2. člen ZLD-UPB1

Tudi prepovedi, da bi bila lahko ista oseba v istem zavodu večkrat imenovana za vršilca dolžnosti direktorja, ZLD-1 ne predpisuje, upoštevaje ob tem, da je po poteku mandata direktorja ista oseba lahko znova imenovana za direktorja (tretji odstavek 31. člena ZZ).

Zahteva iz drugega odstavka 18. člena ZZ, da je gospodarska dejavnost namenjena opravljanju osnovne dejavnosti javnega zavoda, je funkcionalne narave, kaže pa se v vsebinski povezanosti obeh dejavnosti na način, da gospodarska dejavnost dopolnjuje izvajanje primarne dejavnosti zavoda. To tudi pomeni, da dejavnost, za katero je bil zavod ustanovljen, in njegova morebitna dodatna dejavnost ne moreta biti identični. Lekarniški javni zavod ne more opravljati prometa z zdravili na drobno v specializirani prodajalni iz 81. člena ZZdr-1.

Po določbah ZZdr-1 in ZLD ni podlage za to, da se izda dovoljenje za promet z zdravili na drobno v specializiranih prodajalnah lekarnam, to pa obenem pomeni, da je v konkretnem primeru, ko je vlogo za dovoljenje podala lekarna, pravilno odločeno, da se vloga tožeče stranke, kot vložena po neupravičeni osebi, zavrže.

Dopustna je tožba tožeče stranke, s katero zahteva ugotovitev, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama na podlagi sklenjene pogodbe za opravljanje lekarniške dejavnosti št. 2/99, velja. Od rešitve tega vprašanja je odvisen njen status koncesionarja, zato ima pravni interes za tako tožbo. Položaja zasebnikov (lekarnarjev) ni mogoče enačiti s položajem javnih zavodov, ki opravljajo lekarniško dejavnost. Koncesionarji javno službo opravljajo le kot fizične osebe v svojem imenu (in za svoj račun), kot pravico javnopravne narave, ki se mora opravljati v mejah pogojev, pravic in obveznosti, določenih s koncesijo. Zakonodajalec je zato, da bi pri izvajanju lekarniške dejavnosti zagotovil javno korist, za pridobitev koncesije določil stroge pogoje, ki so osebno vezani na določeno fizično osebo. Ni možno samostojno prenehanje koncesijske pogodbe brez prenehanja koncesije. V primeru, če bi se izkazalo, da ima koncedent po zakonu pravico odpovedati koncesionarju koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti, bi to pomenilo, da se z odpovedjo pogodbe odpove tudi koncesija in obratno. Če ZLD ureja le koncesionarjevo odpoved koncesiji, ne pa tudi možnosti koncedenta,

Tožena stranka je v skladu z določbami Zakona o zavodih - ZZ (zlasti 1., 3. in 4. člen) in določbami Zakona o lekarniški dejavnosti - ZLD (2. člen) javni zavod, nikakor pa nima statusa organizacije združenega dela, družbeno politične skupnosti ali druge družbeno pravne osebe, niti takšnega statusa ni imela v času sklenitve sporne najemne pogodbe. Predpostavka odpovedi najemnega razmerja s soglasjem občinske skupščine iz prvega odstavka 25. člena ZPSPP pa je ravno v tem, da ima najemnik takšen privilegiran pravni status.

Veljavne odločbe o verifikaciji lekarne tožeče stranke ni mogoče razveljaviti zgolj zato, ker naj bi na istem naslovu lekarniško dejavnost na novo opravljala koncesionarka A.A., saj za to ni podlage v zakonu.

Lekarniško dejavnost opravljajo bodisi javni zavodi, bodisi zasebniki, ki jim je podeljena koncesija. To izhaja tako iz določbe prvega odstavka 2. člena ZLD kot tudi iz določb 14. in 15. člena ZLD, ki urejajo podeljevanje koncesije posameznikom. ZLD je v primerjavi z Zakonom o zdravstveni dejavnosti specialni predpis, ki posebej ureja področje lekarniške dejavnosti. ZLD torej ne dopušča opravljanje lekarniške dejavnosti (razen javnim zavodom, ki pa niso gospodarske družbe) pravnim osebam, temveč samo fizičnim osebam, ki jim je podeljena koncesija. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno. Ker javni zavodi niso gospodarske družbe, tudi ni utemeljen revizijski ugovor o neenakopravnem obravnavanju javnih zavodov in zasebnikov.

Ker tožeča stranka ni samostojni podjetnik posameznik, v obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor po 481. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa tudi ne po objektivnem kriteriju iz 483. čl. ZPP, glede na to, da tožeča stranka vtožuje neplačano provizijo za opravljene storitve.

Tožnik ni imel koncesije za prodajo zdravil preko interneta, prav tako za takšno prodajo njegova lekarna ni bila verificirana. Ravnanje upravnega odbora toženca, ki je tožniku prepovedal tako prodajo ni bilo protipravno in je bilo v skladu s pooblastili odbora po ZLD.