15. člen ZLD-UPB1

Tožnica je upravičena do vložitve vloge za verifikacijo lekarne oziroma podružnice le, če je v skladu z ZLD upravičena do opravljanja lekarniške dejavnosti na predmetnem območju. V primeru lekarniške podružnice je zato ustrezno dovoljenje pristojnega občinskega organa (22. člen ZLD) nujna sestavina vloge. Vlagatelj namreč z njim izkaže upravičenje do opravljanje lekarniške dejavnosti, kar je po povedanem pogoj, da je vlogo sploh mogoče obravnavati (prvi odstavek 66. člena ZUP). Vlogo, ki ji ni priloženo tako dovoljenje, je torej treba šteti za nepopolno, kar po prvem odstavku 67. člena ZUP pomeni, da je ni dovoljeno zavreči, temveč je treba stranki omogočiti, da jo ustrezno dopolni.

ZLD v IV. poglavju z naslovom Podružnica lekarne določa, da se zavodu, ki opravlja lekarniško dejavnost in lekarnarju, lahko izda dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne v kraju, v katerem ni lekarne, če je ugotovljena potreba za izdajo zdravil.

Dopustna je tožba tožeče stranke, s katero zahteva ugotovitev, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama na podlagi sklenjene pogodbe za opravljanje lekarniške dejavnosti št. 2/99, velja. Od rešitve tega vprašanja je odvisen njen status koncesionarja, zato ima pravni interes za tako tožbo. Položaja zasebnikov (lekarnarjev) ni mogoče enačiti s položajem javnih zavodov, ki opravljajo lekarniško dejavnost. Koncesionarji javno službo opravljajo le kot fizične osebe v svojem imenu (in za svoj račun), kot pravico javnopravne narave, ki se mora opravljati v mejah pogojev, pravic in obveznosti, določenih s koncesijo. Zakonodajalec je zato, da bi pri izvajanju lekarniške dejavnosti zagotovil javno korist, za pridobitev koncesije določil stroge pogoje, ki so osebno vezani na določeno fizično osebo. Ni možno samostojno prenehanje koncesijske pogodbe brez prenehanja koncesije. V primeru, če bi se izkazalo, da ima koncedent po zakonu pravico odpovedati koncesionarju koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti, bi to pomenilo, da se z odpovedjo pogodbe odpove tudi koncesija in obratno. Če ZLD ureja le koncesionarjevo odpoved koncesiji, ne pa tudi možnosti koncedenta,

Ob upoštevanju teritorialne razdeljenosti trga in omejenega števila ponudnikov koncesijskih storitev (dejavnost lekarništva) je treba upoštevati, da je koncesionarju z odvzemom koncesije in podelitvijo koncesije drugemu koncesionarju, dejansko onemogočen ponovni vstop na trg in s tem opravljanje dejavnosti. V tem primeru bi torej neutemeljeno odpovedana koncesijska pogodba povzročila nepovratno stanje, katerega nastanek želi tožeča stranka preprečiti prav s predlagano začasno odredbo.

Lekarniško dejavnost opravljajo bodisi javni zavodi, bodisi zasebniki, ki jim je podeljena koncesija. To izhaja tako iz določbe prvega odstavka 2. člena ZLD kot tudi iz določb 14. in 15. člena ZLD, ki urejajo podeljevanje koncesije posameznikom. ZLD je v primerjavi z Zakonom o zdravstveni dejavnosti specialni predpis, ki posebej ureja področje lekarniške dejavnosti. ZLD torej ne dopušča opravljanje lekarniške dejavnosti (razen javnim zavodom, ki pa niso gospodarske družbe) pravnim osebam, temveč samo fizičnim osebam, ki jim je podeljena koncesija. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno. Ker javni zavodi niso gospodarske družbe, tudi ni utemeljen revizijski ugovor o neenakopravnem obravnavanju javnih zavodov in zasebnikov.

Podlaga za javni razpis je koncesijski akt, v katerem se določi oblika in postopek javnega razpisa. Javni razpis je poziv koncesionarjem, ki pa ne zavezuje koncedenta, da po objavi javnega razpisa tudi izbere koncesionarja. Koncedent namreč ni zavezan izbrati kateregakoli izmed prijavljenih kandidatov, tudi če vsi ali pa samo eden izpolnjuje vse predpisane pogoje.

Tožnik ni imel koncesije za prodajo zdravil preko interneta, prav tako za takšno prodajo njegova lekarna ni bila verificirana. Ravnanje upravnega odbora toženca, ki je tožniku prepovedal tako prodajo ni bilo protipravno in je bilo v skladu s pooblastili odbora po ZLD.