VSRS Sodba XI Ips 67330/2010-57 (XI Ips 69/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je zoper osumljenega G. M. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje uporabe ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice po prvem odstavku 247. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil in osumljencu naložil plačilo sodne takse.

2Osumljenčeva zagovornica je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložila zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh zakonskih razlogov“. Zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni slep o odreditvi pripora spremeni tako, da pripora ne dopusti in pripor odpravi.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane ter da neobrazloženih razlogov ni mogoče preizkusiti, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti določno ne navede, zaradi katerih kršitev jo je vložila. Vložnica izpodbija utemeljenost suma in s tem v zvezi navaja, da podatek o rabi dveh identičnih kartic ni premosorazmeren s stopnjo verjetnosti, da je kartici, katerih zadnje tri številke so enake in ki sta bili uporabljeni v Ljubljani in Idriji, uporabil prav osumljenec. Vložnica meni, da se sklep o odreditvi pripora ne more opirati izključno na tak podatek, saj naj bi šlo za golo ter splošno in intuiciji podvrženo sklepanje sodišča. Sodišče naj ne bi ugotovilo večje stopnje konkretne verjetnosti, ki jo je mogoče izraziti navzven in se na njeni podlagi prepričati, da je določena oseba utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja. Nadalje vložnica meni, da je sklepanje v izpodbijanem sklepu, da je utemeljenost suma zadostno izkazana, nadaljnji postopek pa bo prinesel morebitna nova dejstva, v nasprotju z razumnostjo suma, na katerem mora temeljiti pripor. Zgolj uporaba istih kartic naj ne bi dosegla dokaznega standarda utemeljenega suma, ki mora biti specifičen in konkreten. Vložnica meni, da utemeljen sum ni podan ter da se sodišče ne more sklicevati na to, da bo morda nadaljnji postopek prinesel morebitna nova dejstva, saj bi to pomenilo, da v trenutku ugotavljanja utemeljenega suma, ta ni bil podan. Iz uradnih zaznamkov, videoposnetkov in kazenske ovadbe naj bi izhajalo, da je bilo več neznanih storilcev, šlo naj bi celo za organizirano verigo večjega števila neznanih storilcev, pa tudi osumljenec je navedel, da se je 19. 8. 2010 v Idriji nahajal še z nekom, s katerim sta si izmenjavala bančne kartice, ki mu jih je izročil drugi storilec, kartice sta izmenično uporabljala ter poskušala dvigniti denar na bankomatu. Sklepanje samo na podlagi dveh identičnih kartic, uporabljenih v dveh krajih, naj bi bilo daleč pod nivojem stopnje utemeljenega suma.

6Tako dežurni preiskovalni sodnik kot zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici sta na podlagi osumljenčevega priznanja, posnetkov videonadzornega sistema ter zasežene bele plastike – plačilnih kartic, ugotovila obstoj utemeljenega suma, da je osumljeni G. M. na bankomatu v Idriji šestkrat poskusil dvigniti denar s ponarejeno kartico, enkrat pa mu je to tudi uspelo. Obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec poskusil dvigniti denar s ponarejenima karticama tudi v Ljubljani, pa dežurni preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat gradita na podlagi podatkov, da sta bila na bankomatu v Ljubljani poskušana dva dviga gotovine s ponarejenima karticama, na katerih so zadnje tri številke identične kot na karticah, s katerima je osumljenec poskušal dvigniti gotovino v Idriji. Na ravni utemeljenega suma je takšno sklepanje sodišča podprto s podatki v spisu oziroma z dosedaj pridobljenimi dokazi, v preiskavi ali na morebitni glavni obravnavi pa bo takšen utemeljen sum mogoče potrditi ali ovreči. Poskusa dviga gotovine s ponarejenima karticama na bankomatu v Ljubljani v primerjavi z vsemi poskušanimi in enim uspešnim dvigom gotovine v celotni kriminalni količini predstavljata le manjši del, zato ni mogoče govoriti o tem, da obstoj utemeljenega suma glede celotnega osumljenčevega kriminalnega delovanja ni podan. Sicer pa vložničino prikazovanje lastnega pogleda na osumljenčevo delovanje ter nasprotovanje zaključkom dežurnega preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7V zvezi s pripornim razlogom begosumnosti vložnica navaja, da teža kaznivega dejanja, predpisana kazen in „teoretične nezmožnosti vzpostavitve mehanizma EU“ ne zadoščajo za podanost tega pripornega razloga. Sodišče naj bi se oprlo le na splošne podatke, ne pa na osumljenčeve konkretne okoliščine. Pridobitev obremenilnih podatkov, ki ob odreditvi pripora niso bili na voljo, po mnenju zagovornice nima nobene zveze s pripornim razlogom begosumnosti. Izpodbijani pravnomočni sklep naj ne bi imel razlogov o konkretni nevarnosti, da bi osumljenec pobegnil. Omenjeni priporni razlog naj bi bil pri tujih državljanih kar avtomatično podan ne glede na obstoj drugih okoliščin. Teža kaznivega dejanja in predpisana kazen sami po sebi ne moreta šteti kot okoliščini, ki kažeta na nevarnost pobega. V obravnavanem primeru pripor kot skrajni poseg v posameznikovo osebno svobodo po mnenju vložnice ni potreben.

