VSRS Sodba III Ips 149/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z delom sodbe, ki je pomemben za revizijski postopek, razveljavilo sklepe 7. skupščine tožene stranke, ki je bila 21. 12. 2005. Sodbo je (v tem delu) utemeljilo z ugotovitvijo, da skupščina ni bila sklepčna, ker so bili na njej prisotni družbeniki z 982 glasovi, vseh glasov pa je bilo na dan skupščine 2445. S tem je sodišče prve stopnje zavrnilo obrambo tožene stranke, da je treba od vseh glasov (2445) odšteti glasove iz lastnega deleža (489). Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na naslednja stališča: (1) da za prenos poslovnega deleža in s tem pridobitev lastnega deleža niso bili izpolnjeni pogoji iz 5. člena Družbene pogodbe (v prilogi A 6), ki določa, da je soglasje skupščine pogoj za tovrsten prenos, (2) da je treba šteti, da soglasja skupščine ni bilo, ker so bili pravnomočno razveljavljeni sklepi 3. skupščine, na kateri je bil sprejet sklep o soglasju, in (3) da potrditev sklepov 3. skupščine na 8. skupščini, ki je bila dne 10. 3. 2006, ne more vplivati na drugačno presojo, ker je bila tudi proti tem sklepom vložena izpodbojna tožba, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 364. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD).

2Sodišče druge stopnje je z delom odločbe, ki je pomemben za revizijski postopek, zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepov 7. skupščine. V glavnem je pritrdilo stališčem sodišča prve stopnje. V zvezi s Pogodbama o prenosu poslovnega deleža z dne 31. 3. 2001 in 16. 10. 2001 pa je zavzelo stališče, da prenosa nista bila nedopustna, le pravnih učinkov nista ustvarila, dokler ni dano soglasje.

3Tožena stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je revizijskemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrže ali pa naj jo zavrne.

5Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

7Revizijsko sodišče ne sprejema argumentov tožeče stranke o nepravilnem zastopanju tožene stranke v revizijskem postopku. V situaciji, ki jo opisuje v odgovoru na revizijo, je revizijsko sodišče to vprašanje lahko presojalo glede na vpis zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je razviden iz sodnega registra. In ker iz sodnega registra izhaja, da je bil M. P. vpisan kot zakoniti zastopnik tožene stranke ob vložitvi revizije 9. 6. 2009, ni mogoče šteti, da ni mogel veljavno pooblastiti odvetnice E. Š., da v imenu in za račun tožene stranke vloži revizijo.

8Ključen za presojo o sklepčnosti sporne skupščine je odgovor na vprašanje, ali je bila A. pooblaščena investicijska družba d. d. dne 21. 12. 2005 še družbenica v toženi stranki. Če je bila, je namreč (po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje) treba upoštevati pri ugotavljanju sklepčnosti sporne skupščine (prvi odstavek 444. člena ZGD), da je vseh glasov 2445 (od teh bi imela A. pooblaščena investicijska družba d. d. 489 glasov ali 20 % vseh glasov). Odgovor na vprašanje statusa A. pooblaščene investicijske družbe d. d. na dan sporne skupščine pa je odvisen od presoje o pravni učinkovitosti pogodb o prenosu poslovnega deleža (z dne 31. 3. 2001 in 16. 10. 2001 (v prilogah B3, B4). Presoja o tem je odvisna od izpolnjenosti predpostavk iz obligacijskega in statusnega prava.

9Vlagateljica revizije s tem v zvezi pravilno izpostavlja potrebo po razlikovanju med obligacijskim in korporacijskim poslom, a zmotno meni, da je v obravnavanem primeru za učinkovitost spornih pogodb o prenosu poslovnega deleža zadostovala izjava volje poslovodje tožene stranke.

10Zaradi izjemnosti dejstva izplačila enega izmed družbenikov iz sredstev družbe v zameno za njegov poslovni delež in posledic pridobitve lastnega deleža na položaj preostalih družbenikov mora poslovodja preostale družbenike celovito obvestiti o nameravani pridobitvi lastnega deleža, tudi če takšna njegova dolžnost ni izrecno zapisana v družbeni pogodbi. Poleg tega mora iz istega razloga pridobiti tudi soglasje ali odobritev skupščine družbe za takšno razpolaganje s sredstvi družbe v prid posameznega družbenika. Teh dolžnosti bi ga lahko razbremenila le izrecna določba družbene pogodbe. V korporacijskem, notranjem razmerju mora tako poslovodja pridobiti sklep skupščine, s katerim družbeniki izrazijo strinjanje s pridobitvijo lastnega deleža, četudi družbena pogodba ne vsebuje izrecne določbe, ki bi urejala takšno situacijo, razen če se družbeniki v družbeni pogodbi tovrstnemu soglasju ali odobritvi izrecno odrečejo, tako da prepustijo poslovodji, da se o pridobitvi lastnega deleža odloči samostojno in na lastno odgovornost. Sodiščema prve in druge stopnje zato ni mogoče očitati, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta izhajali iz izhodišča, da je bilo potrebno soglasje skupščine. V zvezi z revizijskimi izvajanji pa revizijsko sodišče dodaja, da soglasje skupščine, predvideno v določbi »tretjič« 5. člena Družbene pogodbe, toliko bolj velja za situacijo, v kateri v vlogi »tretjega« - prevzemnika poslovnega deleža nastopa družba, katere poslovni delež je predmet prenosa.

