VSRS Sodba III Ips 8/2012

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 748,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke ter obstoj nasprotne terjatve. Terjatvi je pobotalo in tožbeni zahtevek za plačilo 109.588,57 EUR zavrnilo. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko odločitev spremenilo le glede stroškov postopka, v preostalem delu pa jo je potrdilo.

2Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 86/2011-6 z dne 15. 11. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- Ali je prodajalec upravičen do razlike kupnine po kritni prodaji po 505. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), če kritno prodajo izvede pred razdrtjem pogodbe oziroma v trenutku, ko se stranki osnovnega pogodbenega razmerja še dogovarjata o izpolnitvi?

- Ali je tožena stranka opravila kritno prodajo na primeren način?

- Ali je bil predlog tožeče stranke, da sodišče postavi izvedenca v ponovljenem postopku, zavrnjen v skladu z določbami ZPP?

3Na podlagi navedenega sklepa tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje oziroma sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o nakupu in dobavi blaga (v nadaljevanju prodajna pogodba). Tožena stranka kot prodajalec je prodajala oblačila jesensko – zimske kolekcije 2002/2003 različnih dobaviteljev. Tožeča stranka kot kupec je z avansom plačala kupnino za celotno blago. Zavezala se je, da ga bo prodajala v svoji trgovini na drobno v prodajnem centru B., v prostorih, ki so prilagojeni zahtevam dobaviteljev, imetnikov posameznih blagovnih znamk.

- Tožeča stranka zaradi finančnih težav prodajnega centra ni odprla. Zahtevam posameznih dobaviteljev po prodaji blaga v za to posebej urejenih prostorih ni mogla zadostiti. O teh okoliščinah je julija 2002 obvestila toženo stranko.

- Tožena stranka je 30. 8. 2002 tožečo stranko obvestila, da ji blaga (zaradi zahtev dobaviteljev o načinu prodaje blaga) kljub plačilu avansa ne more dostaviti ter da ima možnost prodati blago po polovični ceni drugemu kupcu. Tožeča stranka je toženi stranki z dopisom z dne 10. 9. 2002 predlagala, naj ji blago dobavi ob zavezi, da tožeča stranka blaga ne bo prodala izven primernih prostorov. Tožena stranka ji blaga ni dobavila.

- Tožena stranka je 12. 9. 2002 opravila kritno prodajo blaga (nekaterih znamk oblačil) z družbo A. d. d. Z njo se je dogovorila, da bo blago prodala po ceni, ki je veljala za tožečo stranko, vendar pa bo cena naknadno znižana, če kupec po kritni prodaji do 31. 10. 2002 ne bo mogel prodati blaga.

- Tožena stranka je 24. 10. 2002 odstopila od prodajne pogodbe.

- 11. 11. 2002 je tožena stranka z družbo A. d. d. sklenila aneks k pogodbi o kritni prodaji in za neprodana oblačila priznala do 70 % popust. Do 70 % popust za nekatere znamke oblačil je družbi A. d. d. priznala tudi s pogodbo kritni prodaji z dne 20. 11. 2002. Možnosti, da bi dosegla višjo kupnino za blago, tožena stranka ni imela.

7Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da ima tožeča stranka pravico do vrnitve plačanega avansa, tožena stranka pa pravico do povrnitve škode v višini razlike med kupnino, ki je bila dogovorjena s pogodbo, in kupnino, ki jo je dobila na podlagi kritne prodaje. Kritna prodaja je bila po mnenju sodišč upravičena, primerna in pravočasna. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z izvedencem ekonomske stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka, ker naj ne bi bil potreben, sodišče druge stopnje pa je navedlo, da ga je tožeča stranka predlagala prepozno ter da dokazni predlog ni bil primeren.

8Revizijski očitek relativne bistvene kršitve določb ZPP v zvezi z zavrnitvijo dokaza za postavitev izvedenca ekonomske stroke ni utemeljen. Stranka sicer lahko navaja nova dejstva in predloži nove dokaze tudi kasneje (po prvem naroku za glavno obravnavo), vendar le, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno (četrti odstavek 286. člena ZPP). Držijo revizijske navedbe, da se v prvotnem sojenju sodišči prve in druge stopnje z vprašanjem izpolnjevanja pogojev za kritno prodajo po 505. členu OZ nista ukvarjali ter da je kot ključno to vprašanje opredelilo šele Vrhovno sodišče (sklep III Ips 113/2009 z dne 9. 3. 2010), ki je odločbi sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Kljub temu pa bi morala tožeča stranka za to, da bi v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP prepozno predlagan dokaz opravičila, že pred sodiščem prve stopnje pojasniti, zakaj dokaza za postavitev izvedenca ni predlagala prej. Tega ni storila. V ponovljenem postopku je na naroku za glavno obravnavo z dne 3. 9. 2010 le predlagala, „da se izvede dokaz z izvedencem ek. stroke, ki naj oceni vrednost blaga, ki je bil v septembru 2002 prodan po pogodbi o kritni prodaji A.“. Tožena stranka je predlogu ugovarjala zaradi prekluzije, tožeča stranka pa kljub ugovoru ni pojasnila, zakaj naj njena krivda za prepozno predlaganje dokaza ne bi bila podana. To je prvič storila šele v pritožbi, kar pa je prepozno. Stranka mora namreč z naknadnim predlaganjem dokazov izkazati tudi odsotnost krivde za zamudo.(1) Glede na izostanek vsakršnega pojasnila tožeče stranke o odsotnosti njene krivde za zamudo pri predložitvi dokaza je bil njen dokazni predlog tako pravilno zavrnjen.

