VSRS Sklep X Ips 158/2009

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožnik dne 18. 2. 2009 po odvetniku vložil revizijo, v kateri priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v 1. točki izreka zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi Carinskega urada Maribor z dne 9. 5. 2003 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 16. 2. 2007 in v 2. točki izreka zavrnilo njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Prvostopenjski carinski organ je z odločbo, izpodbijano s tožbo, tožeči stranki kot carinskemu deklarantu za blago, sproščeno v prost promet na podlagi carinske deklaracije (ECL) z dne 26. 10. 2001, naknadno obračunal carinski dolg v skupnem znesku 269.962,00 SIT na podlagi točke a) prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99) v povezavi s točko b) prvega odstavka 146. člena CZ. Ob naknadnem preverjanju deklaracij (62. člen) je bilo namreč ugotovljeno, da uveljavljana preferencialna obravnava blaga ob času vložitve ECL ni bila upravičena, ker potrdilo o poreklu blaga ni bilo verodostojno (račun, predložen ob izvoznem carinjenju blaga, je brez izjave o poreklu, blago po tem računu pa sploh ni bilo prijavljeno za preferencialno obravnavo, tudi vsebina tega računa ni identična vsebini računa, predloženega slovenskim carinskim organom ob uvozu).

4Po drugem odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, na primer: Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Tožeča stranka glede vrednosti navaja, da znaša vrednost blaga, zajetega v kontrolni deklaraciji, 10.379,10 DEM, v nadaljevanju pa, da ji je bilo naloženo plačilo uvoznih dajatev, carine in DDV v skupnem znesku 219.087,00 SIT, kar je razvidno tudi iz izpodbijane odločbe in kar predstavlja znesek 914,23 EUR. Ker vrednost izpodbijanega dela ne presega zneska 20.000,00 EUR, revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

6Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Glede na določbe četrtega odstavka 367. b člena ZPP (ZPP se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanje postopka, ki v ZUS-1 niso urejena) mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje zgolj navaja, da je tožena stranka v drugih zadevah, kjer gre za enako pravno in dejansko stanje, pritožbam ugodila, zaradi česar gre za odstopanje oziroma neenotnost pri obravnavanju, pri tem pa ne navaja niti, katero pravilo naj bi bilo kršeno v zvezi s tem vprašanjem, okoliščin, ki bi kazale na pomembnost tega pravnega vprašanja, niti zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, neenotna praksa pri toženi stranki pa sama po sebi tudi ne predstavlja razloga za dovoljenost revizije po navedeni določbi.

8Po presoji revizijskega sodišča pa revizija v tem primeru tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija

dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Tožnik namreč zgolj z navajanjem, da ima izpodbijana odločitev zanj hude posledice, saj ji je bilo zaradi neplačila uvoznih dajatev onemogočeno nadaljnje poslovanje, ne da bi pri tem opredelil in navedel konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice neplačila zanj zelo hude, ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije.

9Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

10Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.