VSRS Sodba II Ips 488/2006

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov toženca o prepovedi prodaje zdravil preko interneta in za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi te prepovedi.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo le-temu v novo sojenje. Opozarja, da je zaključek pritožbenega sodišča o veljavi prava Evropske unije (EU) v Republiki Sloveniji (RS) šele po njenem vstopu v EU (in posledični nepotrebnosti obrazložitve stališča glede predložene sodbe Sodišča Evropskih skupnosti) napačen in pomeni bistveno procesno kršitev, saj že sam sklep toženca z dne 13. 9. 2001 nakazuje na uporabo evropskih smernic in direktiv. Bistveno kršitev pravil postopka pa sta sodišči zagrešili tudi z ugotovitvijo, da tožnik nima koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti izven območja bivših krajevnih skupnosti P. in N. v Mestni občini ..., za katero ne podata nobene obrazložitve. Revident nadalje poudarja, da prodaja zdravil preko interneta ne pomeni samopostrežne prodaje zdravil, ki je izrecno prepovedana (67. člen Zakona o medicinskih pripomočkih - ZZMP). S takšno prodajo tudi niso kršene določbe 5. in 58. člena ZZMP, saj gre za prodajo v lekarni, ki jo izvede farmacevt. Da takšna prodaja ni prepovedana, dokazuje sam sklep toženčevega upravnega odbora, katerega je tožnik predložil in v katerem je navedeno, da se Uradu za zdravila RS predlaga, da sprejme nov ali dopolni že obstoječi podzakonski akt, v katerega se vnese, "da je prepovedana prodaja zdravil in oglaševanje po internetu". Prav tako iz obrazložitve pritožbenega sodišča izhaja, da toženec za sklep o prodaji zdravil preko interneta ni imel pravne podlage, kar pomeni, da je bil ta sklep nezakonit.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Določba 15. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (ZLD) je jasna in nedvoumna: z odločbo o podelitvi koncesije je določeno tudi območje, na katerem se lahko opravlja lekarniška dejavnost, pri čemer lahko posameznik pridobi koncesijo le za eno območje. Iz nje logično sledi (argumentum a contrario), da koncesionar nima koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti na drugih območjih. Na katerem območju lahko opravlja lekarniško dejavnost tožnik - to je območje bivših krajevnih skupnosti P. in N. v Mestni občini ... -, je razvidno iz odločbe Mestne občine ... št. 502-173/99 z dne 28. 2. 2000, na katero se pri ugotovitvi, da tožnik nima koncesije za opravljanje svoje dejavnosti izven opisanega območja, sklicujeta sodišči prve in druge stopnje; revizijski očitek o neobrazloženosti omenjene ugotovitve je torej neutemeljen. Poudariti velja, da nižji sodišči nikjer ne zaključita, da lahko koncesionar opravlja lekarniško dejavnost le za uporabnike teritorija, za katerega mu je izrecno dana koncesija, kot jima neutemeljeno pripisuje revident.

7Zaključek pritožbenega sodišča, da se je pravo EU uveljavilo kot del internega prava RS z njenim vstopom v EU, je povsem pravilen. V RS je v skladu s 3.a členom Ustave Republike Slovenije (URS) in načelom o neposredni uporabnosti prava EU(1) pravni red EU (v celoti) začel veljati šele s 1. 5. 2004, ko je naša država postala članica EU. Pravilno je tudi drugostopenjsko stališče o irelevantnosti s strani tožnika izpostavljene sodbe Sodišča Evropskih skupnosti, saj se le-ta nanaša na drugačno pravno in dejansko stanje od obravnavanega. Nasprotne revizijske navedbe so neutemeljene.

8Pri presoji obstoja uveljavljane odškodninske obveznosti se je treba strinjati s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da ravnanje toženca ni (bilo) protipravno. Sklep toženčevega upravnega odbora z zahtevo za prenehanje prodaje zdravil preko interneta (v interesu lekarniške dejavnosti) je bil tožnik - glede na določbe toženčevega Statuta (primerjaj prvo alineo 6. člena in 24. člen) - sicer res dolžan spoštovati, vendar je bistveno, da je upravni odbor toženca takšen sklep sprejel v okviru svojih pristojnosti. Upravni odbor toženca je namreč pristojen za obravnavo in sklepanje o vprašanjih, ki so pomembna za opravljanje lekarniške dejavnosti (druga alinea 17. člena Statuta); po 39. členu ZLD pa je toženec pristojen za skrb za izpolnjevanje stanovskih obveznosti in varstvo stanovskih interesov, pri čemer izvaja tudi strokovni nadzor s svetovanjem(2) in daje mnenja o izdaji koncesij. Pravilno je nadalje stališče sodišč prve in druge stopnje, da prodaja zdravil (na drobno) preko interneta v obravnavanem času ni bila dovoljena. Lekarniška dejavnost je javna služba (prvi odstavek 2. člena ZLD), katere izvajanje zaradi varovanja splošnega (javnega) interesa oziroma javne koristi (skrb za zdravje in življenje ljudi) ne more biti prepuščeno prostemu trgu, ampak se lahko opravlja le v obsegu, na način in pod pogoji, predvidenimi z zakonom, podzakonskimi predpisi, odločbo o verifikaciji(3) ter - kadar se opravlja na podlagi koncesije - odločbo o podelitvi koncesije in pogodbo o koncesiji(4). Določbi 5. in 58. člena ZZMP, na kateri se pri utemeljevanju nasprotnega stališča (o dopustnosti prodaje zdravil na drobno preko interneta) sklicuje revident, je ne dovoljujeta (oziroma je nista dovoljevali)(5). Poleg tega, kot pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, tožnik ni imel koncesije za prodajo zdravil preko interneta, prav tako za takšno prodajo njegova lekarna ni bila verificirana. Pri tem se nikakor ni mogoče strinjati s tožnikovim stališčem, da gre pri sporni prodaji za prodajo v lekarni, ki jo izvede farmacevt; prodaja zdravil (na drobno) preko interneta je specifična in zahteva posebno (izrecno) normativno ureditev pogojev in načina njenega opravljanja, ki jo narekuje že poudarjeno varstvo javne koristi. Pripomniti velja, da noben izmed sklepov toženčevega upravnega odbora, katere je v postopku predložil tožnik, ne vsebuje navedbe o tem, da se Uradu za zdravila RS predlaga, da se v ustrezne predpise vnese določba o prepovedi prodaje zdravil in oglaševanja po internetu, kot sedaj tožnik neutemeljeno opozarja v reviziji.

9Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

---.---

Op. št. (1): Glej na primer sodbo Sodišča Evropskih skupnosti z dne 5. 2. 1963 v zadevi Van Gend en Loos. Op. št. (2): To nalogo opravlja toženec kot javno pooblastilo - tretji odstavek 39. člena ZLD in drugi odstavek 4. člena Statuta. Op. št. (3): Primerjaj 50. do 56. člen Pravilnika o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti. Op. št. (4): Primerjaj 16. člen ZLD in 43. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). Op. št. (5): Primerjaj deveti odstavek 79. člena sedaj veljavnega Zakona o zdravilih (ZZdr-1), ki tovrstno lekarniško dejavnost (izrecno) dovoljuje, in sicer imetnikom (posebnega) dovoljenja.