VSRS Sodba XI Ips 6488/2010-469 (XI Ips 57/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Senat Okrožnega sodišča v Kopru je po vloženi obtožnici s sklepom I Ks 6488/2010 (Ks 202/2010) z dne 20. 4. 2010, na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor zoper obdolženega C. S. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 6488/2010 z dne 10. 5. 2010, pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 20., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odrejen zoper obdolženega C. S., odpravi, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Glede na uveljavljeno sodno prakso sodišču ni potrebno posebej obrazložiti, zakaj ni odredilo predlaganega milejšega ukrepa, saj je z obrazložitvijo o neizogibnosti pripora podalo tudi svoje stališče glede hišnega pripora. Postopek v zvezi s podaljšanjem pripora po vloženi obtožnici je bil izveden skladno z drugim odstavkom 272. člena ZKP in mu tako ni mogoče oporekati zakonitosti.

4Obdolženec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da izpodbijana sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih in kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Trdi, da sklepa zunajobravnavnega senata in višjega sodišča nimata razlogov o tem, zakaj zatrjevane ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ni mogoče preprečiti s hišnim priporom. Zgolj navedba, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, sodišča ne odveže pojasnitve, zakaj v konkretnem primeru, ponovitvene nevarnosti obdolženca ni moč preprečiti z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom.

6Trditev zagovornika, da je v izpodbijanem sklepu podana zgolj ugotovitev, da je odreditev pripora zoper obdolženega C. S. neogibno potrebna, zaradi preteče nevarnosti obdolženca, ne drži. Zunajobravnavni senat je na strani 9, tretji odstavek izpodbijanega sklepa (v delu, na katerega se sklicuje tudi višje sodišče) pojasnil, da je upoštevaje težo dejanja, in sicer rop v skupini z uporabo orožja, kar predstavlja ogrozitev premoženja ter življenja in varnosti ljudi, odvzem prostosti sorazmeren s pretečo nevarnostjo. Nadalje je presodil, da je pripor zaradi navedenega neogibno potreben in da ponovitvene nevarnosti ne bi bilo mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi, saj bi v primeru milejših ukrepov obdolženec lahko lažje komuniciral z drugimi osebami in na tak način ponovil dejanje. Sodišče je tako v izpodbijanem pravnomočnem sklepu natančno pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da ponovitvene nevarnosti ni mogoče odvrniti z nobenim milejšim ukrepom, kar pomeni, da je ni moč odvrniti niti s hišnim priporom, zato ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitev 25. člena Ustave.

7Vložnik zahteve trdi, da je sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo pravice, ki so obdolžencu zagotovljene v 20., 22. in 23. člena Ustave. V utemeljitev navaja, da morajo biti ob odreditvi in ob podaljšanju pripora izpolnjeni vsi pogoji iz 20. člena Ustave ter vsa procesna jamstva, predvsem iz 23. člena Ustave o neodvisnem in nepristranskem sodišču, ki odloča o podaljšanju pripora. Določba 22. člena Ustave daje obdolžencu v kazenskem postopku enak obseg pravic oziroma enak pravni položaj, kot ga ima v istem postopku državni tožilec, kar velja tudi pri odločanju o priporu. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republika Slovenije U-I-50/09-18 in Up 260/09-17 z dne 18. 3. 2010, s katero je Ustavno sodišče v četrtem stavku drugega odstavka 205. člena ZKP razveljavilo besede „preiskovalnega sodnika ali“, saj je presodilo, da je izpodbijana zakonska ureditev, ko je predlog za podaljšanje pripora obdolžencu v preiskavi lahko podal tudi preiskovalni sodnik, v neskladju z obdolženčevo pravico do enakosti orožij iz 22. člena Ustave. Ugotavlja, da je zakonska ureditev v drugem odstavku 272. člena ZKP, ko po vloženi obtožnici, o priporu tudi brez predloga strank, senat preizkusi, ali so še podani razlogi za pripor, v nasprotju z 22. členom Ustave, saj gre za pravno situacijo, ki je podobna pravni situaciji po prej veljavnem drugem odstavku 205. člena ZKP. Tako, kot naj bi bil preiskovalni sodnik „garant“ o pravicah obdolženega, ki odloča o posegih v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine do vložitve obtožnice, je senat „garant“ o pravicah obtoženega, ki odloča o posegih v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, po vloženi obtožnici. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča, po kateri mora, zaradi varovanja obdolženčevih pravic iz 20., 22. in 23. člena Ustave, podati predlog za podaljšanje pripora obdolžencu v preiskavi, državni tožilec, vložnik zahteve zaključuje, da tudi senat po prejemu obtožnice, zaradi varovanja istih ustavnih pravic, ne more odločati o priporu brez predloga državnega tožilca.

8Ob ugotovitvi, da v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, v kateri bi moral senat po prejemu obtožnice, brez predloga državnega tožilca, torej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in pripor podaljšati ali ga odpraviti, Vrhovno sodišče ni presojalo skladnosti določb ZKP, ki urejajo odločanje o priporu v takšni procesni situaciji z vidika kršitev pravic zagotovljenih obdolžencu v 20., 22. in 23. členu Ustave. V obravnavanem primeru je državni tožilec v obtožnici KT 1005/09-JL z dne 19. 4. 2010 predlagal podaljšanje pripora, odrejenega zoper obdolženega C. S., in sicer iz pripornega razloga, iz katerega je bil ukrep odrejen oziroma podaljšan. Predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora je bil vročen obdolženemu C. S. in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila; zunajobravnavni senat pa je v izpodbijanem sklepu presodil, da je predlog tožilstva utemeljen in pripor zoper obdolženega C. S. podaljšal. Državni tožilec se je pri obrazložitvi podanega predloga v celoti skliceval na že podane predloge in odločbe sodišča. Takšen predlog je po oceni Vrhovnega sodišča ustrezno obrazložen in sposoben za obravnavo. Že Ustavno sodišče je v odločbi Up-2073/06 z dne 30. 10. 2006, na katero se sklicuje tudi državni tožilec v obrazložitvi obtožnice, presodilo, da sklicevanje na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju pripora ni sporno, če je sklep, na katerega se sklicuje, pravnomočen, če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev ponovitvene nevarnosti, konkretno navedene in če so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Državni tožilec je obstoj utemeljenega suma obširno obrazložil že z obrazložitvijo obtožbe; okoliščine, ki kažejo na to, da so izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji za podaljšanje pripora, pa se od zadnjega odločanja sodišča o priporu niso v ničemer spremenile, zato glede utemeljitve obstoja ponovitvene nevarnosti, sorazmernosti in neogibnosti pripora, po oceni Vrhovnega sodišča zadošča sklicevanje na predhodne pravnomočne odločbe sodišča. Glede na to, da je bil predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora vročen obdolženemu C. S. in njegovemu zagovorniku, tudi ni moč pritrditi vložniku zahteve, da obdolženec ni imel možnosti, da se seznani s podanim predlogom in izjavi o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti razlogov za podaljšanje pripora.

9Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP in Ustave, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.