VSRS Sodba II Ips 471/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se sporazum za zavarovanje denarne terjatve, ki so ga sklenile pravdne stranke dne 15.7.1996 pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah, razveljavi. Tožnico je zavezalo, da mora drugi toženi stranki povrniti 100.742,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da tožnica pri sklepanju sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ni ravnala z zadostno skrbnostjo ter da ni dokazala, da bi jo katera od toženih strank spravila v zmoto ali jo držala v zmoti z namenom, da bi sklenila izpodbijani sporazum.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (pri tem pa obrazloži le zmotno uporabo materialnega prava). Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se pritožbeno sodišče nepravilno sklicuje na določbo drugega odstavka 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), saj je zaslišana kot stranka izpovedala, da je bilo v pogovoru s prvim tožencem in njegovo ženo zagotovljeno, da je finančno stanje prvega toženca dobro. Tudi pooblaščenec druge tožene stranke je pred narokom, na katerem je bil sklenjen sporazum za zavarovanje denarne terjatve, zatrdil, da je vse v redu. Tožnica je tako dokazala, da ji je prvi toženec zamolčal slabo finančno stanje (da ne plačuje davkov in prispevkov, da ima blokiran žiro račun ter da ima dolgove). Če bi tožnica to vedela, nikoli ne bi zastavila svoje nepremičnine. Sodišče bi moralo podvomiti v navedbe prvega toženca, saj je izpovedal, da je bilo njegovo finančno stanje leta 1995 solidno, ter da so se začele pojavljati težave šele leta 1996. Te njegove trditve niso resnične, saj je imel že leta 1995 davčni dolg, imel pa je tudi veliko drugih dolžnikov. Ob sklenitvi sporazuma za zavarovanje denarne terjatve je bil zelo zadolžen, saj je že od leta 1992 dolgoval družbi T. d.o.o. 28.000 takratnih DEM, njegov davčni dolg pa je dne 11.12.1995 znašal preko 8,400.000,00 SIT. Tožnica ni podvomila v njegovo finančno stanje prav zato, ker je redno plačeval njenemu zunajzakonskemu partnerju. Prvi toženec je banki predložil le davčno napoved za leto 1995, druga tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi še kako drugače preverjala njegovo finančno stanje (čeprav bi morala zahtevati predložitev letnega poročila z računovodskimi izkazi, poslovno poročilo, revizijsko poročilo in podatke o tekočem poslovanju, prvi toženec pa bi moral prošnji za odobritev posojila predložiti davčno napoved in odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za tekoče in preteklo leto, podatke iz bilance stanje in uspeha ter potrdilo o plačanih davkih). Druga tožena stranka tako ni ravnala kot skrben gospodar, čeprav je bila tožnica prepričana, da posluje v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. Ob sklepanju sporazuma je bila tako v zmoti, v to zmoto pa sta jo zapeljali obe toženi stranki. Prvi toženec je zamolčal svoje slabo finančno stanje in prezadolženost, druga tožena stranka pa ni preverjala njegove kreditne sposobnosti. Če bi tožnica vedela za resnično finančno stanje prvega toženca, spornega sporazume ne bi sklenila.

Druga tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer soglaša s pravnimi zaključki pritožbenega sodišča ter poudarja, da zahteve, da pri sklepanju pravnih poslov stranka ravna skrbno, ni mogoče prevaliti na drugega. Druga tožena stranka tožnice ni silila v sklenitev spornega sporazuma ter je v ta namen tudi ni zavajala. Tožnica ni pridobila, niti ni poskušala pridobiti podatkov o premoženjskem stanju prvega toženca, celo ne tistih, ki so javni. Pomembno je tudi, da prvi toženec ni hotel podpisati izjave, da je z njegovim premoženjskim stanjem vse v redu. Sicer pa bi morala tožnica vedeti, da so v primeru kvalitetnega zavarovanja banke manj stroge pri preverjanju kreditne sposobnosti. Razen tega je treba upoštevati namen zavarovanja z ustanovitvijo zastavne pravice. Pri pravnih poslih zavarovanja je zmota zastavitelja ali poroka o plačilni sposobnosti glavnega dolžnika neupoštevna. Smisel takih pravnih poslov je namreč v tem, da tveganje plačilne nesposobnosti glavnega dolžnika prevzame porok oziroma zastavitelj (sicer bi zastavitelj ali porok praktično v vsakem primeru, ko bi zaradi plačilne nesposobnosti glavnega dolžnika upnik zahteval plačilo od poroka ali zastavitelja, ta zahteval razveljavitev poroštvene ali zastavne pogodbe).

