VSRS Sklep X Ips 845/2007

Revizija se zavrže.

1Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 6. 12. 2007 po odvetniški družbi vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 8. 2005, s katero je ta (po združitvi pritožbenih postopkov) pritožbam tožeče stranke zoper štiri odločbe prvostopenjske carinskega organa delno ugodila tako, da je določila pravilno tarifno oznako carinskega blaga, v ostalem pa pritožbe kot neutemeljene zavrnila. S prvostopenjskimi odločbami je bil tožeči stranki naknadno obračunan carinski dolg, ker je bilo ugotovljeno, da je bilo blago neutemeljeno deklarirano v tarifno oznako 2106 90 98, čeprav sodi v oznako 0406 10 20, zaradi česar je bil carinski dolg obračunan v prenizkem znesku.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več svojih sklepih, med drugim tudi v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008), ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Tožeča stranka navaja, da je vprašanje veljavnosti tujih javnih listin pomembno pravno vprašanje. Meni, da bi stranka morala vedeti, kakšna je vrednost tuje javne listine v postopkih pred organi v Republiki Sloveniji, saj bi to zagotovilo varnost in jasnost pravnega prometa. Navaja tudi, da je v obravnavanem carinskem postopku predložila tujo javno listino, to je zavezujočo informacijo o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo, izdano s strani avstrijskih carinskih organov, ki pa jo slovenski carinski organi pri razvrstitvi blaga v tarifno oznako niso upoštevali.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za bistveno enako pravno in dejansko situacijo, kot v zadevi X Ips 494/2005, v kateri je po vsebini odločilo o reviziji (po drugem odstavku 107. člena ZUS-1) iste tožeče stranke. V omenjeni zadevi je bilo v zvezi z veljavnostjo tuje javne listine oziroma zavezujoče informacije zavzeto stališče, da avstrijska zavezujoča informacija, ki je bila izdana in v carinskem postopku predložena pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo, ne zavezuje slovenskih carinskih organov. Republika Slovenija tudi z evropskim pridružitvenim sporazumom, ki je veljal pred polnopravnim članstvom v Evropski uniji, ni sprejela dodatnih obveznosti glede uporabe določb evropskih predpisov o zavezujočih informacijah. Ne glede na to pa je bila avstrijska zavezujoča informacija izdana in slovenskemu carinskemu organu predložena šele po opravljenih carinskih formalnostih. V skladu s slovenskim Carinskim zakonom (drugi odstavek 7. člena) in Carinskim zakonikom Skupnosti (drugi odstavek 12. člena) pa zavezujoče informacije carinske organe zavezujejo samo za blago, za katero so bile carinske formalnosti opravljene po dnevu, v katerem so bile informacije izdane.

8Ker je torej vprašanje, ki ga izpostavlja tožeča stranka, že rešeno, ne gre več za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Posledično revizija po tej točki ni dovoljena.

9Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10V zvezi s tem razlogom za dovolitev revizije tožeča stranka navaja, da je uvozila večje količine istovrstnega blaga (za več deset tisoč evrov), zato bi bila v primeru uspeha upravičena do povračila več kot 20.000,00 evrov, kar je zanjo zelo pomemben znesek.

11Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo tožeči stranki naloženo plačilo 378,383,00 SIT oziroma 1478,96 evrov, to pa je tudi edina konkretna in nedvomna posledica odločitve, ki se izpodbija v tem upravnem sporu. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni znesek sam po sebi ne predstavlja zelo hudih posledic, glede morebitnih drugih posledic, ki bi z odločitvijo stranki lahko nastale, pa se ni bilo mogoče prepričati. Tožeča stranka sklicevanja na druge (odprte) istovrstne zadeve ni konkretizirala niti glede njihovega števila in sporne vrednosti niti ni pojasnila, kako bi istovrstne odločitve vplivale na njen premoženjski položaj. Zato zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije tudi po 3. točki 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

12Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.