VSRS Sodba XI Ips 77298/2010-39 (XI Ips 78/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 77298/2010 z dne 7. 10. 2010 zoper obdolženega A. H. iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve štirih kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in petem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 77298/2010 (I Ks 943/2010) z dne 8. 10. 2010 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2Obdolženčevi zagovorniki so dne 21. 10. 2010 zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navajajo, da obdolžencu očitana ravnanja, opisana v 1. in 2. točki izreka sklepa preiskovalne sodnice, niso kazniva, da je obdolžencu očitana ravnanja potrebno kvalificirati kot eno nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, o čemer sklep zunajobravnavnega senata nima razlogov, da v sklepu preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata niso navedene navezne okoliščine, ki bi kazale na obdolženčevo begosumnost, kar da predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter da izpodbijana sklepa nimata niti enega razumljivega oziroma konkretnega razloga, zakaj je odrejeni pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, napadena sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 27. 10. 2010, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da so pogoji in razlogi za odreditev pripora podani ter imajo podlago v ugotovljenih dejstvih. Kršitev materialnega prava ni podana, saj je vprašanje, ki ga izpostavlja obramba, za odločanje o priporu v konkretnem primeru nepomembno.

4Obdolženčevi zagovorniki so v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca dne 27. 10. 2010 ponovili navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter izrazili nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca, da je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava v tej fazi nepomembno.

B.

5Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjujejo, da ni podan utemeljen sum, kot temeljni pogoj za odreditev pripora, da je obdolženi A. H. storil dejanja, opisana pod točkama 3 in 4 izreka sklepa preiskovalne sodnice, temveč da bi bilo potrebno obdolžencu očitana ravnanja pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ter da dejanji, opisani pod točkama 1 in 2 izreka sklepa preiskovalne sodnice, nista kaznivi.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. V tej fazi postopka sodišče namreč presoja le, ali iz spisa izhaja dovolj dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, ne spušča pa se v pravno presojo dejanj. Vrhovno sodišče, ko odloča o zakonitosti odreditve pripora, ne presoja, ali obdolženčevo ravnanje pomeni toliko kaznivih dejanj, kot je zatrjevano v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, ali gre zgolj za eno (nadaljevano) kaznivo dejanje. Pri odločanju o priporu to vprašanje niti ni pomembno, saj vsako od dejanj, ki naj bi jih storil obdolženec, vsebuje zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, kriminalna količina pa je v obeh primerih enaka.

7Prav tako ni mogoče pritrditi obdolženčevim zagovornikom, da senat okrožnega sodišča ni navedel razlogov v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona, s čimer po vsebini uveljavljajo kršitev iz prvega odstavka 395. člena ZKP. Zunajobravnavni senat je v tretjem odstavku na 2. strani sklepa navedel, da se strinja z razlogi preiskovalne sodnice, da je podana utemeljenost suma storitve vseh štirih kaznivih dejanj na način, kot to izhaja iz izreka sklepa preiskovalne sodnice, ter da obstoji utemeljen sum, da je A. H. deloval kot član hudodelske združbe.

8Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da sklepa preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata ne navajata naveznih okoliščin, ki kažejo, da bo obdolženec na prostosti pobegnil v Bosno in Hercegovino, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora (drugi odstavek na 31. strani) navedla razumne razloge, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti pobegnil, čemur je utemeljeno pritrdil senat okrožnega sodišča (tretji odstavek na tretji strani sklepa), ki je zavrnil pritožbo obdolženčevih zagovornikov. Sodišče je ugotovilo, da je obdolženec tujec s stalnim prebivališčem v Bosni in Hercegovini, da v Republiki Sloveniji dejansko ne prebiva na naslovu začasnega prebivališča, da v Republiki Sloveniji nima premoženja, zaposlitve in otrok, temveč le ženo, ki je osumljenka v tem postopku. Poleg tega na obstoj begosumnosti kaže tudi organizacija očitanih kaznivih dejanj, obdolženčeve povezave s tujino ter dejstvo, da se izmika organom pregona, zaradi česar je zoper njega razpisan ukrep prijetja in privedbe zaradi nastopa prestajanja desetmesečne zaporne kazni.

9Obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen s kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker „nima niti enega razumljivega, vsekakor pa ne konkretnega argumenta o tem, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi.“

10Zatrjevana kršitev ni podana. Preiskovalna sodnica je v drugem odstavku na 32. strani sklepa o odreditvi pripora razumno presodila, da je odreditev pripora v obravnavanem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi, ker je spravljanje beguncev preko meje povezano z ogroženostjo njihove osebne varnosti, saj pri takšnih prevozih ni zagotovljena njihova osnovna zdravstvena varnost, poleg tega pa so pogosto ogrožena celo njihova življenja. Takšni presoji preiskovalne sodnice je utemeljeno pritrdil zunajobravnavni senat (zadnji odstavek na 3. strani in prvi odstavek na 4. strani sklepa). Kolikor se obdolženčevi zagovorniki s takšnimi razlogi sodišča ne strinjajo, ponavljajo pritožbene navedbe ter obsežno navajajo, da ne obstaja realna nevarnost za varnost ljudi, da je bila napadena izključno suverenost Republike Slovenije, ki odreditve pripora ne dopušča, da se obdolžencu ne očita, da naj bi prevažal migrante v nehumanih, nezdravih in življenjsko nevarnih okoliščinah, da gre za zločin brez žrtve ter da naj bi obdolženec prevoz izvrševal v humanih in vsakega vrednih razmerah, uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

11Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevo zagovornikov obdolženega A. H. za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).