VSRS Sklep VIII Ips 14/2010

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljen. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 27. 6. 2008 do 14. 1. 2009 obračunati odškodnino v višini razlike med mesečno plačo, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 in mesečno plačo, ki jo prejema po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 6. 2008, in sicer mesečno v višini 2.901,07 EUR bruto, nato pa mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji ali drugačen zahtevek tožnika je zavrnilo. Odločilo je, da se tožba za izplačilo odškodnine v višini razlike v plači za obdobje od 15. 1. 2009 zavrže. Ugotovilo

je, da tožnik ni imel statusa poslovodne osebe pri toženi stranki, ampak pri G. – C. L. d.o.o., ki je s toženo stranko povezana družba (v nadaljnjem besedilu: povezana družba), zaradi česar pogodba o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 ni individualna pogodba o zaposlitvi po 72. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in da prenehanje mandata izvršnega direktorja tožene stranke ni zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in ugodilni del odločbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da dejstvo, da je tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 opravljal funkcijo direktorja povezane družbe, kaže, da so se prepletali delovnopravni in statusnopravni elementi. Ker je bil bistveni element navedene pogodbe o zaposlitvi opravljanje funkcije poslovodenja v povezani družbi, je imela tožena stranka v skladu z 72. členom ZDR podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga prenehanja mandata izvršnega direktorja.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo

zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da v razmerju do tožene stranke ni bil poslovodna oseba, ampak je v okviru svojih nalog svetovalca izvršnega direktorja med drugimi nalogami opravljal tudi naloge poslovodenja povezane družbe, in sicer na podlagi tripartitne pogodbe med povezano družbo, toženo stranko in tožnikom, v kateri je bilo navedeno, da poslovodenje povezane družbe ne bo vplivalo na delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. Sodišče druge stopnje naj bi nedopustno širilo izjemo iz 72. člena ZDR na primere, ki niso določeni v ZDR. Tega člena naj ne bi bilo mogoče uporabiti v primerih, ko delavec v razmerju do svojega delodajalca ni poslovodna oseba, je pa poslovodna oseba v družbi, povezani z delodajalcem. Sodišče naj bi zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bilo poslovodenje povezane družbe bistven element pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 in da po odpoklicu tožnika s funkcije direktorja te družbe ni bilo več podlage za obstoj pogodbe z dne 29. 3. 2007, naj bi bila neobrazložena in v nasprotju z listinami v spisu in drugimi ugotovitvami sodišča. Med strankama naj namreč ne bi bilo sporno, da je bilo poslovodenje povezane družbe samo ena od nalog tožnika kot svetovalca izvršnega direktorja tožene stranke. Pa tudi, če bi šlo za bistveni element pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, bi ta tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le iz poslovnega razloga, ne pa iz razloga prenehanja mandata izvršnega direktorja tožene stranke.

4Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je predlagala zavrnitev revizije.

5Revizija je utemeljena.

6Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

7Tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo svoje ugotovitve, da je bilo opravljanje funkcije poslovodenja povezane družbe bistven element pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007, pri čemer za takšen zaključek ni imelo podlage v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje. Vendar pa po mnenju revijskega sodišča s tem ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni šlo za odločilno dejstvo. Tudi če bi bilo opravljanje poslovodne funkcije v povezani družbi bistven element pogodbe o zaposlitvi, to ne bi moglo vplivati na materialnopravno presojo, ali za tožnika velja izjema iz 72. člena ZDR. Kakor v reviziji utemeljeno navaja tožnik, bi tožena stranka, v kolikor bi ta naloga predstavljala bistven element pogodbe o zaposlitvi, po prenehanju te funkcije tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi zgolj iz enega od odpovednih razlogov, ki jih določa ZDR. Sodišče druge stopnje pa je zmotno sklepalo, da to dejstvo kaže na poslovodni status tožnika v razmerju do tožene stranke, zaradi česar zanj veljajo izjeme iz 72. člena ZDR.

