VSRS Sklep I Ips 1177/2010-21 (I Ips 138/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti zasebnega tožilca K. K. z dne 15. 3. 2010 se zavrže.
Zahteva za varstvo zakonitosti obdolženca K. K. z dne 23. 6. 2010 se zavrže.
Zasebni tožilec oziroma obdolženec K. K. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Pred Okrajnim sodiščem v Lendavi se vodi kazenska zadeva zoper obdolženega K. K., zaradi kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V isti zadevi je obdolženec podal vlogo z dne 26. 10. 2009, ki jo je sodišče skupaj z dopolnilno vlogo z dne 6. 11. 2009 štelo za nasprotno zasebno tožbo, skladno z določbo drugega odstavka 52. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navedeno zasebno tožbo je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom K 1177/2010 z dne 5. 2. 2010, Višje sodišče v Mariboru pa je s sklepom IV Kp 1177/2010 z dne 23. 2. 2010 pritožbo obdolženca - v tem primeru kot zasebnega tožilca, zoper citirani sklep, zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru, citiran v točki 1., je K. K. kot zasebni tožilec vložil zahtevo za ponovno obravnavanje njegovega ugovora z dne 15. 3. 2010, ki je bila kot zahteva za varstvo zakonitosti predložena v reševanje Vrhovnemu sodišču RS.

3Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko, glede na prvi odstavek 421. člena ZKP, vložijo državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, in sicer zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zaradi kršitev, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

4V obravnavanem primeru je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v zvezi z zavrženjem (nasprotne) zasebne tožbe, kar pomeni, da je v tem primeru obdolženi K. K. nastopal kot zasebni tožilec, ki pa v citirani določbi 421. člena ZKP ni naveden med upravičenimi vložniki zahteve za varstvo zakonitosti. Zaradi navedenih razlogov je bilo treba njegovo vlogo z dne 15. 3. 2010, obravnavano kot zasebno tožbo, zavreči kot nedovoljeno na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP.

B.

5V isti kazenski zadevi je Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Kr 1177/2010 z dne 9. 6. 2010 odločilo, da se predlog obdolženega K. K. za prenos krajevne pristojnosti v tej kazenski zadevi zavrne kot neutemeljen.

6Zoper sklep iz 5. točke je obdolženi K. K. vložil pravno sredstvo z dne 23. 6. 2010, ki je bilo kot zahteva za varstvo zakonitosti predloženo v reševanje Vrhovnemu sodišču RS. V njej vložnik navaja, da so ta postopek zoper njega sprožili politična elita, udbomafijaška naveza na sodiščih v Murski Soboti in gre zato za politično montiran proces zoper njega. Svoje navedbe dokazuje s priloženimi kopijami dokumentov evidenc SDV.

7Glede na citirane določbe 420. člena ZKP v točki A.3 Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre tudi v tem primeru za nedovoljeno zahtevo za varstvo zakonitosti, saj jo je mogoče vložiti le zoper takšno pravnomočno sodno odločbo, s katero se je končal kazenski postopek, kar pa ni primer pri izpodbijanem sklepu, saj se je v njem odločilo le o predlogu obdolženca o prenosu krajevne pristojnosti. Zaradi navedenega je bila tudi ta zahteva obdolženca zavržena skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP.

C.

8Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obdolženec in zasebni tožilec K. K. dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v zvezi z vloženima izrednima pravnima sredstvoma.