VSRS Sklep I Up 476/2012

Pritožba se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-211/2012/2 (1313-09) z dne 21. 8. 2012. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je v Slovenijo prišel iz varne tretje države (Hrvaške).

2Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke ter sklicuje na določbe: drugega odstavka 71. člena ZUS-1, 60., 61. in 62. člena ZMZ in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po presoji sodišča prve stopnje tožnik s svojimi navedbami ni uspel izkazati, da Republika Hrvaška zanj ne bi mogla biti varna država.

3Tožnik po pooblaščeni svetovalki za begunce vlaga zoper prvostopenjsko sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je Hrvaško samo tranzitiral, ni pa se tam zadrževal. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo 60. člen ZMZ, ker le potovanje čez Hrvaško, četudi z različnimi prevoznimi sredstvi, nikakor ne more pomeniti take zveze med prosilcem in to državo, na podlagi katere bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Smiselna zveza nastane šele, če ta oseba v vsaki državi nekaj časa prebiva in to legalno (na podlagi vizuma, dovoljenja za bivanje in podobno). V konkretnem primeru vez med tožnikom in Hrvaško ni bila ugotovljena. Določba 60. člena ZMZ ni v skladu z mednarodnim pravom in je zato tudi v neskladju z Ustavo, ki zahteva skladnost naše zakonodaje z mednarodnim pravom in mednarodnimi pogodbami. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni dovoljena.

6Po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem pa mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (tretja alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ), se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno.

7Kot izhaja iz predloženih spisov (odgovor na tožbo tožene stranke z dne 28. 8. 2012 in njen dopis z dne 10. 10. 2012), je v obravnavani zadevi tožnik dne 23. 8. 2012 samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več. Ne glede na to, da je imel tožnik v postopku zastopnico (svetovalko za begunce), je bila njegova dolžnost, da počaka na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več, ter ob upoštevanju z zakonom predpisane navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazan tožnikov pravni interes za pritožbo zoper izpodbijano sodbo, saj si svojega položaja ne more izboljšati. Tudi če bi bilo njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev o zavrženju njegove prošnje odpravljena, ne bi bil njegov pravni položaj spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ.

8Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pa pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba po odločanju v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.