11Odgovoriti je tako treba le še na vprašanje, kakšen učinek ima opisana zahteva, ki velja v notranjem – korporacijskem razmerju, na obligacijsko razmerje. Drugi odstavek 32. člena ZGD je zakonitemu zastopniku (i) podelil neomejeno zastopanje v pravnem prometu v okviru pravne sposobnosti družbe (1. stavek) in (ii) v načelu izključil učinek statutarnih in drugih omejitev le-tega proti tretjim (2. stavek). Ta določba tako razločuje med notranjim in zunanjim razmerjem. Očitno pa je namenjena varstvu pravnega prometa. V pojem tretjega zato sodijo osebe, od katerih praviloma ni mogoče pričakovati, da bodo poznale vsakokratna avtonomna, notranja družbena pravila, ki morda opredeljujejo interne pogoje, pod katerimi sme zakoniti zastopnik izjaviti voljo v imenu in za račun družbe. Zato v tovrstnih razmerjih stopi v ospredje načelo varnosti pravnega prometa. Drugače kot tretji (v smislu drugega odstavka 32. člena ZGD) pa udeleženci notranjega – korporacijskega razmerja poznajo (ali bi morali poznati) interne pogoje, ki jih mora spoštovati zakoniti zastopnik, pa tudi, ali so bili zapovedani pogoji izpolnjeni. Uporaba drugega odstavka 32. člena ZGD v obligacijskih razmerjih med osebami, ki so obenem tudi udeleženci korporacijskega razmerja, bi tako v primeru izjave volje zakonitega zastopnika v nasprotju z internimi omejitvami lahko nudila pravno varstvo (i) zlorabi pooblastil za zastopanje in (ii) pogodbeni stranki družbe, ki se ni upravičena sklicevati na načelo varnosti pravnega prometa, ker so ji bile interne omejitve zastopanja poznane in ki ji prav zato ne gre varstvo po obligacijskem pravu v podobni situaciji (prim. 72. člen OZ). Iz tega logično sledi, da bi bilo sklicevanje na neomejenost pooblastil zakonitega zastopnika v primeru nespoštovanja notranjih, korporacijskih omejitev za zastopanje družbe z omejeno odgovornostjo v primeru, ko poslovodja zastopa družbo v obligacijskem razmerju z njenim družbenikom, v nasprotju z namenom 32. člena ZGD.

12Vlagateljica revizije zato zmotno meni, da je lahko bila pravno učinkovita za toženo družbo z omejeno odgovornostjo že izjava volje, ki jo je podal v spornih pogodbah o odsvojitvi poslovnega deleža poslovodja tožene stranke. Pravilna pa je presoja sodišča druge stopnje, da je treba šteti, da omenjeni pogodbi o odsvojitvi deležev dne 21. 12. 2005 nista učinkovali zaradi odsotnosti soglasja skupščine. Na drugačno presojo ne morejo vplivati trditve, da je tožena stranka 10. 3. 2006 na osmi skupščini sprejela sklep o potrditvi sklepov tretje skupščine, ki so bili pravnomočno razveljavljeni. Tudi če bi držale trditve, da je osma skupščina izrazila soglasje, ki bi imelo pomen odobritve spornih pogodb o prenosu poslovnega deleža za nazaj (pogodbi o prenosu deleža sta bili podpisani leta 2001), ga je izrazila 10. 3. 2006, to je po datumu sporne sedme skupščine (21. 12. 2005), ki je relevanten za ugotavljanje sklepčnosti.

13V zvezi z revizijskimi izvajanji revizijsko sodišče dodaja še, da je zmotno stališče, da bi bilo treba »veljavnost« spornih pogodb o odsvojitvi deležev preizkušati samostojno v sodnih postopkih. V tem gospodarskem sporu sta sodišči druge in prve stopnje postopali pravilno, ko sta presojali o učinku spornih pogodb kot o predhodnem vprašanju, od katerega je bila odvisna ugotovitev sklepčnosti sporne skupščine. Revizijske trditve o zmotni interpretaciji veljavnosti spornih pogodb o prenosu poslovnega deleža ne utemeljijo absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek sodišču druge v zvezi s pomanjkljivo obrazložitvijo pa ne drži, saj je iz razlogov sodišča druge stopnje razvidno, da izvajanje dokazov v smeri dokazovanja dejstva plačila kupnine ni potrebno zato, ker dejstvo plačila kupnine ni pomembno za odločitev.

14Revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.