VSRS Sodba I Ips 355/2007

Zahteva zagovornika obsojenega S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v višini 500,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Kranju je obsojenega S.J. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 2. odstavku 159. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo devet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, nato pa mu je še odvzelo predmete, ki so bili uporabljeni za storitev kaznivega dejanja, mu naložilo povrnitev protipravno pridobljene premoženjske koristi ter ga oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenega oprostilo plačila stroškov postopka. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo z dne 13.1.2005, opr. št. I Ips 309/2003. Slednjo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo z dne 15. 3. 2007, opr. št. Up-373/05, razveljavilo, ker Vrhovno sodišče obsojenemu ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata Vrhovnega sodišča seznanil s pisnim predlogom vrhovne državne tožilke in se glede njega izjavil, in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

2Zagovornik obsojenega se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na kršitev določb kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi zagovornik navaja, da bi moral izrek sodbe vsebovati navedbo, katera konkretna dela katerih avtorjev naj bi obsojeni dajal v promet. Sodišče bi moralo za vsako konkretno delo presoditi, ali izpolnjuje pogoje za avtorsko delo, ter ugotoviti, kdo so avtorji oziroma nosilci avtorskih pravic. Ker izrek izpodbijane sodbe teh okoliščin ne vsebuje, v obtožbi opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Poleg tega sodba tudi ne vsebuje obrazložitve, da gre za avtorska dela, torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Presoja o tem, ali je bilo avtorsko delo neupravičeno reproducirano, je mogoče le glede vsakega posameznega avtorskega dela, ker pa opis kaznivega dejanja ne vsebuje navedbe avtorskih del, tudi ni mogoča presoja, ali so bila posamezna avtorska dela neupravičeno reproducirana. Končno sodba tudi ne vsebuje obrazložitve, kaj pomeni ustrezna dokumentacija in embalaža ter običajni nosilci in kompilacije, prav tako ne vsebuje primerjave med izvornimi avtorskimi deli in deli, za katera se zatrjuje, da so bila neupravičeno reproducirana. S tem je sodišče tudi v tem delu storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka K.U.K., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je obsojeni izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da so navedeni vsi primerki avtorskega dela, ki jih je obsojeni dajal v promet. Avtorska dela so konkretizirana tako, da so povsem določena. Za obstoj kaznivega dejanja prav tako ni potrebno navajati prav vseh konkretnih avtorjev oziroma nosilcev avtorskih pravic.

4Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP obsojencu in njegovemu zagovorniku poslalo odgovor vrhovne državne tožilke, o katerem je zagovornik izjavil, da vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti. V izreku sodbe je potrebno jasno navesti in določiti, katero posamično avtorsko delo je bilo neupravičeno reproducirano.

B.

5Kaznivo dejanje po 2. odstavku 159. člena KZ je v času izvršitve obsojenčevega dejanja storil, kdor je z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil večjo protipravno premoženjsko korist, dal v promet ali z namenom dajanja v promet ponudil javnosti primerke avtorskega dela, za katere je vedel, da so bili neupravičeno reproducirani. Po določbi 1. odstavka 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 z dne 14.4.1995, v nadaljevanju: ZASP) so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno. V 2. odstavku tega člena so primeroma našteta avtorska dela, po 2. točki tega odstavka so avtorska dela računalniški programi, po 3. točki pa glasbena dela z besedilom ali brez besedila. Računalniški programi, med katere sodijo tudi računalniške igre, ter glasbena dela, kakršna je dajal v promet obsojeni, že na prvi pogled izpolnjujejo pogoje po 5. členu ZASP in tako nedvomno predstavljajo avtorska dela. Obsojeni je izjavil, da je razumel obtoženi predlog, očitano kaznivo dejanje je priznal, saj je sam izjavil, da je dokazano, da je imel svojo spletno stran na internetu, da je pošiljal kataloge ter ponujal računalniške programe in jih prodajal, poleg tega pa ne on sam ne njegov zagovornik v rednem kazenskem postopku nista zatrjevala, da kateri od teh programov ali glasbenih del ne bi predstavljal avtorskega dela. Glede na navedeno sodišču, ko je ugotovilo predmete kaznivega dejanja, ni bilo potrebno za vsakega posebej dokazovati, da predstavlja avtorsko delo1. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbah I Ips 311/2004 z dne 12.1.2006, I Ips 111/2000 z dne 13.1.2005 in I Ips 263/99 z dne 5.6.2003. Vrhovno sodišče tudi ocenjuje, da zatrjevanje zahteve, da se neupravičeno izkoriščanje avtorskega dela lahko nanaša le na posamična avtorska dela ter da morajo biti tudi pri kaznivem dejanju tatvine protipravno pridobljene premične stvari v opisu dejanja točno določene in da ne zadošča zgolj navedba, da so bile prilaščene premičnine, ni utemeljeno. V obravnavanem primeru bi bilo moč delati primerjavo le med pojmoma premična stvar in programska oprema (ki je v tej zadevi predmet avtorskih pravic). S tem, ko je v opisu dejanja opisano, da je obsojeni neupravičeno reproduciral računalniške programe in računalniške igrice, je sodišče dovolj konkretiziralo pojem programske opreme.