Revizija je bila vročena tudi prvemu tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z revizijskimi trditvami o tem, kaj je tožnica izpovedala, ko je bila na naroku dne 25.1.2002 zaslišana kot stranka, da ji je prvi toženec zamolčal svoje slabo finančno stanje (da ne plačuje davkov in prispevkov, da ima blokiran žiro račun, da ima dolgove), da bi moralo sodišče podvomiti "v njegove navedbe, ko je zaslišan kot priča izpovedal, da je bilo njegovo finančno stanje v letu 1995 ..... solidno in da so se težave v njegovem poslovanju začele šele leta 1996", da te njegove trditve niso resnične (ker je imel že leta 1995 davčni dolg in veliko drugih dolžnikov), da je iz podatkov obtožbe Kt 590/97 razvidno, da je bil že ob odobritvi kredita hudo zadolžen, da je prvi toženec banki predložil le davčno napoved za leto 1995, itd..

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki so prestale pritožbeni preizkus), med katerimi izstopajo zlasti naslednje: - pred sklenitvijo spornega sporazuma se tožnica s prvim tožencem o njegovem finančnem položaju ni pogovarjala; - sporazum je sklenila zato, ker ji je prvi toženec obljubil, da bo poravnal dolg do R. S., ki je bil zavarovan s hipoteko na tožničini nepremičnini; - pred podpisom sporazuma je dala tožnica prvemu tožencu v podpis izjavo, da je z njegovim premoženjskim stanjem vse v redu, vendar toženec te izjave ni hotel podpisati - kljub temu tožnica ni podvomila v njegovo dobro finančno stanje, ker je štela, da stoji za njim banka; - tožnico je pri sklepanju sporazuma o zavarovanju zastopala odvetnica; - tožnica ni dokazala nobenega aktivnega namernega ravnanja katere od toženih strank v smeri povzročitve zmote o premoženjskem stanju prvega toženca, niti je ni katera od toženih strank glede tega držala v zmoti z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi spornega sporazuma.

Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni bila prevarana (65. člen ZOR), ter da pri sklepanju spornega sporazuma tudi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva pri sklepanju takih poslov (drugi odstavek 61. člena ZOR). Pravni posli zavarovanja se sklepajo prav zaradi (bolj ali manj realne) možnosti plačilne nesposobnosti glavnega dolžnika.

Zastaviteljeva (ali porokova) zmota o premoženjskem stanju dolžnika in posledično o njegovi plačilni (ne)sposobnosti (glede česar je prevzel tveganje namesto upnika) zahteva zato specifičen pristop. Bilo bi nelogično in v nasprotju z namenom zavarovanja, če bi bil sam razlog zavarovanja (prevzem tveganja napačne ocene dolžnikove plačilne nesposobnosti) podlaga za razveljavitev pravnega posla o zavarovanju. Stališče, po katerem bi zastavitelj po tem, ko bi se izkazalo, da je dolžnik plačilno nesposoben, in da ima zato upnik pravico do poplačila iz zastavljene stvari, prav zaradi tega (češ, da je bil v zmoti o dolžnikovi plačilni sposobnosti, oziroma, da ni imel dovolj podatkov o njegovem premoženjskem stanju) lahko zahteval razveljavitev pravnega posla o ustanovitvi zastavne pravice, bi izničilo pomen zavarovanja in povzročilo pravno nestabilnost v celotnem sistemu zavarovanja odgovornosti za izpolnitev terjatev. Presoja pogojev za izpodbijanje pravnega posla zavarovanja zaradi zmote o premoženjskem stanju dolžnika terja zato izrazito omejevalen pristop.

Bodoči zastavitelj ima vse možnosti, da si pred zastavitvijo pridobi potrebne podatke o dolžnikovi plačilni sposobnosti ter da oceni stopnjo svojega tveganja. Ni nujno, da poizveduje za dolžnikovim premoženjem, njegovimi davčnimi in drugimi obveznostmi, pridobiva podatke o uspešnosti njegove dejavnosti, itd. Vse te podatke je upravičen (in z vidika skrbnosti do samega sebe, "dolžan") zahtevati od dolžnika, ki ima interes, da jih potencialnemu zastavitelju (ali poroku) razkrije. V nasprotnem lahko namreč utemeljeno pričakuje, da se razumen (in skrben) potencialni zastavitelj (ali porok) ne bo odločil za zastavo ali poroštvo. Tožnica pa ne le da ni tako ravnala. Ko je dala prvemu tožencu na sodišču pred podpisom spornega sporazuma v podpis izjavo, da je z njegovim premoženjskim stanjem vse v redu, in ko prvi toženec te izjave ni hotel podpisati, je sporni sporazum vseeno sklenila. Tako njeno ravnanje zato očitno ne dosega zahtevane skrbnosti pri sklepanju poslov zavarovanja denarne terjatve (z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini).

Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člena ZPP).