9Preostali dopuščeni vprašanji (s katerima tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmoten uporabe materialnega prava) se nanašata na dovoljenost kritne prodaje ter na njeno primernost. Kritno prodajo ureja 505. člen OZ. Če je predmet prodaje neka količina po vrsti določenih stvari in kupec ne izpolni svoje obveznosti pravočasno, jih sme prodajalec prodati zaradi kritja ter zahtevati razliko med kupnino, določeno po pogodbi, in kupnino pri kritni prodaji (prvi odstavek 505. člena OZ).

10Kot je bilo že pojasnjeno, je Vrhovno sodišče v tej zadevi že odločalo. S sodbo in sklepom III Ips 113/2009 z dne 9. 3. 2010 je razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki se je nanašal na plačilo 109.588,57 EUR, ki ga je morala izvršiti tožena stranka, in v tem delu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V odločbi je pojasnilo, da imata pravdni stranki ena proti drugi denarna zahtevka. Tožeča stranka ima pravico od tožene stranke zahtevati vrnitev nevrnjenega dela avansa, tožena stranka pa od tožeče stranke plačilo razlike med kupnino določeno v pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, ter kupnino, dobljeno na podlagi kritne prodaje. Na prvo dopuščeno vprašanje (vprašanje glede dovoljenosti kritne prodaje) je tako Vrhovno sodišče odgovorilo že v odločbi III Ips 113/2009. Pri odločanju o tem, glede katerih vprašanj bo dopustilo revizijo, se mora Vrhovno sodišče v veliki meri opreti na navedbe predlagatelja. Ob presoji utemeljenosti predloga za dopustitev revizije namreč nima vpogleda v spis, zato se lahko šele v postopku odločanja o dopuščeni reviziji izkaže, da dopuščena pravna vprašanja niso pomembna oziroma, da je bilo na njih že odgovorjeno (kar se je zgodilo v tem primeru).

11Način kritne prodaje blaga je bil primeren in opravljen v skladu z drugim in tretjim odstavkom 505. člena OZ (v primernem roku, na primeren način in po obvestitvi tožeče stranke). Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožena stranka tožečo stranko o nameravani kritni prodaji obvestila 30. 8. 2002 in tako izpolnila svojo obveznost iz tretjega odstavka 505. člena OZ. Blago je prodala v primernem roku po tem, ko je o nameravani prodaji obvestila tožečo stranko, saj je med notifikacijo tožeče stranke in prodajo blaga minilo skoraj dva tedna. Da bi si tožeča stranka v vmesnem času prizadevala najti ugodnejšega kupca, niti ni bilo zatrjevano. Način kritne prodaje (prodaja določenega blaga s 70 % popustom) je bil glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da si je tožena stranka prizadevala najti ugodnejšega kupca in da višje kupnine ni mogla doseči, primeren. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da tudi v primeru neprimerne oprave kritne prodaje prodajalec ne izgubi pravice do povrnitve škode, kot trdi revidentka, temveč lahko nasprotna stranka zahteva (le) ustrezno zmanjšanje odškodnine.(2)

12S trditvami, da bi morala tožena stranka dokazati, da blaga za kritje ni mogla prodati pod ugodnejšimi pogoji, revidentka skuša izpodbiti dejansko stanje, kakršno sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da tožena stranka pod ugodnejšimi pogoji blaga ni mogla prodati, čeprav si je prizadevala najti „boljšega“ kupca.

13Sporni popusti (v višini do 70 %) sodijo pod kritno prodajo. Že v prvotni pogodbi o kritni prodaji sta se tožena stranka in kupec A. d. d. dogovorila, da bo oblačila, ki ne bodo prodana do 31. 10. 2002, kupec vrnil toženi stranki, ta pa mu bo za to izdala dobropis. Namesto vračila oblačil sta se pogodbeni stranki z aneksom z dne 11. 11. 2002 dogovorili za popust, ki je, kot je bilo obrazloženo, predstavljal primerno kritno prodajo. Ne držijo revizijske navedbe, da je z navedenimi popusti tožena stranka povečala nastalo škodo. Ravno obratno: s tem se je škoda zmanjšala. Ker je opravila kritno prodajo blaga, je škoda, ki ji je nastala, manjša za kupnino, ki jo je dobila na podlagi kritne prodaje. S tem je zadostila tudi svoji dolžnosti prizadevati si zmanjšati nastalo škodo (četrti odstavek 243. člena OZ).

14Odgovor na drugo in tretje dopuščeno vprašanje je tako pritrdilen, na prvo dopuščeno vprašanje pa je bilo že odgovorjeno pritrdilno. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 596,73 EUR stroškov odgovora na revizijo z 22 % DDV v višini 131,28 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR, skupaj torej 748,01 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj za njih ni podlage v Odvetniški tarifi, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi. Prav tako ji ni priznalo stroškov za plačilo sodne takse za odgovor na revizijo. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja Zakon o sodnih taksah – ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Toženi stranki sodne takse tako ni bilo treba plačati.

---.---

Op. št. (1): Glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 560/2003 z dne 11. 3. 2004, III Ips 50/2007 z dne 7. 4. 2009 in III Ips 16/2010 z dne 22. 1. 2013.

Op. št. (2): Glej dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, komentar k 505. členu, str. 295 – 299.