6V izreku izpodbijane sodbe so avtorska dela, ki ustrezajo pojmu iz obravnavanega kaznivega dejanja, opredeljena kot računalniški programi, računalniške igrice in glasbena dela. Izrek vsebuje tudi opis načinov, na katera je obsojeni omenjena avtorska dela ponujal v promet (oglaševanje na svojih spletnih straneh) in prodajal (pošiljanje kupcem po pošti s plačilom po povzetju ali pa je bil denar poslan naknadno v kuverti). V primerih, kakršen je tudi obravnavani, ko so bile množično kršene avtorske pravice velikega števila njihovih imetnikov (po podatkih sodbe sodišča prve stopnje je imel obsojeni več kot petsto kupcev, od katerih so bili nekateri redni naročniki), navajanje konkretnih avtorskih del v izreku ni nujno. Vsebina obsojenčevega ravnanja je tudi brez tega dovolj jasno ugotovljiva na podlagi ostalih okoliščin, opisanih v izreku, s tem pa je imel obsojeni možnost, da se proti takšnim očitkom brani (takšno je stališče Vrhovnega sodišče v že zgoraj citirani sodbi I Ips 111/2000). Glede na izrek izpodbijane sodbe je obsojeni ponujal v promet in prodajal neupravičeno reproducirana avtorska dela, ki so bila navedena v katalogih. Avtorska dela s tem niso le določljiva, ampak v celoti določena.

7Očitek zahteve, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano, da so bila avtorska dela neupravičeno reproducirana, ni utemeljen. V izreku so opisane okoliščine, ki kažejo na to, da so bila avtorska dela neupravičeno reproducirana, in sicer so bila brez spremljajoče dokumentacije, na neobičajnih nosilcih, v neobičajnih kompilacijah in brez ustrezne embalaže, njihova cena pa je bila glede na vsebino nesorazmerno nizka. Prav tako ni utemeljen očitek zahteve, da sodba zgolj povzema te pojme in jih ne pojasni. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (stran 5) pojasnilo, da je obsojeni za izdelovanje zgoščenk oziroma CD-jev uporabljal dva programa za shranjevanje podatkov na takšne nosilce podatkov, programa je imel nameščena na trdem disku svojega računalnika, ravno tako je imel izdelane tudi naslovnice in ovitke CD-jev. Obsojeni je imel doma večje število CD-jev, na katerih je bila že prekopirana vsebina, imel pa je tudi prazne CD-je, na katere je moč prenesti podatke. Iz navedenega izhaja, da je obsojeni avtorska dela dajal v promet na zapisljivih nosilcih podatkov in sam tiskal njihove ovitke. Prav to predstavlja neobičajne nosilce in embalažo, po sklepanju po nasprotnem pa so običajni nosilci originalno natisnjeni CD-ji, običajna embalaža pa originalna embalaža, ki se od neoriginalne razlikuje že na prvi pogled. Tudi pojem neobičajne kompilacije je povsem razumljiv. Upoštevaje kapaciteto praznih oziroma zapisljivih CD-jev in podatkovni obseg programske opreme je v določenih primerih mogoče na en CD zapisati več programov, kar pa pri originalni programski opremi praviloma ni običajno. Ker mora biti sodba razumljiva povprečno razgledani osebi, od sodišča ni mogoče zahtevati, da v njej pojasnjuje vsak splošno znan pojem. Enako velja za pojme, razumljive same po sebi, kot je na primer izostanek dokumentacije, ki sodi k določenemu programu. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede navedenih pojmov tem standardom razumljivosti povsem zadostilo.

8Po zatrjevanju zahteve je za obstoj kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ bistvena tudi ugotovitev avtorjev oziroma nosilcev avtorskih pravic, pri čemer zahteva še posebej opozarja na računalniške programe z odprto izvorno kodo. Sodišče je obsojenega spoznalo za krivega dajanja in ponujanja v promet neupravičeno reproduciranih avtorskih del. Ob ugotovitvi, da so bila avtorska dela reproducirana neupravičeno, kar predstavlja enega od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, je nepomembno, kdo so avtorji teh del. Izrek sodbe se nanaša le na neupravičeno reproducirana avtorska dela, torej so bile materialne avtorske pravice z distribuiranjem teh del kršene. Končno je moč tudi ugotoviti, da je obsojeni dejanje v celoti priznal in med rednim kazenskim postopkom ne obsojeni ne njegov zagovornik nista zatrjevala, da bi se obsojeni ukvarjal z računalniškimi programi, ki jih je mogoče brezplačno uporabljati. Sicer pa očitek zahteve glede računalniških programov, katerih izvorna koda je dostopna preko interneta in na katerih so se avtorji zavestno odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic, ni dovolj obrazložen, da bi se lahko Vrhovno sodišče do njega opredelilo. Tudi pri programih z odprto izvorno kodo so namreč možne določene omejitve (na primer, da je potrebno kljub posegu v računalniški program še vedno navesti ime avtorja), iz zahteve pa ni razvidno, katere od teh računalniških programov ima v mislih.

9Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

C.

10Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, saj opravlja honorarna dela, nima preživninskih obveznosti, tako v rednem kazenskem postopku kot v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa je imel tudi svojega zagovornika. ------------

op. št. 1: Takšno stališče je izraženo tudi v prispevku dr. Mihe Trampuža: Kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela in identiteta oškodovancev, Pravna praksa, let. 1999, št. 442.