VSRS Sodba II Ips 65/2005

Revizija se zavrne.

Tožniki sami krijejo stroške svojega revizijskega odgovora.

V zapuščinskem postopku po pokojni V. E. so bili njeni otroci napoteni na pravdo, ker niso priznavali zunajzakonske skupnosti med svojo materjo in sedanjim tožencem. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da med zapustnico in tožencem ni bilo zunajzakonske skupnosti in da toženec ni bil njen zunajzakonski partner. Ocenilo je, da je njuna zveza imela le nekatere znake zunajzakonske skupnosti, ni pa bilo prave ekonomske skupnosti, v zadnjem obdobju se je zveza krhala, po toženčevi kapi in odhodu v upokojenski dom v drug kraj v B. tudi ni bilo več skupnega življenja, kar vse ne kaže na odnos med možem in ženo, da sta skupaj v dobrem in slabem.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Poudarilo je nekatere od pomembnejših dejanskih ugotovitev in pritrdilo materialnopravni presoji, da zveza zapustnice in toženca v zadnjem obdobju ni prestavljala zunajzakonske skupnosti.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb obeh sodišč z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Toženec trdi, da naj bi pritožbeno sodišče dalo prevelik poudarek izjavi na listni številki 33 zapuščinskega spisa, češ da to ne more izpodbiti vrsto let trajajoče "zakonske in ekonomske skupnosti". V nadaljevanju pa vsebinsko govori o izjavi zapustnice in toženca iz leta 1994, češ da ima lahko drug pomen in ne more biti izključujoči faktor. Revizija večkrat poudari, da sta sodišči napačno dali poudarek zadnjemu obdobju življenja zapustnice in zatrjuje, da pritožbeno sodišče ne pove konkretno, iz katerih razlogov ni šlo za zunajzakonsko skupnost in da se pavšalno sklicuje na prvostopenjsko sodišče. Skupnost je treba gledati v njeni celovitosti in ne le v zadnjem obdobju, upoštevati je treba osebnostne in druge značilnosti partnerjev. Tudi v zadnjem obdobju je ta skupnost obstajala, čeprav v malo spremenjeni in drugačni pojavni obliki in sta partnerja to tudi želela. Številne priče po mnenju revizije niso vedele povedati ničesar v smeri izpodbijanega sklepanja. Argumentacija pritožbenega sodišča, kaj vse je odločilno za oceno, ali je skupnost obstajala, v luči izvedenih dokazov ne more vzdržati preizkusa. S pravilno dokazno oceno bi nižji sodišči morali sprejeti nasprotno oceno. Ker zapustnica v času toženčeve bolezni in namestitve v domu ni mogla skrbeti zanj, je prišlo do prehoda v drugačno pojavno obliko. Toženec ponavlja trditve o skupni spalnici, shrambi, skupnemu preživljanju dni in da naj bi ju vsi sprejemali kot moža in ženo. Ni mu jasno, zakaj odločitev temelji na zadnjem obdobju, saj sta s tem obe sodišči izničili petnajst let skupnega življenja. Preveč restriktivno tolmačenje 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004 - UPB1; ZZZDR) pomeni tudi poseganje v avtonomijo njunega razmerja. Zato sodišči to določbo tolmačita v nasprotju z voljo obeh partnerjev. Na koncu revizije toženec trdi, da naj bi eden od dedičev v zapuščinskem postopku priznal zunajzakonsko skupnost.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki v odgovoru predlagajo njeno zavrnitev. Kasneje tožniki s posebno vlogo sporočajo, da je toženec 18.3.2005 umrl in menijo, da bi bilo treba prekiniti postopek ter poiskati in pozvati dediče, da vstopijo v pravdo. Poslali so tudi izpisek iz matične knjige umrlih.

Revizija ni utemeljena.

Glede na zadnjo vlogo tožnikov revizijsko sodišče pojasnjuje, da je toženec imel pooblaščenca in zato njegova smrt med postopkom na prvi in tudi drugi stopnji ne bi imela za posledico prekinitve postopka. S smrtjo stranke pooblastilo ni prenehalo, namesto stranke v trenutku njene smrti po sili zakona vstopijo v pravdo njeni dediči, njihov kasnejši formalni vstop pa po ustaljeni sodni praksi nima konstitutivnega pomena. V tej zadevi je toženec po neuspehu v pritožbenem postopku dal odvetniku novo in posebno pooblastilo za vložitev revizije, umrl pa je pet mesecev po vložitvi revizije. Ker je bila pravda začeta zaradi ugotovitve obstoja toženčeve dedne pravice v zapuščinskem postopku, torej pravice premoženjske narave, ni nobenih ovir za meritorno odločanje o njegovi reviziji.

