VSRS Sodba G 2/2009

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je na podlagi določbe drugega odstavka 69. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZavar) 11. 2. 2009 izdala v uvodu citirano odločbo, s katero je ugotovila, da je tožnici prenehalo veljati dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v sedmih zavarovalnih vrstah, ki ga je pridobila z odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 12. 2003.

2Odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo. Uveljavlja zmotno uporabo določbe prve točke prvega odstavka 69. člena ZZavar. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev tožničinih stroškov postopka.

3V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

4Tožnica priznava, da zavarovalnih poslov po v odločbi navedenih zavarovalnih vrstah ni opravljala, vendar pa po njenem mnenju to ni zakonska podlaga za ugotovitev, da ji je prenehalo veljati dovoljenje za opravljanje teh zavarovalnih poslov. Po njenem mnenju je določba prve točke prvega odstavka 69. člena ZZavar jasna. Pravne posledice iz izpodbijane odločbe bi lahko nastopile le tedaj, če tožnica (sploh) ne bi začela poslovati, torej če ne bi začela z opravljanjem nobene dejavnosti (pridobitne dejavnosti – gospodarskih poslov v okviru dejavnosti, vpisane v sodni register), ne pa zaradi tega, ker ni začela z opravljanjem spornih zavarovalnih poslov. Razlaga zakonske določbe, kot jo je uporabila tožena stranka, pomeni po mnenju tožeče stranke „samovoljno širitev zakonske dikcije...“.

5Tožba ni utemeljena.

6ZZavar v prvem odstavku 69. člena določa:

„(1) Dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov preneha:

1če zavarovalnica ne začne poslovati v dvanajstih mesecih od izdaje dovoljenj,

2če zavarovalnica preneha opravljati zavarovalne posle za več kot šest mesecev,

3z začetkom stečajnega postopka oziroma postopka prisilne likvidacije,

4z zaključkom redne likvidacije zavarovalnice,

5s prenosom vseh zavarovalnih pogodb na drugo zavarovalnico.“

V drugem odstavku istega člena je še določeno, da v primerih iz prvega člena izda Agencija za zavarovalni nadzor odločbo, s katero ugotovi, da je dovoljenje prenehalo.

7Gramatikalna razlaga določbe prve točke prvega odstavka 69. člena ZZavar pritrjuje tožničini razlagi, saj res govori o poslovanju zavarovalnice in ne o opravljanju posameznih zavarovalnih poslov. Po taki razlagi bi bilo mogoče določbo uporabiti le tedaj, če bi novoustanovljena zavarovalnica pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, nato pa ji v dvanajstih mesecih ne bi uspelo začeti s poslovanjem.

8Vendar pa gramatikalna razlaga ne zadostuje. Določbe prvega odstavka 69. člena ZZavar so logična celota. Petih primerov, ki jih zajema prvi odstavek, ni mogoče mehanično ločiti na pet ločenih delov in jih razlagati neodvisno enega od drugih (sistemsko tolmačenje). V drugi točki prvega odstavka 69. člena ZZavar je urejen primer, ko zavarovalnica za več kot šest mesecev preneha opravljati zavarovalne posle. Tudi v takem primeru izgubi dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov. Če primerjamo ta primer z onim iz prve točke, vidimo, da je v primeru, če zavarovalnica dvanajst mesecev ne začne opravljati zavarovanih poslov, pravna posledica (prenehanje dovoljenja) še v večji meri utemeljena, kot je v izrecno urejenem primeru iz druge točke. V primeru iz prve točke zavarovalnica dvanajst mesecev ne opravlja zavarovalnih poslov (če ne posluje, tudi zavarovalnih poslov ne more opravljati), v drugem primeru pa jih ne opravlja zgolj več kot šest mesecev. Za drugačno vrednotenje obeh položajev zaradi tega, ker v prvem primeru zavarovalnica še ne začne opravljati zavarovalniških poslov, v drugem primeru pa preneha z njihovim opravljanjem, ni videti nobenega razumnega razloga. Ne dajo ga niti ostale določbe ZZavar, niti splošna razumna presoja. Tako se pokaže, da argument „a minori ad maius“ pripelje do rezultata, da je treba primere, ko zavarovalnica v dvanajstih mesecih ne začne opravljati posameznih zavarovalniških poslov, uvrstiti med tiste, ki so zakonska podlaga za prenehanje dovoljenja za opravljanje teh zavarovalniških poslov.

9Oklepanje zgolj dobesedne razlage zakonskega besedila bi narekovalo tudi sklepanje, da zavarovalnici preneha dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov le tedaj, če ne opravlja nobenega od poslov, za katerega je dobila dovoljenje. Taka razlaga zakonskih določb bi vodila do očitno nerazumnega rezultata; že občasno opravljanje ene vrste zavarovalnih poslov (enkrat na pol leta) bi ohranjalo dovoljenje za opravljanje vseh ostalih zavarovalnih poslov v nedogled. Zato je ni mogoče sprejeti (reductio ad absurdum). Tožena stranka je zato ravnala prav, ko je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožeči stranki prenehalo dovoljenje za opravljanje tistih poslov, ki jih ni začela opravljati v dvanajstih mesecih po pridobitvi dovoljenja.

10Ker se je pokazalo, da niso podani s tožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, ki se po določbi 286. člena ZZavar preizkusijo po uradni dolžnosti, je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

11O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.