naslova, kar bi narekovalo takojšnjo ugoditev zahtevku za izpraznitev stanovanja. Kljub temu sta presojali, ali ima toženka pravico do sklenitve najemne pogodbe, vendar kot predhodno vprašanje. Toženka nima prav, ko opozarja, da bi moralo sodišče obvezno prekiniti postopek zaradi rešitve tega predhodnega vprašanja v drugi pravdi. Prekinitev postopka je obvezna le v izjemnih primerih, ko pravdno sodišče res ne sme samo reševati predhodnega vprašanja, sicer pa je to le vprašanje smotrnosti in pa seveda pravne varnosti(1). Odločitev sodišča o predhodnem vprašanju pa je podvržena pritožbenemu in seveda tudi revizijskemu preizkusu. Vrhovno sodišče je zato v nadaljevanju presojalo, ali je sodišče druge stopnje predhodno vprašanje rešilo pravilno.

8V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- da je bil bivši mož toženke imetnik stanovanjske pravice in je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona z Občino ... dne 3. 7. 1992 sklenil najemno pogodbo;

- da sta se s toženko razvezala 12. 9. 1991 vendar sta po razvezi vse do oktobra 2008 skupaj s hčerkama še živela v spornem stanovanju;

- da sta 3. 4. 1991 na Temeljnem sodišču v Ljubljani sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja, v katerem sta se dogovorila, da bosta sporno stanovanje zamenjala za dve manjši stanovanji, da se mož zaveže iz stanovanja izseliti v roku 15 dni, ko mu bo ponujeno drugo manjše stanovanje, v istem roku pa se je dolžna izseliti tudi toženka, s tem da rok prične teči od dneva podpisa pogodbe o zamenjavi stanovanja, da pa drugega sporazuma v zvezi s tem vprašanjem bivša zakonca nista sklenila niti nista začela nepravdnega postopka;

- da je bivši mož brez sodelovanja toženke izkoristil ugodnost po drugem in tretjem odstavku 173. člena SZ-1, da mu je bila 10. 5. 2006 izdana odločba o dodelitvi sredstev in posojila in da se je iz stanovanja izselil 4. 10. 2008.

9SZ-1 v osmem odstavku 173. člena določa, da se je najemnik, ki kupuje drugo stanovanje ali gradi hišo, dolžan z osebami, ki skupaj z njim uporabljajo stanovanje, izseliti iz stanovanja, v katerem biva, najkasneje v roku enega leta od prejetja ugodnosti iz tretjega odstavka tega člena. Po poteku tega roka pa lahko lastnik stanovanja zahteva od najemnika plačilo prosto oblikovane najemnine in izselitev najemnika s tožbo pri sodišču splošne pristojnosti. Sodišče druge stopnje je odločilo, da se je toženka dolžna izseliti iz stanovanja na podlagi te določbe.

10Ustavno sodišče je res v odločbi št. U-I-128/08, na katero se sklicuje toženka v reviziji, obrazložilo, da je prenos najemnega razmerja na drugega člana družine ukrep zagotavljanja socialne funkcije stanovanja in s tem socialne varnosti najemnika in njegove družine ter da stanovanje ni le bistvena sestavina osebnega, temveč tudi družinskega socialnega položaja, ki ga je država dolžna varovati (tretji odstavek 53. člena Ustave). V tej odločbi je tudi poudarilo, da je imel zakonec v primerjavi z drugimi souporabniki stanovanja v vseh stanovanjskopravnih ureditvah boljši pravni položaj, saj je imel pravice, primerljive pravicam imetnika stanovanjske pravice oziroma kasneje najemnika stanovanja. Ustavno sodišče je opozorilo, da je to razvidno tudi iz pravne ureditve, po kateri po razvezi zakonske zveze najemnik stanovanja ne ostane nujno tisti od zakoncev, ki je najemno pogodbo podpisal. V zadevi U-I-128/08 je tako Ustavno sodišče odločilo, da zakonec za razliko od ostalih članov družine lahko od lastnika denacionaliziranega stanovanja po smrti najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice – zahteva sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino.

11Toženka se sklicujoč na to določbo Ustavnega sodišča zavzema za takšno razlago osmega odstavka 173. člena SZ-1, po kateri se obveznost izselitve iz stanovanja ne sme raztezati tudi na bivšega zakonca, če ni sodeloval v postopku pridobivanja ugodnosti za nakup drugega stanovanja po drugem in tretjem odstavku 173. člena SZ-1. Tako kot sodišče druge stopnje, tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi takšna razlaga porušila ravnotežje, do katerega je lastninska pravica lahko še omejena z njeno socialno funkcijo. Z določbo 173. člena SZ-1 je namreč zakonodajalec želel uravnovesiti pravni položaj lastnika denacionaliziranega stanovanja ne eni strani in pravni položaj najemnika in drugih souporabnikov stanovanja na drugi strani. S podelitvijo ugodnosti iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 je zakonodajalec najemniku v denacionaliziranem stanovanju olajšal nakup drugega stanovanja vendar z obveznostjo izselitve vseh uporabnikov stanovanja zato, da bi zavaroval lastninsko svobodo denacionalizacijskih upravičencev, katerim je bilo najemno stanovanje vrnjeno v last. Pri odločanju o višini nadomestila in posojila iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1 pristojno ministrstvo upošteva tudi, kakšno stanovanje bo najemnik kupil glede na število oseb, ki skupaj z najemnikom bivajo v stanovanju(2), s čimer država tudi varuje družinski socialni položaj. Zakonec ima ob razvezi ali po razvezi na voljo vrsto zahtevkov, s katerimi lahko zavaruje svoj pravni položaj proti bivšemu zakoncu. Pričakovanje toženke, da bo posledice tega, da teh možnosti ni izkoristila, prevzela država, pa po oceni Vrhovnega sodišča presega obveznosti, ki jih državi nalagajo ustavne določbe v zvezi z zagotavljanjem socialne varnosti najemnika in njegove družine.

12Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje na obe v dopuščeni reviziji izpostavljeni vprašanju pravilno odgovorilo, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): S. Triva, V. Delajac, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, šesta izdaja, Narodne novine, Zagreb 1986, str. 463. Avtorji kot primer navajajo odločanje o neveljavnosti predhodno sklenjene zakonske zveze enega od zakoncev v postopku za razveljavitev zakonske zveze.

Op. št. (2): B. Starič Strajnar, Uvodna pojasnila k stanovanjskemu zakonu, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 73.