Revizijsko sodišče mora glede na vsebino revizijskih trditev pojasniti, da po tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004 - UPB2; ZPP) z revizijo ni mogoče uveljavljati napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nekatere od povzetih revizijskih trditev gredo prav v tej nedovoljeni smeri (kakšna naj bi bila pravilna dokazna ocena, zatrjevanje drugačne izpovedi prič od dejanskih zaključkov sodišč, drugačno vrednotenje pomena skupne izjave iz leta 1994, sklicevanje na izjavo enega od dedičev v zapuščinskem spisu itd.). Zato jih revizijsko sodišče ne more obravnavati. Ker pa nekatere od teh trditev nakazujejo na procesno kršitev, revizijsko sodišče pojasnjuje, da je tožencu že pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo, da v zapuščinskem postopku na listni številki 33 spisa eden od dedičev ni priznal obstoja zunajzakonske skupnosti, temveč le, da sta toženec in njegova mati živela skupaj. Izjava zapustnice in toženca iz leta 1994 o vzajemni odpovedi zahtevkom drug po drugem ni bila ključni dokaz, ampak le eden od številnih izvedenih in ocenjenih dokazov. Očitek o pavšalnem sklicevanju pritožbenega sodišča na prvostopenjsko sodbo je nekorekten ob dejstvu, da pritožbena sodba na celi peti strani podrobno obravnava pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nato tudi povzame razloge, zakaj ni šlo za zunajzakonsko skupnost.

Za dedovanje na podlagi zakona pridejo v poštev osebe, ki so z zapustnikom v določenem razmerju. Najpomembnejši razmerji sta sorodstvo in zakonska zveza (prvi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju; Uradni list SRS, št. 15/76 do Uradni list RS, št. 67/2001; ZD). Ker je zunajzakonska skupnost tudi na dednem področju izenačena z zakonsko zvezo (drugi odstavek navedenega člena), je odločilno prav zadnje obdobje pred smrtjo enega od zakonskih ali zunajzakonskih partnerjev. Razlogi obeh sodišč o pomembnosti zadnjega obdobja pred zapustničino smrtjo so jasni in temeljijo na izrecni določbi prvega odstavka 22. člena ZD, po kateri zakonec sploh nima dedne pravice, če je bila zakonska zveza z zapustnikom razvezana ali razveljavljena. Razlog za tako zakonsko ureditev je v dejstvu, da med njima ni več tistega razmerja, zaradi katerega je bila sploh določena dedna pravica preživelemu zakoncu. Prenehanje zunajzakonske skupnosti pred smrtjo enega od partnerjev ima enake posledice kot razveza zakonske zveze. Preživeli zunajzakonski partner ob smrti svojega bivšega partnerja nima dedne pravice.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo pomen zadnjega obdobja pred smrtjo zapustnice. Kljub temu je širše obravnavalo zvezo zapustnice in toženca, vendar je ugotovilo le nekaj, ne pa vseh potrebnih elementov za obstoj zunajzakonske skupnosti. Kljub skupnemu življenju ni bilo prave ekonomske skupnosti, proti koncu so bili prepiri številnejši, toženec je večkrat odšel ali moral oditi nazaj v B., pa se je potem spet vrnil, po njegovi kapi in vrnitvi iz bolnice pa je izbral upokojenski dom v B. in ne v I. Tožnica je odklonila, da bi šla z njim skupaj v dom in ga je kljub daljšemu obisku pri bratu v B. le trikrat obiskala. Ob takih dejanskih ugotovitvah je tudi pritožbeno sodišče materialnopravno presodilo, da zveza zapustnice in toženca v zadnjem obdobju ni predstavljala zunajzakonske skupnosti.

Revizijsko sodišče je na povzete dejanske ugotovitve iz že pojasnjenega razloga vezano. Zato ugotavlja, da sta obe sodišči materialnopravno pravilno presodili, da zveza toženca in zapustnice v zadnjem obdobju pred njeno smrtjo ni predstavljala zunajzakonske skupnosti. Koliko časa je njuna zveza trajala ter kakšni sta bili njena vsebina in intenzivnost pred spremembo odnosov v zadnjem obdobju, na kar opozarja revizija, ni pravno pomembno prav zaradi razloga te pravde, torej rešitve vprašanja v zapuščinskem postopku o toženčevi dedni pravici.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške. Stroški revizijskega odgovora niso bili potrebni, saj se tožniki v njem ukvarjajo le s pomenom enega od izvedenih dokazov (določbe prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).