8Odločitev sodišča druge stopnje temelji na stališču, da dejstvo, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko direktor (poslovodna oseba) pri povezani družbi, pomeni, da v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi veljajo posebnosti iz 72. člena ZDR. Ta člen ureja sklepanje t.i. individualnih pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami in prokuristi. Določa, da, če poslovodna oseba ali prokurist sklepa pogodbo o zaposlitvi, lahko stranki v tej pogodbi, ne glede na drugi odstavek 7. člena ZDR (na podlagi katerega se s pogodbo o zaposlitvi za delavca ne morejo določiti pravice, ki so manj ugodne od zakonsko določenih) drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

9Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta stranki sklenili sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 z naslovom »individualna pogodba o zaposlitvi« za delovno mesto svetovalec izvršnega direktorja, na podlagi katere je tožnik (med drugim) opravljal tudi naloge poslovodenja povezane družbe. Ta pogodba je v 16. členu kot razlog za njeno prenehanje navajala tudi prenehanje mandata izvršnega direktorja tožene stranke. Sodišče druge stopnje je štelo, da je imel tožnik v razmerju do tožene stranke status poslovodne osebe v smislu 72. člena ZDR, ker je na podlagi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko opravljal naloge poslovodenja povezane družbe. Zaradi tega je odločilo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga prenehanja mandata izvršnega direktorja na podlagi 16. člena te pogodbe. To stališče sodišča druge stopnje je materialnopravno zmotno iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

10Bistveno vprašanje v konkretnem primeru je, ali je bil tožnik poslovodna oseba v smislu 72. člena ZDR. Zakon ne definira podrobneje pojma poslovodna oseba. Konkretna opredelitev teh oseb je odvisna od statusne oblike delodajalca, izhaja pa iz predpisov, ki posamezne statusne oblike urejajo. Tožena stranka je delniška družba, zaradi česar se v konkretnem primeru uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006). Na podlagi 10. člena ZGD-1 se za poslovodstvo štejejo osebe, ki so po zakonih ali aktih družbe pooblaščene, da vodijo njene posle. V delniški družbi med te osebe sodijo člani uprave, upravnega odbora in izvršni direktorji. Med poslovodne osebe delniške družbe tako ne sodi položaj svetovalca izvršnega direktorja, kar pa med strankama v tem sporu nenazadnje niti ni bilo sporno.

11Razlog posebne ureditve sklepanja pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami v 72. členu ZDR je, da družba in poslovodna oseba nista samo v pogodbenem temveč tudi v statusnopravnem razmerju. Namen te določbe je, da imata pogodbeni stranki možnost, da delovnopravni položaj poslovodnih oseb uredita ustrezneje njihovemu statusnopravnemu položaju. V konkretnem primeru ne moremo šteti, da sta tožnik in tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi usklajevala delovnopravni položaj tožnika z njegovim statusnopravnim položajem, saj takega položaja tožnik pri toženi stranki ni imel. Tožnik je imel statusnopravni položaj pri družbi, povezani s toženo s stranko, s katero pa ni bil v delovnem razmerju. Dejstvo, da sta družbi povezani, ne more vplivati na delovno razmerje tožnika s toženo stranko, saj sta tožena stranka in povezana družba dve različni pravni osebi. Tožnik ima prav, ko v reviziji navaja, da 72. člen ZDR določa izjeme od kogentnih zakonskih določb, zaradi česar jih je treba razlagati restriktivno. Krog delavcev, ki sodijo med poslovodne osebe po 72. členu ZDR, je treba razlagati ozko, saj pomeni možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi z manj pravicami, kot jih delavcem sicer zagotavlja zakon, bistven poseg v njihov delovnopravni položaj. V prid temu govori tudi dejstvo, da zakon v krog oseb, za katere velja 72. člen ZDR, ne vključuje vodilnih delavcev, ki so sicer glede svojih pristojnosti zelo blizu poslovodnim osebam (vendar pa ne opravljajo poslovodske in zastopniške funkcije), čeprav zakon v določenih drugih primerih zanje - tako kot za poslovodne osebe - predvideva določena odstopanja od splošne zakonske ureditve (npr. pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas). Funkcija poslovodje pri povezani družbi ne pomeni, da je bil tožnik poslovodna oseba tudi v razmerju do tožene stranke. Ob tem velja poudariti, da je bilo poslovodenje povezane stranke le ena izmed, ne pa edina naloga tožnika v okviru delovnega mesta svetovalca izvršnega direktorja.

12Ker je sodišče druge stopnje ob zmotni uporabi materialnega prava ugodilo pritožbi tožene stranke zato, ker je štelo, da je tožnik poslovodna oseba po 72. členu ZDR, za katerega veljajo tudi izjeme iz te določbe in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika zavrnilo, se ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

13Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.