8Dežurni preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat sta glede pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ob tem, da se osumljencu očita storitev kaznivega dejanja uporabe ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice po prvem odstavku 247. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen do pet let zapora, ugotovila, da je osumljenec državljan Romunije, da ni zaposlen ter da ima stalno bivališče v Romuniji, začasno pa v Italiji. Prav tako v Italiji biva osumljenčeva bodoča žena. Na podlagi tega je sodišče zaključilo, da osumljenec pri svojem gibanju izkorišča širši evropski prostor, iz navedb vložnice pa je tudi razvidno, da osumljenec kljub večkratnemu zadrževanju v Sloveniji tukaj ni bil nastanjen niti v hotelu. Ob povedanem je mogoče zaključiti, da osumljenca na Slovenijo ne veže ne nastanitev, ne družina, ne zaposlitev, zaradi česar je ugotovitev sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti razumna. Zatrjevanje vložnice, da bi bilo osumljenčevo navzočnost v kazenskem postopku mogoče zagotoviti tudi „z mehanizmi EU“, če bi se izkazalo, da se izogiba kazenskemu postopku, ni utemeljeno. V sodbi I Ips 174/2008 z dne 15. 5. 2008 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da bi takšno stališče, kot ga zagovarja vložnica, pomenilo, da zaradi begosumnosti zoper državljana Evropske unije oziroma osebo, ki jo dejanske okoliščine (stalno bivališče, zaposlitev, družina) vežejo na državo članico Evropske unije, pripora sploh ne bi bilo mogoče odrediti. Možnost uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo pride v poštev, ko begosumnega obdolženca ni mogoče prijeti v naši državi ob ostalih izpolnjenih pogojih za uporabo tega instituta.

9Tudi vložničinemu zatrjevanju, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložena neogibna potrebnost pripora za potek kazenskega postopka, ni mogoče pritrditi. Ob razlogih, s katerimi je sodišče utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ter ob nadaljnji ugotovitvi, da osumljencu niti začasen odvzem osebne izkaznice ne bi preprečil odhoda iz Slovenije ter da se osumljenec kontinuirano giblje po širšem evropskem prostoru, je sodišče utemeljeno zaključilo, da z drugimi ukrepi ne bi bilo mogoče zagotoviti osumljenčeve navzočnosti v kazenskem postopku. S tem pa je sodišče v obravnavani zadevi obrazložilo tudi obstoj neogibne potrebnosti pripora.

10V zvezi z navedbami vložnice, da zaključka o obstoju utemeljenega suma ni mogoče graditi na splošnih verjetnostnih okoliščinah, ki so po naravi stvari vselej prisotne ob storitvi kaznivega dejanja; da je pri kaznivih dejanjih, kot je obravnavano, že znano, da več oseb hkrati ali v nadaljevanju uporablja izmenično ene in iste bančne kartice, dokler je to mogoče; da se pripor iz pripornega razloga begosumnosti kar avtomatično odreja zoper vse tuje državljane, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne vsebujejo nobenega konkretnega očitka o kršitvah v izpodbijanem pravnomočnem sklepu in so tako splošne, da se Vrhovno sodišče o njih ne more izjaviti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve navesti kršitev, ki jo uveljavlja, ter zatrjevano kršitev tudi obrazložiti. Iz tega razloga se Vrhovno sodišče do zgornjih vložničinih navedb ni moglo opredeliti.

11Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja osumljenčeva zagovornica, niso podane. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.